Patrice Evra po 27 letih molka spregovoril o spolni zlorabi
Patrice Evra je imel 13 let, ko ga je napadel učitelj, ki je vdrl v njegovo sobo, toda dolgoletni francoski reprezentant in nekdanji kapetan Manchester Uniteda je vse do danes molčal. Svojo zgodbo je objavil v avtobiografiji – Evra je imel v učiteljevi hiši sobo, ki jo je uporabljal, da je prihranil čas na poti do šole in nazaj. Zdaj 40-letni upokojeni nogometaš je o vsem skupaj šele nedavno govoril s svojo mamo.
»Seveda jo je sesulo. Zame je bil to težak trenutek. Še vedno moram povedati nekaj mojim bratom in sestram ter bližnjim prijateljem,« je za dnevnik The Times povedal Evra. »Ne želim, da bi me ljudje pomilovali. To je težka situacija. Mama ne pričakuje, da bo slišala kaj takšnega s strani lastnega otroka. Čutila je, da se nekaj dogaja, in me vprašala, zakaj ne želim spati v učiteljevi sobi. Šele zdaj, ko imam 40 let, sem ji povedal. To je bil zanjo velik šok. Veliko jeze. Rekla mi je, da ji je žal. Rekla je: 'Tega ne smeš dati v knjigo, to je zasebno, Patrice!' A takrat sem rekel: 'Mama, ne gre zame, gre se za druge otroke!' Nato je rekla, da je vse v redu in da razume,« je nadaljeval.
»Vem, da bodo zaradi knjige ljudje spremenili svoj pogled name, a sem več kot pripravljen govoriti z njimi. Zdaj sem boljša verzija samega sebe. Moji prijatelji bodo rekli: 'Oh, zdaj se bo odzval ves svet, razmisli malo o pritisku!' A največji pritisk je bil, da sem povedal mami. Če že samo pomislim na to, mi je težko. Najprej je moja mama rekla: 'Če ga ne boš tožil ti, ga bom jaz! Če je še živ, ga bom ubila!' Veliko je besa. Poznam mamo in moji družinski člani se bodo pozanimali, če lahko vložijo tožbo. A jaz sem vse skupaj zakopal tako globoko, da o tem niti ne razmišljam.«
Molčal tudi pred policijo
Evra je tudi dejal, da sprva res ni želel spregovoriti o tem v knjigi, ker ga je skrbelo, kaj si bodo mislili ljudje, a si je nato premislil.
»Pošteno povedano, ko smo prvič končali s knjigo, nisem povedal celotne zgodbe, ker me je bilo še vedno sram in strah tega, kaj si bodo mislili ljudje, zdaj pa si želim to povedati, ker ne želim, da bi se v moji koži znašli drugi otroci, ne želim si, da bi se sramovali in mislili, da niso pogumni, ker ne gre za pogum, gre za to, da si psihično pripravljen govoriti o tem. Zato le želim zagotoviti, da imajo otroci pogum in da ne krivijo sami sebe, ker sem to jaz vedno počel. Ni me sram reči, da sem se veliko let počutil kot strahopetec, ker nikoli nisem spregovoril. To je bilo veliko breme. A tega nisem storil zase, storil sem za druge otroke,« je dodal Evra.
Pogovore je opravil tudi s policijo, ko je imel 24 let in je še igral v Monaku, so se namreč pojavile obtožbe na račun učitelja. A tudi takrat je molčal.
»Živeti s tem je eno mojih največjih obžalovanj, ker vem, da bi lahko pomagal tako veliko ljudem. Imel sem dovolj te toksične moškosti. Za mojega očeta je bil jok znak šibkosti, a jok ni znak šibkosti. Izgubil sem brata, izgubil sem prijatelje, pa nisem jokal. Moja mama je znala reči: 'Nekega dne boš eksplodiral!' Raje sem navdih in vzor kot žrtev. Nisem želel te vloge žrtve, čeprav sem to v resnici bil,« je sklenil Evra.
