Slovenci v Južni Koreji brez finala in prepoznavnosti
Slovensko plavanje je bilo tudi v Južni Koreji daleč od nekdanje ravni.
Odpri galerijo
Foto Uroš Hočevar
Leta hitro bežijo, mi je staro resnico med zanimivim pogovorom, odmevnem po objavi v včerajšnji izdaji Dela, omenila Sara Isaković in se tako spomnila pomladi in poletja 2008, ko je najprej osvojila naslov najboljše v Evrope, nato pa zgodbo o uspehu kronala z najodmevnejšim dosežkom vrhunskega plavanja na Slovenskem – kolajno na olimpijskih igrah. Res, 11 let mineva od dni, ko so o plavanju in naši prepoznavni šampionki razpredali tudi tisti, ki so dotlej utrip bazena poznali le iz svojih razposajenih počitniških dni.
Slovenija nikdar ni bila in tudi ne bo velesila plavanja. Razmere tega ne omogočajo, glavno mesto že dolga desetletja zaman hrepeni po pokritem olimpijskem bazenu, otroci se radi v vodi igrajo, a da bi iz jutra v jutro garali – takšnih je bore malo. Toda izostanek dosežkov nekdanje ravni – v nedeljo je padel zastor čez drugo svetovno prvenstvo zapored brez slovenske uvrstitve med finalno osmerico – bi bilo zelo krivično in enostransko pripisovati le prej omenjenim objektivnim okoliščinam. Pogosto gre tudi za pristop, prav o pomanjkanju tega, ko gre za krovno plavalno zvezo pri nas, razmišljam že dolgo, če ti o tem spregovori še šampionka kova Sare Isaković, je zadeva še bolj jasna.
Zgodba se je začela podirati prav po tistih OI 2008, ko je močan opozicijski pol – meni nič, tebi nič – odmaknil Cirila Globočnika, danes uspešnega radovljiškega župana, v letih mednarodne uveljavitve slovenskih plavalcev pa pravzaprav vodilnega ustvarjalca in izjemno uspešnega promotorja – trenersko vlogo je nadgradil s selektorsko, pozneje pa postal z naskokom najuspešnejši direktor plavalne zveze. To je bilo obdobje rednih novinarskih konferenc, navzočnosti spoštovanja vrednih pokroviteljev in tudi ambiciozne stroke z nepozabnim Dimitrijem Mancevičem, ki je Sloveniji odpiral obzorja sodelovanja s tujimi trenerji, gostovanj tujih plavalcev najvišje ravni in nenehne želje po napredovanju tudi s cenjenimi strokovnjaki z različnih področij.
Pogosto nekateri prehitro hrepenijo po spremembah brez ustreznih zamenjav. Mar niso bili tako izsiljeni odhodi zdajšnjih povratnikov Matjaža Keka, Matjaža Kopitarja, Uroša Velepca in drugih? Tako je bilo tudi ob slovenskih bazenih. Ni je naveze, ki bi se vsaj delno približala uspešni dobi selektorja Vlada Čermaka in omenjenega direktorja Globočnika, ki ni tarnal, češ kako je pot k uspehu nemogoča, temveč je zavihal rokave in v blagajni zveze zagotovil proračun milijona evrov na sezono z jasnim načrtom napada na olimpijsko kolajno. Bilo je to tudi obdobje petih slovenskih finalnih nastopov na enem svetovnem prvenstvu, vključno s prestižno moško štafeto!
Slovensko plavanje danes? Pluje v neznano in vse prej kot prijazno smer. Zaprto samo vase, z zavesljaji peščice zanesenjakov. In zato ni več niti nastopov v finalu niti prepoznavnosti v slovenskem prostoru. Isakovićevo in Petra Mankoča so poznali nogometni navijači, obiskovalci Lisice in Planice, naključni mimoidoči na tržnici ali v lekarni. Zdaj pa so plavalci največkrat znani le še sorodnikom, prijateljem in sošolcem.
Slovenija nikdar ni bila in tudi ne bo velesila plavanja. Razmere tega ne omogočajo, glavno mesto že dolga desetletja zaman hrepeni po pokritem olimpijskem bazenu, otroci se radi v vodi igrajo, a da bi iz jutra v jutro garali – takšnih je bore malo. Toda izostanek dosežkov nekdanje ravni – v nedeljo je padel zastor čez drugo svetovno prvenstvo zapored brez slovenske uvrstitve med finalno osmerico – bi bilo zelo krivično in enostransko pripisovati le prej omenjenim objektivnim okoliščinam. Pogosto gre tudi za pristop, prav o pomanjkanju tega, ko gre za krovno plavalno zvezo pri nas, razmišljam že dolgo, če ti o tem spregovori še šampionka kova Sare Isaković, je zadeva še bolj jasna.
Zgodba se je začela podirati prav po tistih OI 2008, ko je močan opozicijski pol – meni nič, tebi nič – odmaknil Cirila Globočnika, danes uspešnega radovljiškega župana, v letih mednarodne uveljavitve slovenskih plavalcev pa pravzaprav vodilnega ustvarjalca in izjemno uspešnega promotorja – trenersko vlogo je nadgradil s selektorsko, pozneje pa postal z naskokom najuspešnejši direktor plavalne zveze. To je bilo obdobje rednih novinarskih konferenc, navzočnosti spoštovanja vrednih pokroviteljev in tudi ambiciozne stroke z nepozabnim Dimitrijem Mancevičem, ki je Sloveniji odpiral obzorja sodelovanja s tujimi trenerji, gostovanj tujih plavalcev najvišje ravni in nenehne želje po napredovanju tudi s cenjenimi strokovnjaki z različnih področij.
Pogosto nekateri prehitro hrepenijo po spremembah brez ustreznih zamenjav. Mar niso bili tako izsiljeni odhodi zdajšnjih povratnikov Matjaža Keka, Matjaža Kopitarja, Uroša Velepca in drugih? Tako je bilo tudi ob slovenskih bazenih. Ni je naveze, ki bi se vsaj delno približala uspešni dobi selektorja Vlada Čermaka in omenjenega direktorja Globočnika, ki ni tarnal, češ kako je pot k uspehu nemogoča, temveč je zavihal rokave in v blagajni zveze zagotovil proračun milijona evrov na sezono z jasnim načrtom napada na olimpijsko kolajno. Bilo je to tudi obdobje petih slovenskih finalnih nastopov na enem svetovnem prvenstvu, vključno s prestižno moško štafeto!
Slovensko plavanje danes? Pluje v neznano in vse prej kot prijazno smer. Zaprto samo vase, z zavesljaji peščice zanesenjakov. In zato ni več niti nastopov v finalu niti prepoznavnosti v slovenskem prostoru. Isakovićevo in Petra Mankoča so poznali nogometni navijači, obiskovalci Lisice in Planice, naključni mimoidoči na tržnici ali v lekarni. Zdaj pa so plavalci največkrat znani le še sorodnikom, prijateljem in sošolcem.
