V Indiji našel mir in najdražji mango

Indijo v zadnjih mesecih pretresa kriza, ki se ji je slovenski nogometaš Luka Majcen za las izognil. V deželi delte je bil alfa in omega svojega kluba.
Fotografija: Lepote indijske zahodne obale pri­vlačijo obiskovalce z vseh koncev države, navdušile so tudi Luko Majcna. FOTO: osebni arhiv
Odpri galerijo
Lepote indijske zahodne obale pri­vlačijo obiskovalce z vseh koncev države, navdušile so tudi Luko Majcna. FOTO: osebni arhiv

Če bi bila denar in število prebivalcev zagotovilo za uspeh, potem bi nekatere azijske države veljale za športne velesile. A šport in še posebno nogomet za mnoge ostajata nerešljiva uganka. To velja tudi za Indijo, ki je kljub bajnim vložkom na reprezentančni ravni trenutno v rangu Tajske in Zimbabveja. Med tujci, ki so okusili igranje v tamkajšnji ligi, je Ljubljančan Luka Majcen.

Obmorska zvezna država Goa ni tipična Indija. Ljudje z vseh koncev države, ki ima (uradno) nekaj več kot 1,3 milijarde prebivalcev, v njej radi preživljajo počitnice. Pri tamkajšnjem klubu Churchill Brothers je nekdanji mladi slovenski reprezentant v minuli sezoni prvič v karieri okusil igranje v tujini. Preskok je bil velik, tudi s kulturnega vidika.

»Ko sem se na letališču v New Delhiju spustil do svojega izhoda, sem stopil v dim in gnečo. Nikamor se nisem mogel usesti in občutek je bil, kot da so nekje pekli na žaru,« se odhoda v Indijo ob koncu minulega leta spominja Majcen. »Tam je vse pogajanje. Hitro sem dal nekaj evrov več za kakšen mango na tržnici. Že tako so mi postavili ceno tri evre, a se je takoj vključila prodajalčeva žena s kalkulatorjem in je bilo kar naenkrat šest evrov. Vse je pogajanje. Vse.«



Goa s svojimi peščenimi plažami in drugimi naravnimi lepotami ga ni raz­očarala, a je moral idilično zavetje hitro zapustiti, saj je najstarejše indijsko tekmovanje, I-League, v celoti potekalo v mehurčku v Kolkati. Indija ima dve prvoligaški tekmovanji, elitnejše ISL deluje po sistemu superlige brez možnosti napredovanja oziroma izpadanja.

»Nogomet je v vzponu, z ISL so ga želeli še bolj postaviti na zemljevid,« je nadaljeval Majcen. »Klubi vsako leto menjajo imena, lani sta se združila dva velika in ustvarila še večji klub. Če nimaš močnega življenjepisa, je težko priti zraven. Sicer pa z nogometaši res ravnajo kot z neko delovno silo. Kljub podpisani pogodbi se ti, če jim ne ustrezaš, zahvalijo za sodelovanje. So v nekem svojem mehurčku. Moraš biti kar tih in tudi na treningu iti na polno, saj te lahko hitro zamenjajo. Vse, kar so zgradili prejšnjo sezono, so sposobni nemudoma porušiti, zato tudi ne pridejo nikamor v nogomet­nem pogledu.«


Štimac na klopi reprezentance


Zadnji, ki poskuša razrešiti uganko indijske reprezentance, je sloviti Hrvat Igor Štimac. Mediji so poročali, da so nekdan­jega branilca in selektorja »ognjenih« izbrali med več kot 200 trenerji, ki so indijski nogometni zvezi poslali svoj živ­ljenjepis. A z razočaranjem so se končale tudi kvalifikacije za SP 2022, Indija je v skupini z Afganistanom, Bangladešem, Omanom in ZAE dosegla vsega eno zmago. Štimac naj bi zaslužil dobrih 21 tisoč evrov na mesec.

»Moja plača je bila na ravni recimo Olimpije. Bil sem zelo zadovoljen,« pri­znava Majcen. »Glede na to, da sem star že 31 let in je pri tej starosti v Evropi težko, nate tam gledajo drugače. Vidijo te kot izkušenega igralca, leta niso ovira. Raven profesionalizma ni takšna kot v Sloveniji, ampak čisto nič mi ni manjkalo. Imel sem ljudi, ki so me vozili na treninge, bilo je kot v filmih. Kadarkoli sem lahko poklical, če sem kaj potreboval. Nosili so me po rokah.«



V prvi sezoni na indijskih zelenicah se je za izkazano zaupanje odkupil z 11 goli na 15 tekmah in bil do zadnjega v igri za naslov najboljšega strelca. Churchill Brothers so na koncu osvojili drugo mesto, prvo pa v I-League sicer prinaša tudi nastop v drugem rangu azijske lige prvakov.

»Napovedovali so mi 15 golov na 15 tekmah in hitro sem spoznal, da res ni takšnega pritiska obrambnih igralcev na napadalca, da imaš nekaj več časa,« razlike med indijskim in evropskim nogometom opisuje Majcen. »Na koncu mi je žal nekaterih priložnosti, ki bi jih moral izkoristiti. Mladi Indijec, s katerim sem se boril za naslov najboljšega strelca, je imel na mizi ponudbe polovice klubov ISL. Morda bi moral dati 20 golov, da bi me jemali še bolj resno. Tu v Sloveniji se to morda že malo izgublja, a vedno so govorili, da moraš biti v tujini dvakrat boljši od domačina, da sploh igraš. Sem pa ta pritisk prvič izkusil tudi na lastni koži, saj so se že po eni tekmi brez gola začela pojavljati vprašanja, češ kaj je šlo narobe.«


Za las ušel valu okužb


Žal so morali Indijci po marčevskem koncu ligaške sezone razmišljati o veliko večjih težavah. Državo je zajel nepredstav­ljiv val okužb z novim koronavirusom. »Zdaj so razmere zaradi covida tako neugodne, da se uradno še niti ne ve, kdaj se bo prvenstvo začelo,« je zaskrbljen izkušeni napadalec. »V mehurčku je bilo vse zelo strogo. Imeli smo redna testiranja, do jedilnice nismo smeli sami, maske ... Druženje z navijači je bilo prepovedano, ob vsakem stiku bi te nemudoma poslali v izolacijo. Ravno takrat, ko sem prišel v Slovenijo, je v Indiji začelo primanjkovati kisika, bogati so vse pokupili, cene so šle v nebo. Če v eni bolnišnici ne prideš na vrsto, je po tebi. Preden prideš v drugo, je lahko že vsega konec. Tam je vse pomnoženo z dva, pot se vleče, dve uri smo se s policijskim spremstvom vozili na tekmo, a sploh nismo zapustili mesta.«

Indija je Majcna pritegnila tudi po duhovni plati, saj je bil že prej naklon­jen meditaciji. Z njo so se ukvarjali tudi nekateri njegovi soigralci, ki so ga znali usmeriti pri odkrivanju novih veščin. Ko se je marca vrnil v domovino, so pozitivne spremembe opazili tudi njegovi najbližji.

»Trening glave je postal skoraj tako pomemben kot fizični trening,« meni 31-letni Ljubljančan. »Indija je znana po meditaciji, jogi, zato me je še toliko bolj zanimalo, kako bo. Spoznal sem nekaj novih stvari. Rekel sem si, da si bom vzel teh šest mesecev in delal na sebi. Odkar sem se vrnil, se mi zdi, da imam vse pod nadzorom, nisem pod stresom, tudi medsebojni odnosi se mi zdi, da so boljši. Celo mama mi je rekla, da sem nekako boljše volje, da imam boljšo energijo. Nekaj mora biti na tem.«

Kljub vse prej kot rožnati situaciji se želi v Indijo vrniti. Čeprav je bilo potrebnega veliko prilagajanja, je državo vzljubil. In kot pravi, se je od tam vrnil kot boljši človek.

Preberite še:

Komentarji: