Z Dušanom Mravljetom o tem, kaj se človeku plete po glavi, ko na ultramaratonih vsak dan preteče sedemdeset kilometrov ali več, in to 64 dni zapored. Kako se je spopadal z bolečino, kaj ga je gnalo v te podvige.
Vse bom naredil. Vse, da mi le ne bo treba spet teči, odvrne Dušan Mravlje, ko mu fotograf Uroš Hočevar predstavi načrt, kako posneti fotografijo, ki jo vidite nad tem besedilom.
In tako se je zgodilo: mimo vseh razstavljenih pokalov, medalj in plakatov smo odšli v klet Mravljetove hiše na Hudem pri Tržiču in vzeli toliko njegovih tekaških copat, kolikor smo jih lahko strpali v eno nakupovalno vrečko. Pozabili nismo niti tistih legendarnih Planikinih, s tankim podplatom, ki jih je lastnik spredaj izrezal, da bi osvobodil svoje boleče ultramaratonske prste. Še pred tem nama razkaže sobi, v katerih hrani »izotonične napitke« in »malo močnejše izotonične napitke«. (Interpretacija njihove sestave je v celoti prepuščena bralcu.)
»Pa nisi po telefonu tožil, da nimaš dovolj copat?« ga ob ...
Komentarji