Milenko za Hrvate, Milan za Srbe, kdo bo pa za Slovence?

Pri NK Olimpija ni jasne kadrovske politike
Fotografija: Milenko Ačimović (desno v pogovoru s predsednikom UEFA Aleksandrom Čeferinom) je v vlogi športnega direktorja NK Olimpija pokazal, da ima dober občutek za oceno in tudi za igralce. Foto: Marko Feist/Delo
Odpri galerijo
Milenko Ačimović (desno v pogovoru s predsednikom UEFA Aleksandrom Čeferinom) je v vlogi športnega direktorja NK Olimpija pokazal, da ima dober občutek za oceno in tudi za igralce. Foto: Marko Feist/Delo

V odličnem komentarju o učinku Srbije in Hrvaške na nogometnem SP v Rusiji je naš nekdanji reprezentant Milenko Ačimović na prefinjen način ošvrknil vendarle tudi svoje Srbe. Lepo je opisal grehe, ki jih v srbskem taboru hočejo skriti pred javnostjo. Krivdo za prehitro slovo od Rusije so prenesli na perfidnega nemškega pravnika, doktorja Felixa Brycha zaradi nedosojene enajstmetrovke v bržkone odločilnem dvoboju za napredovanje iz skupine proti Švici. Pričakovati, da dr. poštenja in pravičnosti ne bi kakšne ušpičil, je bilo kar preveč naivno. Tu je šlo preprosto za prevelike interese, da bi Švica z državljani z vseh vetrov že po drugi mundialski tekmi izgubila vse možnosti za napredovanje.

Naivnost gor ali dol, vrhunec Srbije je bila uvrstitev v Rusijo, nadgradnja s prebojem v osmino finala bi bila lažna nagrada. Kljub posameznikom, ki visoko kotirajo v svojih klubih, vendar v vlogah odličnih pomočnikov. Najvidnejši med njimi Nemanja Matić je vodonosec s pametjo pri Joséju Mourinhu. Eden od najustvarjalnejših Dušan Tadić pa je pred kratkim naredil korak nazaj v karieri in se iz Premier League vrnil na Nizozemsko k Ajaxu. Zdaj le klubu z veliko zgodovino, ki najboljšim iz najmočnejših lig in še vrsto drugih iz druge evropske lige ni blizu.

Srbi si veliko obetajo od rodu, ki je pred tremi leti osvojil naslov svetovnih prvakov do 20 let. Od tega rodu so bili na SP štirje z najbolj opevanim Stefanom Milinkovićem-Savićem na čelu. O njegovem učinku ne kaže razpredati, ni ga bilo. Zaradi njega je Slavoljub Muslin izgubil bitko z vodilnimi možmi srbskega fudbala in delom igralskih veličin. V nos jim je šlo, da realni Muslin, ki je Srbijo v Rusijo zapeljal z borbenim nogometom, v katerem je uravnotežil zasedbo z malo mojstri in veliko delavci, ni prepoznal njegove kakovosti za najboljšo enajsterico. Tudi ni hotel ugajati menedžerskim strujam, zaradi katerih je bil pogosto v sporih tudi v klubih. Kolikor poznam Muslinovo filozofijo, ki je kar podobna njegovi igralski pri Crveni zvezdi – marljivega, srčnega, borbenega branilca z občutkom za igro –, je ocenil, da pred SP najdražji srbski igralec ni tip igralca, ki bi sodil v njegov koncept. Ni se veliko zmotil, postavnih igralcev ima Srbija vrh glave, nima agresivnih in tehnično dovršenih fakinov z veliko pljučno zmogljivostjo. Nekoč jih je imela vsaj brez pljuč.

Muslinu, po očetu Dujetu Hrvatu iz Splita, ni bilo usojeno, da bi Srbijo zapeljal v svet modernega nogometa, kakršnega v velikem slogu – ne glede na morebiten poraz v osmini finala – izvajajo Hrvati. Kar je priznal in uvidel Ačimović. Hrvaška nima zgolj sreče, da so se ji rodili mojstri svetovnega kova, kot so Luka Modrić, Dejan Lovren, Ivan Perišić, Ante Rebić, Mario Mandžukić, v Švici in Nemčiji vzgojeni Ivan Rakitić ... Ima(jo) osnovno idejo, ima selekcijo igralcev, ki lahko sledijo trendom ali jih celo narekujejo, igralce, ki so hitri in so lahko rudarji ali umetniki v eni tekmi.

Ačimović je videl veliko Hrvaško, Milan Mandarić, ki je spodil Hrvata in prvaka Igorja Bišćana (upravičeno glede na hierarhijo in poteze, ki niso za javno pranje perila), pri Olimpiji postavlja malo Srbijo. S Hrvati in Italijanom v glavni vlogi je Mandarić osvojil Slovenijo, zdaj se zdi, da je razum zamenjalo kljubovanje. V njegovem svetu interesnih prijateljev, mojstrov, rešiteljev in sovražnikov je vedno največji osmoljenec le eden: slovenski, ljubljanski, olimpijin nogometaš.

Komentarji: