Za Carlosa Sainza st. še vedno velja: enkrat šampion, vedno šampion
Enkrat šampion, vedno šampion. Takšno je življenjsko vodilo legendarnega dirkača v reliju Carlosa Sainza starejšega. Med najboljšimi na zemeljski obli je debitiral pred 37 leti, s toyoto celico je osvojil naslov svetovnega prvaka v sezonah 1990 in 1992, ko so mu načrte poskušali prekrižati Francoz Didier Auriol, Finca Juha Kankkunen in Tommi Mäkinen, Britanec Colin McRae in drugi asi, ter se po nizu rekordov umaknil iz elite leta 2004. A po svoje vztraja. Pred dnevi je končal 18. nastop na razvpiti puščavski dirki Dakar in četrtič zmagal. Pri 61 letih starosti!
Ko je Carlos Sainz st. pred dvema desetletjema prepustil sceno SP mlajšim naslednikom, je bil lastnik številnih rekordov. Njegovih 26 zmag na dirkah so pozneje prekosili le Francoza Sebastien Loeb in Sebastien Ogier ter Finec Marcus Grönholm, v prvih 40 letih finskega relija tisočerih jezer je bil edini zmagovalec, ki ni prišel iz nordijskih držav, še vedno pa je na seznamu svetovnih prvakov iz Španije zgolj njegovo ime.
»Z leti so moji dosežki nekoliko izgubili veljavo, toda ko sem se upokojil, sem imel tudi največje število točk v zgodovini. Ob mojih začetkih je imela vsaka vozna površina svoje specialiste, jaz pa sem imel rad vse. Užival sem na asfaltu, makadamu, blatu, snegu in ledu, zdaj tudi na pesku. Ko sem se pri 42 letih umaknil iz SP, sem bil zelo zadovoljen s svojo kariero. In nisem si mislil, da mi bo tekmovalni 'podaljšek' ponudil takšna zadovoljstva,« pravi Sainz.
V otroških letih je kot bržkone vsak Madridčan želel postati nogometaš Reala, treniral je tudi skvoš in boks, a še raje je imel avtomobile. Ljubezen še vedno traja, zato je lastnik dirkalnega moštva Acciona, na letošnjem Dakarju pa se je za volanom audija vpisal v anale kot prvi zmagovalec najzahtevnejše preizkušnje na svetu s hibridnim pogonom. Do živega mu ni mogel niti 12 let mlajši Sebastien Loeb in nastop je končal veliko boljše volje kot lani, ko je moral po trčenju v bolnišnico s poškodovanimi vretenci in zlomljenimi rebri.
37 let je minilo, odkar je Carlos Sainz debitiral med svetovno elito.
Pomagal mu je tudi Nadal
»Takšna nezgoda ni za dirkače nič novega, še posebej ne v puščavi. Vendar me je tako podžgala, da sem se na letošnji nastop pripravljal kot še nikoli doslej. Končni uspeh je bil zmes hitrosti in strategije,« priznava glavni junak Dakarja v letih 2010, 2018, 2020 in 2024. Nasploh je uvidel, da vsako dodatno leto starosti zahteva še boljšo telesno pripravo, zato je redni vadbi s cestnim in sobnim kolesom (tudi v domači savni) ter z utežmi in trenažerji v fitnesu dodal posebno skrb za prehrano.
Do rešitve je prišel s pomočjo svojega dobrega prijatelja, teniškega zvezdnika Rafaela Nadala. Priporočil mu je nutricionistko Gemmo Bes, ki zdaj navdušeno zagotavlja, da bo lahko Sanz tekmoval vsaj do 70. leta. Pa čeprav v teh dneh še noče razkriti, ali bo tudi prihodnje leto štartal na dirki Dakar.
Zato pa dobro ve, da bo z zanimanjem spremljal SP v formuli ena. V njej namreč tekmuje njegov sin Carlos mlajši, lani je bil sedmi v Ferrarijevem dirkalniku. »Ponosen sem nanj. Res pa je, da so možnosti za preboj na vrh F1 zelo omejene. Max Verstappen je vrhunski voznik in ima najboljši dirkalnik, zato sem prepričan, da ima z Red Bullom še večjo prednost pred zasledovalci, kot pričajo rezultati. Ko si je zagotovil naslov, ni več vozil na vso moč. Menim, da formule ena ne bi škodilo nekaj več izenačenosti,« je prepričan Carlos Sainz st.
