Drugi dom v Turčiji, druga kariera v Sloveniji

Težko bi našli boljšega sogovornika o turškem nogometu, kot je bil gost Delovega nogometnega podkasta VAR Nejc Skubic. Šest let in pol je nekdanji reprezentant igral v Turčiji v Anatoliji in vseskozi za en klub, Konyaspor iz Konye. Pri vsega 32 letih je presenetljivo končal športno pot in se vrnil v Slovenijo, kjer je soprog in oče dveh sinov sočasno z aktivno športno potjo uspešno gradil poslovno kariero. Po triletnem umiku in odmoru se je vrnil v nogomet kot predsednik NK Mengeš.

Brane Oblak: V Nemčiji nas je gledal Tito, rešil me je Dolanc

»Poklicni« branilec je prvi reprezentančni poziv prejel od Srečka Katanca, pri Matjažu Keku je potegnil »križ« čez njo, vmes si je tudi zaradi osebnih razlogov vzel premor, a kljub temu, da je bilo več grenkobe kot sladkosti, je bila reprezentančna izkušnja zelo poučna in nepozabna.

»Z veseljem se ozrem nazaj, doživel sem še staro 'klapo' z Milivojem Novakovićem in videl, na kakšen način so bili fantje povezani. V reprezentanci je res najpomembnejše dobro vzdušje. Ko so starejši odšli, se je kemija izgubila, a je tudi res, da jo ustvarjajo rezultati. A ko jih ni bilo, ni bilo Jana Oblaka. Ko je bil, se je Slovenija uvrstila na veliko tekmovanje. On je bil naš daleč najpomembnejši mož. Pa vendar, vedno mi je bila čast igrati za reprezentanco in vedno sem bil pošten do 'grba',« je bil iskren »tekač z veliko pljučno zmogljivostjo«, ki je za Slovenijo odigral 23 tekem in dosegel gol.

Podjetniško žilico je imel že kot otrok

Nekdanji dijak športne gimnazije v Šiški, ki je živel v internatu, kjer si je utrdil svojo samozavest in oblikoval svojo osebnost, je zelo spretno združeval šport in posel, ki mu gre tudi zdaj, ko je nogometni upokojenec, zelo dobro od rok.

»Že kot otrok sem čutil, da bi rad nekaj ustvaril. Imam podjetniško žilico in vedno me je življenje potegnilo v to smer. Na koncu je vse povezano z denarjem in jaz sem toliko sebe vložil v nogomet, zato da sem lahko prišel do nekega zaslužka, s katerim sem lahko zgradil posel, ki ni povezan s športom,« je že v mladosti vedel, da ima podjetniško žilico. Oblikoval jo je tudi z očetovo pomočjo. Z njim sta se lotila nepremičninskega posla, a glavna nagrada je bila zdaj že zelo uveljavljen bistro v središču mesta, v katerem pridejo jedci na svoj račun. »Veliko mi pomeni, da uporabljamo hrano slovenskega izvora, a to ne pomeni, da imam slovenske jedi," je poudaril in izpostavil eno od zaščitnih jedi. »Dedijev šmorn! Čustveno sem vezan nanj.«

Nejc Skubic (desno) se je odlično znašel tudi poslu. FOTO: Marko Feist/Delo

Nogometno kariero na članski ravni je Nejc začel pri ljubljanskem Interblocku, pri katerem je bil sicer »druga violina«, a je v dveh »mandatih« dobro spoznal, kako zagnano in vzneseno je v nogomet »padel« Joc Pečečnik. »Pred razpadom Olimpije sem odšel na Ježico – k Factorju. Potem je prišel Joc. Kar naenkrat se je vse začelo postavljati na glavo. V pozitivnem smislu. Še zdaj trdim, da je res škoda, da v Sloveniji ne znamo zadržati ljudi, kakršen je Joc. On je bil pripravljen res narediti veliko za nogomet. Žal se mu ni izšlo, morda ni bil obdan s pravimi ljudmi. Zgodba je bila sicer odlično postavljena, imel je velike načrte in zamisli, povrhu je bil še Slovenec s svojim kapitalom. Ne tujec. Ko je izpadel v drugo ligo in tam pod trenerskim vodstvom Zdenka Verdenika osvojil prvo mesto, je imel Interblock res nastavljene temelje. Zgradili smo mlado moštvo, potem pa smo prebrali, da se Joc umika. Res je bila velika škoda, ampak ko se ozrem nazaj, kako se je razpletala moja kariera, se je vse zgodilo z razlogom.« In njegov »z razlogom« je turško poglavje.

»Turčija je moj drugi dom, to vedno poudarjam in ponosno povem. Z veseljem se vračam in se še bom. Tudi soproga,« ni skrival navdušenja nad državo, kjer je ustvaril družino, preživel najlepša leta v nogometu in življenju.

»Turčija je v nogometnem smislu posebna. Imel sem srečo, da smo, ko sem prišel, nanizali 17 tekem brez poraza. Povsem drugače te navijači sprejmejo, ko se zmaguje. Prvi vtis je zelo pomemben, ko imaš uspehe, imaš tudi več kredita pri njih. Za vselej si te zapomnijo, kako uspešen si bil, ko si prišel. Če na začetku razočaraš, si te tudi po dveh letih, ko igraš dobro, zapomnijo po slabem. Turčija je tako narejena, vsaj tako sem jo izkusil,« je opisal Slovenec, ki je pustil res največji nogometni pečat med Slovenci v Turčiji.

Denarja je veliko

S Konyasporom je enkrat osvojil tretje mesto, nato pokalno lovoriko, zmagali v superpokalu, premagali tudi Galatasaray. Kljub vsemu je bilo presenečenje, ko je pri 32 letih rekel zbogom in se vrnil v Slovenijo.

»Leta 2022 se mi je iztekla triletna pogodba. Še pred iztekom so mi ponudili novo dvoletno pogodbo, ampak jaz sem se že leto prej odločil, da bom zaključil turško poglavje. Izpolnil sem svoj cilj, družini sem zagotovil eksistenco. Želel sem si, da bi moja otroka obiskovala šolo v Sloveniji. Ničesar ne obžalujem, s soprogo sva se veliko pogovarjala, veliko stvarem se je morala odpovedati in v Turčiji 'trpeti' z menoj. Bolj ona kot jaz,« je bil iskriv sicer tudi odlični opazovalec turškega razvoja.

Edini gol reprezentančni gol je Nejc Skubic zabil proti Cipru. FOTO: Borut Živulović/Reuters

»Veliko se je spremenilo, odkar sem prišel v Turčijo. Še bolj, ko sem odšel. Po pandemiji se je vse podražilo, vladala je hiperinflacija. Nedvomno je padla kupna moč, a ne pri najbogatejšem sloju. Prvi pet let bivanja je bila Turčija v nenehnem razvoju. Denarna valuta (lira) je stalno rasla, po pandemiji so se ljudje ustrašili. Naenkrat je bila inflacija, ki je sprožila strah med ljudmi. Dobro se spomnim, kako so se odzvali uslužbenci v klubu. V mesecu dni je bila njihova plača vredna polovico manj. Morda lahko najbolj ponazorim spremembe z vrednostjo goriva. Pred šestimi leti sem napolnil posodo za gorivo za 150 lir, zdaj liter goriva stane 45 lir,« je Nejc zelo dobro seznanjen o ekonomskih zakonitostih, tako kot o nogometnih, ki so v Turčiji še posebej zakoreninjene. Kljub ogromnim vložkom so uspehi klubov na mednarodni ravni redki ali jih skoraj ni.

»Taktično so neizbrušeni, imajo pa klubi ogromno denarja, ki ga ne znajo pravilno razporediti,« je prepričan Nejc, ki je v podkastu VAR odprl še veliko drugih zelo zanimivih tem. »Paradižu« za vsakega igralca, kot bi lahko povzeli njegovo navdušenje nad nogometno strastjo in fanatizmom Turkov.