Maraton Franja je bil ob 44. izvedbi takšen, kakršnega so si lahko prireditelji in udeleženci lahko samo želeli. Ni je koledarske prireditve na svetu, ki bi minila brez slehernega padca, teh je bilo nekaj tudi minuli konec tedna, a nikakor niso preglasili prazničnega vzdušja od petka do nedelje, ko se je 6540 kolesark in kolesarjev podalo na slovenske ceste, makadamske poti in enoslednice. Ob njih jih je pričakalo tudi desetkrat toliko navijačev in navijačic.

Morda je pedala vrtel kakšen udeleženec manj ali več, v takšni množici je nemogoče prešteti vsakega. To posebej velja za družinsko-šolski maraton, najbolj množično od sedmih Franjinih prireditev, na katero se nemalo družin prijavi tik pred zdajci ali se na štartu pojavi brez predhodne najave.

Za direktorjem Gorazdom Penkom je še en uspešen maraton Franja. FOTO: Leon Vidic

To razkrivajo tudi številke. »Prijavljenih je bilo okoli 2100 kolesark in kolesarjev, a smo v cilju podelili skoraj 2700 kolajn. Naročenih smo imeli 2800, ostalo nam jih je nekaj več kot sto,« je za Delo povedal direktor maratona Franja Gorazd Penko. Množični družinsko-šolski maraton je bil le pika na i malodane pravljične, sončne kolesarske sobote. Ta se je za nekatere ob 7. uri začela z novim ljubljanskim zmajevim izzivom za gorska, gravel in električna kolesa, uro pozneje še za tiste, ki so se podali na traso tradicionalne, osme barjanke.

Ta je bila spet namenjena kolesarjem, ki se jim nikamor ne mudi, znajo uživati v dobri družbi, lokalnih dobrotah in čudoviti okolici. To je včasih nekoliko zameglil le prah, ki se je dvigal s suhega makadama, vendar je tudi to del nepozabnega kolesarskega doživetja.

Najbolj noro v Logatcu in Škofji Loki

Na nedeljskih hitrih trasah, na »dirki vseh dirk«, velikemu maratonu Franja na 156 km, ki ga prirejajo že od leta 1982, in njegovi mali 97-kilometrski različici (ta je krstno izvedbo doživela pred dvema desetletjema) je nepozabno predvsem vzdušje ob obeh trasah. Kdor je v zadnjih letih premagal katero od teh prog, ve, kako se na največjih enodnevnih dirkah v Belgiji počutijo najboljši kolesarji na svetu.

Barjanka je za kolesarje, ki se jim nikamor ne mudi. FOTO: Blaž Samec

Ob cestah Franje se zberejo nepregledne množice navijačev in letošnja ni bila izjema. »Kot že nekaj let je bilo vzdušje izjemno na Vrhniki, v Idriji, Cerknem, Gorenji vasi. Najbolj noro je bilo spet v Logatcu in Škofji Loki, vendar je bila lepo obiskana malodane celotna trasa. Če bi se Johan Museeuw vrnil k nam, bi se spet čudil, zakaj toliko gledalcev spremlja množični maraton,« se je Penko spomnil na »flandrijskega leva«, nekdanjega ambasadorja maratona Franja, ki pred leti ni mogel verjeti svojim očem in ušesom.

Penko je razkril, da bi na veliki Franji lahko prišlo do večjega zapleta, ki pa so ga pravočasno preprečili. »Malo pred prihodom maratona se je zgodila prometna nesreča od Trebije proti Hotavljam, a so policisti in člani ZŠAM Žiri zagotovili, da je kolesarska kolona lahko šla mimo po enem voznem pasu in pol. Imamo utečene ekipe, ki rešijo marsikatero težavo,« je nadaljeval Penko, ki je bil lahko zadovoljen, ko je potegnil črto pod 44. maraton, 24., odkar je prevzel mesto direktorja.

Tridnevni spored maratona Franja je odprla petkova vožnja na kronometer. FOTO: Blaž Samec

»Prijavljenih je bilo veliko več kot lani, srečo smo imeli z tudi z vremenom. Prireditev ljudje ob cestah že tako dobro poznajo, da nekateri samoiniciativno rešijo še kakšno cestno zaporo. Z navijači in kolesarji smo ustvarili lepo uigran orkester. Sicer pa je bil to zelo hiter maraton, ni bil rekorden po času zmagovalca, je pa metla, ki pobira zadnje, precej hitreje končala svoje delo. To kaže na boljšo pripravljenost vseh udeležencev,« je dodal Penko, ki je takoj po koncu 44. Franje s svojo ekipo začel tuhtati, kaj bodo pripravili za jubilejno 45.