Matjaž Kek: Favorit je Brazilija, 
navijal bom za Hrvaško

Matjaž Kek je dokazano uspešen nogometni trener. Leta 2010 je postal prvi slovenski selektor z zmago na velikih tekmovanjih, sekunde so ga ločile od zgodovinske uvrstitve Slovenije v osmino finala mundiala. Od leta 2013 uspešno deluje na Reki, gotovo je pravšnji sogovornik pred svetovnim prvenstvom. S 56-letnim Mariborčanom smo v pogovoru za posebno prilogo, ki je danes priložena Delu in Slovenskim novicam izpostavili favorite in morebitna presenečenja Rusije 2018 ter odkrili značilnosti enomesečnega nogometnega festivala.

Matjaž, povejte, kdo bo dobil finalno tekmo svetovnega prvenstva?

Na turnirju ne bo Italijanov, ki jih nikdar niso šteli med favorite, a so vselej prišli daleč, torej imam dilemo manj ... Ogromno je reprezentanc, ki so na poti proti Rusiji poslale signal, da je nanje treba računati. Belgija, denimo, predstavlja skupino igralcev, ki igrajo na najvišji ravni in v najboljših klubih v Evropi. Ali jim bo to zadostovalo, da pridejo do konca, je drugo vprašanje.

Lahko Portugalci ponovijo uspeh izpred dveh let v Franciji?

To ni najverjetnejši scenarij. Krog favoritov je seveda širok, nehvaležno bi bilo izpostaviti enega. Tudi »manjše« reprezentance iz Južne Amerike lahko v eni tekmi premagajo vsakogar, igranje njihovih najboljših po Evropi namreč dobiva vse močnejšo kulturo tudi v izbranih vrstah. Ne moremo odpisati Španije, čeprav to ni ista ekipa kot v času selektorja Vicenteja del Bosqueja. Vprašanje je, kaj bodo opravili Nemci. Tudi gostitelji so vselej nevarni, čeprav v prijateljskih tekmah niso kazali veliko. Čakam na Belgijo, na vrh favoritov bi postavil Brazilijo, ob tem pa me zanima odgovor na vprašanje, ali lahko Messijeva Argentina naposled osvoji vrh.

Izpostavili ste Belgijo. Kako bi komentirali potezo selektorja Martineza, da v jato ni uvrstil Nainggolana, enega najvidnejših igralcev?

Tovrstne odločitve so posledica procesa, ki se je odvijal med njihovim druženjem oziroma igranjem v kvalifikacijah. Pogosto so odločitve selektorjev nerazumljive za nekoga zunaj kroga reprezentance, ki seveda ne pozna razmer. Individualna kakovost Nainggolana ni vprašljiva, njegova odsotnost pa je morda posledica krepitve ekipnega duha in (ne)pripravljenosti, da se posamezniki podredijo kolektivu. Lahko gre tudi za taktično usmeritev selektorja. Vsekakor bi bila zanimiva enajsterica igralcev, ki jih ni na prvenstvu, a ne le iz ekip, ki se niso uvrstile v Rusijo, pač pa z igralci, ki jih ni na seznamih 32 reprezentanc.

Vsak selektor ima na voljo 23 imen.

To je videti veliko, toda na seznamu so tudi trije vratarji. Proces selekcioniranja sem spremljal na Hrvaškem, kjer so vsi vedeli vse, na koncu pa so bili presenečeni nad dvema, tremi imeni. Ne moreš iti na turnir s petimi levimi bočnimi branilci in podobno. Hkrati tudi za najboljše ekipe na svetu velja, da bledi pomen individualne kakovosti. Ni več tako izrazito dobrih posameznikov, kot je bil denimo nazadnje Ronaldo na mundialu leta 2002. Nekdo iz Brazilije, ki je prvi favorit turnirja, bo težko sam osvojil turnir. Tudi Portugalska je dobila finale eura 2016 brez poškodovanega Ronalda.

Lionel Messi?

Posameznik ni več v ospredju, čeprav drži, da vsi čakamo na Messijev izbruh tudi v reprezentanci, kar bi ga potrdilo kot nesmrtnega in najboljšega nogometaša vseh časov.

Bi bil to scenarij po vaših željah?

Ne, sploh ne razmišljam na tak način. Messi je zame zunajserijski nogometaš v kolektivu Barcelone, toda v reprezentanci ni dovoljeno, da bi razmišljali le o enemu. Tudi v moji trenerski filozofiji ni prostora za to. Nič ni narobe, če kolektiv izpostavi posameznika, ne drži pa obratno.

Toda že v četrtfinalu bi lahko prišlo do derbija med Argentino in Portugalsko, da bi se torej sešla Messi in Cristiano Ronaldo. Tedaj bi se težko izognili posameznikom.

Vem, da so tovrstne primerjave in vzporednice zanimive za medije in navijače. Stroko pa bo zanimal način igranja, branjenja, napadanja. Nogomet ni več defenzivno obremenjen, lahko pričakujemo privlačne tekme in veliko golov. Predvsem si želim, da bi selektorji ponudili čim več različnih rešitev, kako priti do tekmečevih vrat. Dandanes selektorji delujejo kot trenerji v najboljših klubih. Ob sebi zbirajo najboljše strokovnjake za različna področja, zanimajo jih najmanjše podrobnosti, s katerimi je možno v kratkem času iztisniti iz reprezentantov čim več. Mene denimo najbolj zanima priprava Hrvaške na ruske izzive.

Boste navijali za Hrvaško?

Tako je. Toda ne zgolj zaradi tega, ker delujem na Reki. Spremljam in poznam hrvaško zgodbo, med potniki na mundial bo očitno tudi Filip Bradarić, kar je priznanje za celoten sistem delovanja Rijeke. Morda pri meni ne gre za navijaško strast, gotovo pa bom zelo vesel, če bi hrvaški reprezentanci uspelo nekaj velikega.

Kako doseči tak cilj?

Hrvati so zamenjali selektorja v občutljivem obdobju tik pred dvobojem dodatnih kvalifikacij. Uspelo jim je, zdaj bomo videli, kaj se bo dogajalo po naporni klubski sezoni z reprezentanti iz Barcelone, Reala, Liverpoola, Juventusa in drugih klubov. To ni majhen izziv. Kako do mundiala optimalno pripraviti Maria Mandžukća, kako tri finaliste lige prvakov, ki so polni čustev? Kako obremeniti njih in kako druge? To so dileme, ki me najbolj pritegnejo in jih bom podrobno spremljal.

Prav skupina D z Argentino, Nigerijo, Islandijo in Hrvaško je ena najmočnejših na turnirju. Kako bi ocenili možnosti Hrvaške za napredovanje v izločilne boje?

Po »bumu« v 90. letih prejšnjega stoletja so začele afriške reprezentance stagnirati in morda so se vodilni v tamkajšnjih nacionalnih zvezah osvestili, da zgolj igranje posameznikov v najboljših evropskih klubih ne zadostuje za uspeh reprezentanc. V zadnjem času so imeli največ od tega menedžerji in nogometaši. Lahko se zgodi, da se Afričani zavedajo svojega položaja in bo v Rusiji drugače. Hrvati bodo morali biti pozorni, ker bodo igrali svojo prvo tekmo prav z Nigerijo, ki ima dobre igralce …

… in pred prvo tekmo nikdar ne veš, kam sodiš.

Drži. Hrvati so se dobro organizirali. Zagotovili so si tekmo z Brazilijo, kar je odlično, in nato v Osijeku še z eno od afriških ekip, torej razmišljajo o tekmecih. Toda prva tekma na mundialu vselej prinaša nepredvidljivost. Po tej že sledi Argentina, o kateri ni treba izgubljati besed. Zanima me le, ali lahko Argentinci z neokronanim kraljem nogometne igre pridejo do konca …

Tretji tekmec bo Islandija.

V vseh kvalifikacijah je bila neugoden tekmec. Islandci so neprilagodljivi, težko jih je prebrati, dobesedno »iz nič« ti lahko zabijejo gol iz prekinitve. Vse taktične priprave ti postavijo na glavo z eno potezo. Igrajo na svoj način, žoge letijo v tvoj kazenski prostor iz stranskih avtov s polovice igrišča …

Tudi to je ena od rešitev.

V končnici hrvaškega prvenstva sem opazil dve, tri ekipe, ki so metale žoge v petmetrski prostor s svoje polovice igrišča. Prihaja do iskanja novih rešitev, saj na postavljeni obrambni blok težko prideš v kazenski prostor tekmeca prek igre z žogo v nogah. Nekatere reprezentance pogosto igrajo z defenzivnim blokom in tedaj so nevarne ob odvzemu žoge, če jih krasi tudi hitra tranzicija iz obrambe v napad. Hitrost te tranzicije bi lahko odločila svetovno prvenstvo.

Se bo zgodilo še kakšno presenečenje? Morda Egipt?

Presenečenja so vedno možna, toda Egipta ne vidim posebej visoko. Bolj me zanimajo evropske reprezentance iz t. i. drugega bobna. Denimo Švica, ki pod vodstvom selektorja Petkovića postaja stalnica. Spremljal sem hokejski finale med Švico in Švedsko in nisem mogel verjeti, kako so igrali Švicarji. Odločili so se za sistematičen pristop tako k hokeju kot nogometu, in to se mora poznati. Ob Švici bodo zanimive druge evropske ekipe, ki so maksimalno organizirane, tudi Hrvaška, ki premore sedem, osem igralcev, zanimivih za najboljše na svetu.

Toda zahteven je že prvi korak, ko je treba preživeti boj v svoji skupini.

Drži. Navzven lahko deluješ odlično, a v eni tekmi ne dosežeš rezultata in si lahko zgolj rečeš »nasvidenje čez štiri leta«. Obstaja ogromno reprezentanc, kot so Iran, Panama in podobne, o katerih ne vemo nič, toda vsak nogometaš nekje igra in morda živi od nogometa. Mundial je poln presenečenj vsaj v prvem delu tekmovanja. V nadaljevanju je drugače. Če preživiš prvo izločilno sito na izpadanje, greš lahko tudi do konca, saj je možno vse.

Skupina E z Brazilijo, s Srbijo, Kostariko in Švico?

Tudi ta bo zanimiva. Kdo si upa prezreti nesporni srbski talent za nogometno igro in kakovost srbskih igralcev? Ali pa Švico, ki se z lahkoto uvršča na velike turnirje? V zadnjih dveh letih, ko je igral na Reki tudi Mario Gavranović, sem kar dobro spoznal tudi delovanje švicarske reprezentance, saj smo nenehno prejemali določene informacije z njenih zborov. To je vrhunsko! Filigransko načrtujejo najmanjše podrobnosti. Uspehi Švice niso produkt naključnega strela ali slabega dneva tekmeca, Švica je sistem, organizacija in vlaganje.

Kaj vas bo še pritegnilo v Rusiji?

Najbolj me zanima nogomet z naše celine in nato primerjava z drugimi slogi igre, kakršna sta denimo južnoameriški, ki običajno ne deluje dobro na evropskih tleh, in afriški. Zanimivi bodo tudi nekateri drugi, kot so denimo Avstralija in Saudska Arabija, toda nimajo realnih možnosti za presenečenje.

Pričakujete nove taktične pristope selektorjev?

Ne. Gre za potrditev smernic, ki so jih v zadnjih letih narekovali že klubi, lahko pa primerjamo zgolj razvojni proces od Brazilije 2014 do Rusije 2018, to je možno. V seštevku bo ključen izziv za stroko, kako se optimalno odzvati na konec klubske sezone, ko nekateri igralci zaradi poškodb in utrujenosti odpadajo, druge pa moraš »reševati«.

Časa pa ni na pretek …

… za temeljito pripravo zanesljivo ne, v Rusiji bodo selektorji le dokončali proces ustvarjanja reprezentance skozi kvalifikacijski ciklus. Na tem področju imajo največ izzivov Južnoameričani, ki se nenehno soočajo s kolizijo med neugodnimi termini kvalifikacijskih tekem in klubskimi obveznostmi.

Bi bilo bolje, če bi igrali reprezentančne tekme enkrat letno, denimo cel junij in ali julij, in ne bi več prekinjali klubske sezone? Tudi tovrstni predlogi so na mizi Fife.

Nogomet brez nacionalne identitete posamezne države ne more obstati, reprezentance so več kot nujne, ne pa nujno zlo. Seveda bi imeli klubski trenerji raje vselej na voljo vse igralce in nič poškodovanih, toda reprezentanc ne moremo stisniti na zgolj en mesec aktivnosti! Uefina zamisel z ligo narodov je odlična, saj bomo spremenili navidezno nepomembnost prijateljskih tekem v privlačno tekmovanje, ki ponuja dodatno pot do velikega turnirja, zato bo vse pridobilo na veljavi.

Selektorji bodo v junijskih dneh resda na istem, tudi vi ste bili leta 2010. Kaj je ključno za dobro pripravo na turnir?

Pomembna je nenehna komunikacija z igralci in predvidevanje izzivov, ki se ti lahko ponudijo kot selektorju. Govorim o odpovedih, poškodbah, odmerjenemu času za treninge in tako naprej. Treninga v reprezentancah tako rekoč več ne bo, ključni bodo komunikacija, spremljanje razvoja igralcev med sezono in nato izbira ekipe, ki bo potrjevala individualno kakovost. Z drugimi besedami: gre za pravi kolektivni duh.

O tem govorijo tudi selektorji.

Seveda, saj se ne morejo vsi zanesti na Messija ali Ronalda, večina bo morala ustvariti pristni »tim spirit«, moč kolektiva, ki temelji na psiholoških konceptih in ustvarjanju pozitivne klime v moštvu. To lahko potrdim tudi iz lastnih izkušenj iz Južne Afrike. Pozitivna klima ti dvigne raven in učinkovitost treninga za 30 ali 40 odstotkov.

Odtlej je minilo osem let. Slovenija je bila ob osmino finala v zadnji sekundi zadnje tekme med ZDA in Alžirijo, v enem »kolu« prej pa je o svoji usodi odločala sama. Lahko s časovne razdalje ocenite, kaj je šlo narobe v drugem polčasu tekme proti Američanom?

Morda vsi skupaj v določenem trenutku nismo dovolj močno verjeli, da smo sposobni premagati ZDA. Tako kot smo denimo jesen pred tem verjeli, da zmoremo zmleti Poljake, Slovake in Ruse … Ni se prvič zgodilo, da je kdo zapravil vodstvo z 2:0 po prvem polčasu, številni so celo izgubili takšne tekme. Gre za podzavestni način igranja, ki se pojavi v majhni in mladi reprezentanci, kakršna je bila tedaj slovenska. Že tedaj sem govoril, da bo tisti rod dozorel, ko bodo imeli fantje v nogah po 70 in 80 tekem za Slovenijo. Njihov načrtovani vrhunec bi moral slediti šele na mundialu v Braziliji, torej štiri leta pozneje. Morda bi tudi tekmo z ZDA speljali drugače, če bi imela tedanja reprezentanca v nogah eno uvrstitev na veliko tekmovanje več.