V tem jajcu ni najmanjše dlake
Prvi Slovenec, ki je končal dirko po Franciji, Primož Čerin, o Tadeju Pogačarju govori s presežniki. Olimpijske igre ponujajo priložnost, ampak so loterija.
Odpri galerijo
Tadej Pogačar se zelo dobro počuti tudi v pikčasti majici. FOTO: Anne-christine Poujoulat/AFP
Govorim lahko samo s presežniki. Bolj ko se sprašujem, ali je Tadej Pogačar v treh tednih naredil kar koli narobe, bolj sem prepričan, da je odpeljal popolno dirko. V tem jajcu enostavno ni dlake! Na vseh etapah, ki bi lahko potencialno odločale o končnem zmagovalcu, je bil vsaj za razred ali dva boljši od vseh. Dajal nam je občutek, da je vse skupaj enostavno. Ampak to je Tour in na Touru nič ni enostavno.
Vsa čast Pogiju! V 30 letih, odkar sem končal kariero, še nisem videl, da bi kdo zmagal s takšno lahkotnostjo. Seveda bi bilo gotovo drugače, če bi bil zraven tudi Primož Roglič, ki bi bil bržčas njegov glavni konkurent. Stvari bi se brez njega odvijale povsem drugače. Eni so imeli v kaotičnih prvih petih dneh več sreče, drugi manj, Roglič in šprinterski as Caleb Ewan sta bila glavna osmoljenca. Rogla v bistvu niti ni začel pravega boja za rumeno majico. Ampak takšno je pač kolesarstvo, v katerem pa je dobra stvar, da vedno znova prinaša nove izzive, zato ni časa za obžalovanje.
Ne verjamem, da bi ekipa Jumba Visme lahko prišla do dileme, ali staviti na Rogliča ali Jonasa Vingegaarda. Dovolj je dirk in vloge se lahko razdelijo. Vingegaard je res največje odkritje te sezone, toda po mojem mnenju ni še zares pokazal, da je iz šampionskega testa. Je pa zelo hiter in mlad, zato je pred njim lepa prihodnost.
Zdaj so se misli že usmerile na olimpijske igre. Prav gotovo bosta tako Pogačar kot Roglič v krogu najožjih favoritov na cestni dirki, saj jima težka trasa ustreza. Bo pa to čisto drugačna tekma, v enem dnevu je tudi več loterije. Psihično, fizično in taktično bosta morala biti najbolje pripravljena, da bosta lahko v ključnih kilometrih naredila potezo več od drugih. Oba sta že dokazala, da sta lahko dobra tudi na enodnevnih dirkah. Prednost bo tudi v tem, ker bosta lahko sodelovala in imela močno ekipo. Če bodo Slovenci v Tokiu ustvarili magično vzdušje, imajo vse možnosti za odmeven rezultat.
Ob koncu dirke po Franciji bi še rad poudaril, da sta tudi Matej Mohorič, ki je na izjemen način dobil dve etapi, in Luka Mezgec, ki je poskušal, a se mu je zmaga za las izmuznila, poskrbela, da lahko letos zares govorimo o slovenskem Touru. V mojih časih je bilo nekaj takšnega nepredstavljivo.
Vsa čast Pogiju! V 30 letih, odkar sem končal kariero, še nisem videl, da bi kdo zmagal s takšno lahkotnostjo. Seveda bi bilo gotovo drugače, če bi bil zraven tudi Primož Roglič, ki bi bil bržčas njegov glavni konkurent. Stvari bi se brez njega odvijale povsem drugače. Eni so imeli v kaotičnih prvih petih dneh več sreče, drugi manj, Roglič in šprinterski as Caleb Ewan sta bila glavna osmoljenca. Rogla v bistvu niti ni začel pravega boja za rumeno majico. Ampak takšno je pač kolesarstvo, v katerem pa je dobra stvar, da vedno znova prinaša nove izzive, zato ni časa za obžalovanje.
Ne verjamem, da bi ekipa Jumba Visme lahko prišla do dileme, ali staviti na Rogliča ali Jonasa Vingegaarda. Dovolj je dirk in vloge se lahko razdelijo. Vingegaard je res največje odkritje te sezone, toda po mojem mnenju ni še zares pokazal, da je iz šampionskega testa. Je pa zelo hiter in mlad, zato je pred njim lepa prihodnost.
Primož Čerin, član slovenskega rodu iz osemdesetih let minulega stoletja, si je prvi drznil preizkusiti se med kolesarskimi profesionalci. FOTO: Tomi Lombar
Zdaj so se misli že usmerile na olimpijske igre. Prav gotovo bosta tako Pogačar kot Roglič v krogu najožjih favoritov na cestni dirki, saj jima težka trasa ustreza. Bo pa to čisto drugačna tekma, v enem dnevu je tudi več loterije. Psihično, fizično in taktično bosta morala biti najbolje pripravljena, da bosta lahko v ključnih kilometrih naredila potezo več od drugih. Oba sta že dokazala, da sta lahko dobra tudi na enodnevnih dirkah. Prednost bo tudi v tem, ker bosta lahko sodelovala in imela močno ekipo. Če bodo Slovenci v Tokiu ustvarili magično vzdušje, imajo vse možnosti za odmeven rezultat.
Ob koncu dirke po Franciji bi še rad poudaril, da sta tudi Matej Mohorič, ki je na izjemen način dobil dve etapi, in Luka Mezgec, ki je poskušal, a se mu je zmaga za las izmuznila, poskrbela, da lahko letos zares govorimo o slovenskem Touru. V mojih časih je bilo nekaj takšnega nepredstavljivo.
