Maratona na domačih tleh se že zelo veseli tudi Neja Kršinar, ki se bo na spektaklu v Ljubljani sploh prvič podala na štart teka na 42 kilometrov. V zadnjih letih najboljša slovenska tekačica na tej razdalji si za preizkušnjo pred domačimi navijači ni zadala nobenega cilja, želi si predvsem uživati v odličnem vzdušju in vsrkavati pozitivno energijo številnih ljubiteljev teka na progi in ob njej. Še kako dobro se zaveda, da s tem običajno pride tudi dober rezultat. Dolgoročni načrti 32-letne članice celjskega Kladivarja, doma s Katarine nad Ljubljano, pa segajo vse do nastopa na olimpijskih igrah in izboljšave državnega rekorda.

Kdo vas je navdušil za maraton?

»Nihče posebej. Že od nekdaj sem rada tekla večje razdalje. V določenem trenutku sem si rekla, da bi poskusila še maraton. Seveda se za to nisem odločila čez noč, to je v meni zorelo dalj časa. Zanimalo me je, kako se (pre)teče to kraljevsko preizkušnjo. Lotila sem se je postopoma, ne že takoj s hudo napornim treningom. Sčasoma sem stopnjevala število kilometrov in počasi me je maraton povsem prevzel.«

Kdaj in kje ste se prvič podali na štart teka na 42 kilometrov?

»Moj prvi maraton je bil leta 2019 v Rotterdamu.«

In kako ste ga doživljali?

»Prvi je vedno najlepši. Ostal mi je v zares čudovitem spominu. Nanj sem se odpravila povsem sproščena in brez pričakovanj. Pred štartom nisem vedela, kaj me čaka, šla sem zgolj doživet to izkušnjo. In bila sem očarana. Razlogov je bilo več: prvič sem bila na tako veliki prireditvi, poleg tega nihče ni vedel, da bom tekla maraton, zaradi česar nisem bila pod pritiskom. Znašla sem se tudi pri iskanju pomočnika za narekovanje tempa, našla pa sem ga, ko sem gledala prejšnje rezultate na Ljubljanskem maratonu. Tako sem prišla do Matica Modica. Ko sem ga poklicala in vprašala, ali bi mi pomagal, je takoj privolil. Moram reči, da mi je (bil) v veliko pomoč.«

Koliko maratonov ste že pretekli?

»Sedem. Ob Rotterdamu sem trikrat nastopila še v Valencii, tekla sem tudi na Dunaju, v Milanu, na svetovnem prvenstvu v Budimpešti in v Sieni, kjer pa nisem prišla do cilja, zato ga tudi ne štejem.«

V Ljubljani se je že trikrat veselila zmage v polmaratonu. FOTO: Roman Šipić/Delo

Zagotovo vam je ostal v posebej lepem spominu dunajski, na katerem ste s časom 2;35:30 izboljšali osebni rekord?

»Da, seveda. Če sem iskrena, nisem pričakovala tako dobrega rezultata. Vedela sem namreč, da je proga v nasprotju s tisto v Valencii razgibana oziroma da ima precej vzponov. Čeprav sem bila dobro pripravljena, si nisem mislila, da sem sposobna teči tako hitro. Na Dunaju mi je pomagal Simon Navodnik, brez katerega ne bi dosegla tega rezultata. Glede na to, da je precej visok in da je takrat zelo pihalo, mi je bil res v veliko pomoč. Če ga ne bi imela ob sebi, bi imela precej večje težave z vetrom.«

Katera tekma vam je bila najtežja?

»Hm. Morda bi pri tem izpostavila Sieno, kjer nisem pritekla do cilja. Odnehati sem morala zaradi bolečin v nogi. Zavoljo vročine (37 stopinj Celzija) je bil zelo zahteven tudi maraton na letošnjem svetovnem prvenstvu v Budimpešti, glede na vse, kar sem doživljala pred tekmo in med njo, pa mi je kljub temu med ljubšimi. Tako dolge preizkušnje znajo biti sicer naporne predvsem v psihičnem smislu, zlasti ko ti postane težko že na polovici in se zaveš, da te do konca čaka še enkrat toliko kilometrov.«

Velikega Ljubljanskega maratona pa še niste pretekli?

»Ne, celega še nikoli. V Ljubljani sem se doslej udeleževala 'le' polmaratonov, letos pa se bom prvič podala tudi na štart 42-kilometrske preizkušnje.«

Kakšna se vam zdi prireditev pred domačimi navijači?

»Vzdušje je – ne glede na vreme – vedno čudovito, ker se na progi in ob njej zbere ogromno ljudi, ki imajo radi tek. To se čuti na slehernem koraku. Zaradi tega mi je vedno v veliko čast in veselje sodelovati na takšnem dogodku. Odkar redno tečem, se ga le enkrat nisem udeležila. Še zdaj imam pred očmi, kako sem takrat stala na podvozu, gledala tekače in jokala kot dež. Tako zelo mi je bilo žal, da nisem mogla teči.«

Med tekom ima občutek, kot da pade v nekakšen trans. FOTO: Roman Šipić/Delo

Kakšna pa je proga?

»O tem bom lahko govorila, ko jo bom pretekla. Glede na to, da tekači na njej dosegajo dobre rezultate, je očitno možno kar hitro teči. Kar zadeva polmaraton, pa bi rekla, da ni niti med lažjimi niti med težjimi.«

Kakšen cilj ste si zastavili za Ljubljanski maraton?

»Prav nobenega. Vesela sem že, da bom sodelovala na tem spektaklu. Naključje je hotelo, da bom v roku dveh mesecev tekla na dveh maratonih, zaradi česar sem si morala sestaviti pameten program. Najprej sem si morala odpočiti od prejšnje preizkušnje, nato sem se že začela spet pripravljati za ljubljansko. Bilo je ogromno prilagajanja in poslušanja lastnega telesa.«

Kakšni pa so vaši dolgoročni načrti?

»Kakor verjetno vsak športnik bi si želela vsaj enkrat zastopati Slovenijo na olimpijskih igrah, poleg tega bi rada izboljšala tudi državni rekord, ki si ga lasti Helena Javornik (2;27:33). Če bi mi uspelo kaj od tega, bi bila že zelo vesela, ampak sem že zdaj ponosna na vse, kar sem dosegla. Je pa tako, da si vedno želimo še več.«

Potemtakem pogledujete proti Parizu 2024?

»Seveda!«

Kakšna je olimpijska norma?

»Časovna je zame osebno skoraj zanesljivo nedosegljiva, računam pa, da bi se lahko na olimpijske igre uvrstila prek svetovne lestvice. Na ta način sem se prebila tudi na svetovno prvenstvo.«

O čem razmišljate med tekom?

»To me je vprašalo že veliko ljudi. Večino tega, kar mi, ko tečem, roji po glavi, se niti ne spomnim. Občutek imam, kot da padem v nekakšen trans. Vsrkavam energijo navijačev in drugih tekačev ter samega mesta. Poskušam čim bolj uživati, nikoli pa ne razmišljam o tem, koliko kilometrov me še čaka. Kadar se znajdem v krizi, jo poskušam prebroditi. Če je že prišla, vem, da bo tudi odšla.«

Uživali boste tudi 22. oktobra v Ljubljani, kajne?

»Da, to je moj namen. Kadar uživaš, običajno pride tudi dober rezultat.«

Spogleduje se z nastopom na olimpijskih igrah in izboljšavo državnega rekorda. FOTO: Voranc Vogel/Delo

O maratonu je bilo v zadnjem obdobju veliko govora tudi zaradi svetovnega rekorda, ki ga je 8. oktobra v Chicagu dosegel Kenijec Kelvin Kiptum. Kako komentirate njegov izjemni dosežek 2;00:35?

»To je noro, kar se v zadnjih letih dogaja v atletiki. Pred takšnimi rezultati lahko samo snamem kapo, zame so nepredstavljivi. Seveda se tehnologija razvija z izjemno hitrostjo, toda na koncu dneva je športnik tisti, ki pokaže, kaj je dejansko sposoben narediti na tekmi.«

Ali je magična meja oziroma tek pod dvema urama po vašem mogoč?

»Po mojem je vsak dan bolj dosegljiv. Če je pravi športnik v pravem trenutku na pravem mestu in ima okrog sebe prave ljudi, verjamem, da se lahko pod to mejo spusti tudi na uradnem maratonu.«