Preprosto in zabavno, a tudi nevarno, zato ne počnite tega doma
Velika prožna ponjava je priljubljen način rekreacije in zabave, ki je tudi zelo dostopen. »Če obvladaš padce, si v zraku kot maček.«
Odpri galerijo
Vadba na prožni ponjavi je dobra za celo telo, varna pa le pod strokovnim vodstvom. Fotografije Mavric Pivk
Videti je preprosto in zabavno, vragolije v zraku so zelo privlačne, a v resnici je tudi zelo nevarno in s tega vidika morda preveč vsesplošno dostopno. Zato vam strokovnjaki polagajo na srce, ne skačite po veliki prožni ponjavi doma, ampak se tega raje lotite pod vodstvom usposobljenih ljudi. A s skoki na »trampolinu« se – nekateri pogosteje, nekateri redkeje – ukvarjajo premnogi, to je zelo priljubljena oblika rekreacije ali pač zabave.
Skoki na veliki prožni ponjavi so olimpijska panoga od leta 2000, za vrhunske telovadce je to trenažno orodje za učenje akrobatike (parter, preskok, spusti na drogu), lahko je dodatek k nekaterim drugim panogam, z rekreativnega vidika pa gre za zelo zabavno napravo, ki ima lahko tudi zelo pozitivne učinke na telo.
»Dobro vpliva na celo telo, saj lahko delajo vse skupine mišic, lahko je odlična priprava za smučarje, ne le za vrhunske, tudi za rekreativne, saj lahko z drobnimi odrivi krepiš stegenske mišice, lahko se učiš koordinacije v zraku, lahko se naučiš pravilno padati, kar je še posebej pomembno, ko smo nekoliko starejši, saj imajo tedaj padci hujše posledice. Če obvladaš padce, si v zraku kot maček. Pomaga pri težavah s križem, dober pa je tudi za otroke, ki še ne znajo dobro hoditi, s tem, da jih daš na tako nestabilno površino, boš zanje naredil veliko dobrega,« pravi Sašo Bertoncelj, evropski podprvak na konju z ročaji, ki pa je v svojem klubu Matrica v Škofji Loki tudi vaditelj. V sklopu gimnastičnega treninga pomemben del pripada prav veliki prožni ponjavi. In to že desetletje.
Brez gimnastičnega znanja, zgolj z dobro voljo
Veliko zanimanja za trampolin je seveda pri otrocih, ti oziroma njihovi straši ob prvem obisku vedno povprašajo po njem, sicer pa starostnih omejitev ni. Nekateri se zanj odločajo, ker si želijo nekoliko drugačno vrsto rekreacije od bolj standardne, nekateri si želijo zabavati, sploh z družbo, ki lahko tekmuje, se gre različne igrice in tako z zabavo naredi nekaj dobrega zase, tudi za hujšanje je primeren, če se odločiš za intenzivnejšo različico. Gimnastično znanje ni pogoj, dovolj je dobra volja.
»K meni hodijo ljudje, ki se niso nikdar ukvarjali z gimnastiko, pa skačejo stegnjene in skrčene salte, in to nadzorovane, z doskokom nazaj na trampolin, kar ni lahko. Če vadiš v klubu s trenerjem, ti bo ta nudil vse, kar potrebuješ, ti pojasnil, te vodil, sploh ker gre po navadi za manjše skupine, tako da se lahko precej posvetiš posamezniku. In na trampolinu lahko relativno hitro napreduješ do nekih ravni, ki so ljudem zelo zanimive, kot je denimo salta naprej ali nazaj,« pojasnjuje Bertoncelj, velik zagovornik vadbe pod nadzorom. Tako kot so vsi v gimnastičnih krogih, ki poudarjajo, da je trampolin lahko zelo nevaren, posebej, če imajo ljudje prevelike želje in se tega morda lotevajo ob kakem pikniku … Nevarnost je toliko večja v kombinaciji z dostopnostjo, zato je tudi nemogoče oceniti, koliko ljudi se rekreativno ukvarja s tovrstnimi skoki, saj ga »ima že vsak na vrtu.«
»V bistvu gre za zelo nevarno orodje. Ko odpreš youtube, vidiš, da so padci zelo nevarni, preseneča me, da ni še veliko težjih poškodb, seveda pa so to večinoma padci doma na vrtu, ko ljudje mislijo, da bodo iz nič skočili dvojno salto. A to ni tako preprosto … In nevešč posameznik lahko hitro konča na urgenci. Naj gredo ljudje raje v parke, središča, dvorane, kjer delajo za to usposobljeni ljudje. Morda bo šlo res malce počasneje, a se hkrati teh prvin zares naučiš, ne pa da zgolj poskušaš. Če se hočeš tega dobro naučiti, da boš potem 'frajer', se prepusti strokovnjakom. V bistvu bi tovrstni trening priporočil vsakomur, a pod nadzorom,« poudarja Škofjeločan, ki s svojo skupino vadi dvakrat tedensko po uro in pol, kar stane na mesec 36 evrov. Tudi oprema za te treninge ni draga – pajkice in lahko tudi promocijska majica.
Tudi pod nadzorom seveda prihaja do manjših poškodb, kot pač povsod drugje, zvin gležnja je hitro tu, križne vezi v kolenu so v nevarnosti, komolci, a resnejše ko je ukvarjanje s skoki, manj je poškodb. Manj ko je človek natreniran, več jih je, sploh ker gre pogosteje prek svojih zmožnosti. Z glavo se je treba lotevati vsega skupaj, precenjevanje znanja ni najpametnejše. Tu te potem ponjava kaznuje, ker je nimaš pod nadzorom. In s kakšnimi najbolj nenavadnimi željami se ljudje lotevajo skokov?
»Ko sem začel s tem, je bila moja filozofija, da bi se ljudje razgibali z nekim bazičnim športom, da bi si olajšali vsakodnevno življenje … Potem pa pride nekdo in reče, da si želi delati dvojno salto. Takrat me malo stisne, saj je to nevarno in ni za vsakogar. Ne vidim smisla, da se gre v takšne skrajnosti, ker se lahko tudi z drugimi, lažjimi stvarmi še vedno zelo dobro rekreiraš, dobiš koordinacijo v zraku. Včasih je kakšna druga stvar več vredna, kot je takšen ekstremizem, kot je dvojna salta. Zanjo je takoj potrebno dve leti, če je posameznik vsaj približno motorično sposoben. Še bolj neuresničljive želje pa imajo nekateri na krogih, kjer si želijo držati razporo oziroma 'kristusa', kot pravi večina. Te pa moram takoj razočarati. Dvojna salta mogoče še, razpora pa res ne,« še dodaja Bertoncelj.
Pri omenjanju prožnih ponjav pa skorajda ne moremo mimo Žab, prve akrobatske skupine pri nas in v Evropi. To seveda nima nobene zveze več z rekreacijo, saj gre za uporabo male prožne ponjave (mimogrede, te ni na OI) na najvišji možni ravni. In tu je gimnastična osnova še kako potrebna. »Vsi, ki smo bili tedaj v skupini, smo bili telovadci, ne vsi na vrhunski ravni, ampak vsi smo znali dvojno salto, vijake, vsi smo se nekaj let ukvarjali z gimnastiko. In to je bilo v naših nastopih še kako vidno, mi smo imeli tri prožne ponjave, po trije smo bili naenkrat v zraku in potem so žoge frčale naokoli. Ker smo bili vsi telovadci, se nam tudi ni bilo treba učiti, vadili smo le koordinacijo in si sproti izmišljevali nove skoke, nove kombinacije,« se spominja svojih časov pri Žabah nekdanji telovadec, danes pa trener Dejan Jovanović, ki se je skupini pridružil leta 1993, torej dve leti po njenem nastanku, ko se je tudi začel izjemno hiter vzpon priljubljenosti.
Žabe so navdušile svet, ko so, med drugim, nastopile na svetovnem košarkarskem prvenstvu v Torontu, pred očmi Michaela Jordana, ko se je Chicago leta 1998 v končnici meril z New Jerseyjem. Dobremu nastopu je sledilo še takojšnje povabilo na tekmo Cleveland – Indiana, ki jo je vodil Larry Bird, igrala sta Reggie Miller in Shawn Kemp. O Žabah so poročale največje svetovne televizije, obkrožile so Evropo in postale sinonim za malo prožno ponjavo.
Skoki na veliki prožni ponjavi so olimpijska panoga od leta 2000, za vrhunske telovadce je to trenažno orodje za učenje akrobatike (parter, preskok, spusti na drogu), lahko je dodatek k nekaterim drugim panogam, z rekreativnega vidika pa gre za zelo zabavno napravo, ki ima lahko tudi zelo pozitivne učinke na telo.
»Dobro vpliva na celo telo, saj lahko delajo vse skupine mišic, lahko je odlična priprava za smučarje, ne le za vrhunske, tudi za rekreativne, saj lahko z drobnimi odrivi krepiš stegenske mišice, lahko se učiš koordinacije v zraku, lahko se naučiš pravilno padati, kar je še posebej pomembno, ko smo nekoliko starejši, saj imajo tedaj padci hujše posledice. Če obvladaš padce, si v zraku kot maček. Pomaga pri težavah s križem, dober pa je tudi za otroke, ki še ne znajo dobro hoditi, s tem, da jih daš na tako nestabilno površino, boš zanje naredil veliko dobrega,« pravi Sašo Bertoncelj, evropski podprvak na konju z ročaji, ki pa je v svojem klubu Matrica v Škofji Loki tudi vaditelj. V sklopu gimnastičnega treninga pomemben del pripada prav veliki prožni ponjavi. In to že desetletje.
Brez gimnastičnega znanja, zgolj z dobro voljo
Veliko zanimanja za trampolin je seveda pri otrocih, ti oziroma njihovi straši ob prvem obisku vedno povprašajo po njem, sicer pa starostnih omejitev ni. Nekateri se zanj odločajo, ker si želijo nekoliko drugačno vrsto rekreacije od bolj standardne, nekateri si želijo zabavati, sploh z družbo, ki lahko tekmuje, se gre različne igrice in tako z zabavo naredi nekaj dobrega zase, tudi za hujšanje je primeren, če se odločiš za intenzivnejšo različico. Gimnastično znanje ni pogoj, dovolj je dobra volja.
»K meni hodijo ljudje, ki se niso nikdar ukvarjali z gimnastiko, pa skačejo stegnjene in skrčene salte, in to nadzorovane, z doskokom nazaj na trampolin, kar ni lahko. Če vadiš v klubu s trenerjem, ti bo ta nudil vse, kar potrebuješ, ti pojasnil, te vodil, sploh ker gre po navadi za manjše skupine, tako da se lahko precej posvetiš posamezniku. In na trampolinu lahko relativno hitro napreduješ do nekih ravni, ki so ljudem zelo zanimive, kot je denimo salta naprej ali nazaj,« pojasnjuje Bertoncelj, velik zagovornik vadbe pod nadzorom. Tako kot so vsi v gimnastičnih krogih, ki poudarjajo, da je trampolin lahko zelo nevaren, posebej, če imajo ljudje prevelike želje in se tega morda lotevajo ob kakem pikniku … Nevarnost je toliko večja v kombinaciji z dostopnostjo, zato je tudi nemogoče oceniti, koliko ljudi se rekreativno ukvarja s tovrstnimi skoki, saj ga »ima že vsak na vrtu.«
Želja: dvojna salta
»V bistvu gre za zelo nevarno orodje. Ko odpreš youtube, vidiš, da so padci zelo nevarni, preseneča me, da ni še veliko težjih poškodb, seveda pa so to večinoma padci doma na vrtu, ko ljudje mislijo, da bodo iz nič skočili dvojno salto. A to ni tako preprosto … In nevešč posameznik lahko hitro konča na urgenci. Naj gredo ljudje raje v parke, središča, dvorane, kjer delajo za to usposobljeni ljudje. Morda bo šlo res malce počasneje, a se hkrati teh prvin zares naučiš, ne pa da zgolj poskušaš. Če se hočeš tega dobro naučiti, da boš potem 'frajer', se prepusti strokovnjakom. V bistvu bi tovrstni trening priporočil vsakomur, a pod nadzorom,« poudarja Škofjeločan, ki s svojo skupino vadi dvakrat tedensko po uro in pol, kar stane na mesec 36 evrov. Tudi oprema za te treninge ni draga – pajkice in lahko tudi promocijska majica.
Tudi pod nadzorom seveda prihaja do manjših poškodb, kot pač povsod drugje, zvin gležnja je hitro tu, križne vezi v kolenu so v nevarnosti, komolci, a resnejše ko je ukvarjanje s skoki, manj je poškodb. Manj ko je človek natreniran, več jih je, sploh ker gre pogosteje prek svojih zmožnosti. Z glavo se je treba lotevati vsega skupaj, precenjevanje znanja ni najpametnejše. Tu te potem ponjava kaznuje, ker je nimaš pod nadzorom. In s kakšnimi najbolj nenavadnimi željami se ljudje lotevajo skokov?
»Ko sem začel s tem, je bila moja filozofija, da bi se ljudje razgibali z nekim bazičnim športom, da bi si olajšali vsakodnevno življenje … Potem pa pride nekdo in reče, da si želi delati dvojno salto. Takrat me malo stisne, saj je to nevarno in ni za vsakogar. Ne vidim smisla, da se gre v takšne skrajnosti, ker se lahko tudi z drugimi, lažjimi stvarmi še vedno zelo dobro rekreiraš, dobiš koordinacijo v zraku. Včasih je kakšna druga stvar več vredna, kot je takšen ekstremizem, kot je dvojna salta. Zanjo je takoj potrebno dve leti, če je posameznik vsaj približno motorično sposoben. Še bolj neuresničljive želje pa imajo nekateri na krogih, kjer si želijo držati razporo oziroma 'kristusa', kot pravi večina. Te pa moram takoj razočarati. Dvojna salta mogoče še, razpora pa res ne,« še dodaja Bertoncelj.
Žabe na mali prožni ponjavi osvojile svet
Pri omenjanju prožnih ponjav pa skorajda ne moremo mimo Žab, prve akrobatske skupine pri nas in v Evropi. To seveda nima nobene zveze več z rekreacijo, saj gre za uporabo male prožne ponjave (mimogrede, te ni na OI) na najvišji možni ravni. In tu je gimnastična osnova še kako potrebna. »Vsi, ki smo bili tedaj v skupini, smo bili telovadci, ne vsi na vrhunski ravni, ampak vsi smo znali dvojno salto, vijake, vsi smo se nekaj let ukvarjali z gimnastiko. In to je bilo v naših nastopih še kako vidno, mi smo imeli tri prožne ponjave, po trije smo bili naenkrat v zraku in potem so žoge frčale naokoli. Ker smo bili vsi telovadci, se nam tudi ni bilo treba učiti, vadili smo le koordinacijo in si sproti izmišljevali nove skoke, nove kombinacije,« se spominja svojih časov pri Žabah nekdanji telovadec, danes pa trener Dejan Jovanović, ki se je skupini pridružil leta 1993, torej dve leti po njenem nastanku, ko se je tudi začel izjemno hiter vzpon priljubljenosti.
Žabe so navdušile svet, ko so, med drugim, nastopile na svetovnem košarkarskem prvenstvu v Torontu, pred očmi Michaela Jordana, ko se je Chicago leta 1998 v končnici meril z New Jerseyjem. Dobremu nastopu je sledilo še takojšnje povabilo na tekmo Cleveland – Indiana, ki jo je vodil Larry Bird, igrala sta Reggie Miller in Shawn Kemp. O Žabah so poročale največje svetovne televizije, obkrožile so Evropo in postale sinonim za malo prožno ponjavo.
