V Latviji in Rigi je našel ustvarjalni mir

Življenje ni lahko, je krilatica, ki se je lepo prijela na območju nekdanje skupne države. Tudi za nekdanjega slovenskega nogometnega selektorja Stojanovića ni bilo vedno lahko, toda 49-letni Ljubljančan je vse prej kot mož, ki v življenju ubira samo težje poti. Prej bi rekli, da zanimive, vznemirljive in avanturistične. Trpek nogometni kruh si zdaj služi v Latviji, kjer bo v vlogi selektorja v ponedeljek v Rigi gostil in izzval Slovenijo.

V petek je imel, kot njegov kolega Kek, ki ga je leta 2012 nasledil na položaju slovenskega selektorja, zahtevno nalogo. V Rigi je gostoval Izrael in lahko samo upamo, da so Latvijci pokurili veliko več moči kot Slovenci v Celovcu.



Še jeseni je bil nogometni popotnik z rockersko dušo prebivalec Sofije. Tam je bil trener enega od največjih klubov Levskega. Pozimi je prisluhnil pozivu nekdanjega varovanca in zdaj predsednika Nogometne zveze Latvije Gorkšsa. Ta nekoč uspešni nogometni legionar, ki je igral tudi v Angliji, je v Slaviši prepoznal moža za reprezentančni vzpon, ko je prvič deloval v Latviji. Resda le pol leta, toda dovolj, da je navdušil tedaj še igralca, kapetana in kandidata za predsedniško funkcijo in da je tudi Riga navdušila trenerja z umetniško dušo. Resnici na ljubo, latvijsko glavno mesto s svojo lepoto in očarljivo obnovljeno starinskostjo težko pusti koga ravnodušnega.



»Pozimi se je pri Levskem zamenjalo vodstvo kluba in novi predsednik je napovedal, da si želi na trenerskem stolčku Bolgara. To je bil jasen znak, da sem se lahko že začel pripravljati za odhod. Obenem sem že dobil Gorkšsovo vabilo, tako da nisem imel težav s selitvijo,« je med prijatelji v Lepi žogi, kamor tu in tam zaide, kadar se ustavi v Ljubljani, razkril profesor telesne vzgoje, pisatelj, glasbenik in tudi nogometni popotnik.

Za Slovenijo in Slaveta

Te dni je v Rigo odpotovala prav Slaviševa skupina športnih kolegov in prostočasnih nogometnih navdušencev, ki se srečujejo v šišenskem športnem lokalu. »Navijali bomo za Slovenijo in za Slaveta,« je poudaril duhovni vodja potovanja Marko, ki je z Ljubljančanom v Rigi redno v stikih. Tudi njegov stanov­ski kolega (glasbeni), bigfutovec Grega Skočir, ne bo izpustil priložnosti, da si ogleda tekmo in se sreča s prijateljem, ki mu selektorska vloga vendarle omogoča, da ni dolgo zdoma.
V Latviji se nogometni utrip prilagaja taktu športov, ki imata nedotakljivo domovinsko pravico, hokeja in košarke. Tadva se izmenjujeta na vrhu priljubljenosti, nogometu pa nikoli ni uspelo, da bi se jima tesneje približal, niti takrat, ko se je Latvija senzacionalno uvrstila na Euro na Portugalskem leta 2004 in imela enega od najbolj vznemirljivih napadalcev v Evropi Marisa Verpakov­skisa.



Stojanovićevo poslanstvo v Latviji ni povezano izključno s tekmovalnim dosežkom, predsednik in selektor bi želela postaviti temelje reprezentance, ki bo v naslednjih kvalifikacijah poskušala igrati vidnejšo vlogo. Zasuk k mlajšim sta izzvali nekoliko uspešnejši selekciji do 19 in 21 let, iz katerih bi najboljši igralci v prihodnje tvorili udarno jedro reprezentance. To je bila predvsem želja mladega predsednika, 37-letnega Gorkšsa, ki ima v Latviji izjemno glasno in nadležno opozicijo. Čeprav je komaj dobro leto na čelu krovne organizacije, je letošnjo zimo že moral prvič reševati svojo kožo, zato se je tudi tako dolgo zavlekla Stojanovićeva uradna inavguracija na selektorski stolček. Gladko je odbil napade, ni pa se jih otresel. Prav na dan tekme s Slovenijo bodo njegovi tekmeci znova poskušali spremeniti razmerja sil v latvijskem nogometu, ki se na reprezentančni ravni po Stojanovićevem mnenju ne more enakovredno meriti moči s slovenskim.

Prevelika razlika

Nekdanji dvakratni slovenski prvak z Domžalami in srbski s Crveno zvezdo je ­odkrito povedal, da je razlika v nogometnem znanju, hitrosti in tehniki prevelika. Ne le na članski ravni, da tudi v mlajših selekcijah ni toliko talenta, kot ga imajo slovenski fantje, poleg tega je Slovenija korak naprej tudi z nogomet­no infrastrukturo. Nekdanji velikan Skonto, ki je bil nekoč v devetdesetih letih previsoka evropska ovira za Olimpijo, skoraj pa tudi za Maribor, je izgubil sloves nacionalnega kluba. Kljub vsem oviram ima Slaviša v primerjavi s prejšnjimi službami razmeroma mirno delo brez stresov. Kakor si je želel, ko je odhajal iz Sofije. Potreboval je okolje, kjer se bo spočil, v miru ustvarjal in polnil baterije za morebiten nov zahtevnejši in bolj stresen izziv.
In težko bi našel boljše okolje za pobeg od stresa, kot je baltsko. Tamkajšnji temperament ljudi je kot naročen, da si povrne tekmovalno in ustvarjalno lakoto z večjimi ambicijami.



Tiha, a močna želja je, da bi nekoč vendarle sedel na Olimpijinem stolčku. Zeleno-beli se mu izmikajo že vso kariero, tudi ko je bil še igralec z dolgo pričesko, zaradi katere je menda Bojan Prašnikar pogojeval njegov prestop iz Slovana v Olimpijo. Kot trener je bil že dvakrat blizu prestopu, nazadnje lani, a je višja sila preprečila njegov prihod, s katerim bi zapolnil edino vrzel v svojem slovenskem poglavju, zaradi katerega sliši tudi marsikatero hudomušno zbadljivko. Je namreč edini iz kroga peterice nekdanjih prijateljev, vrstnikov iz Štepanjskega naselja in slovanovcev, ki še ni postal del Olimpijine družine. Vsi drugi, Željko Milinovič, Nihad Pejković, Nenad Protega in Safet Hadžić, so rdečo kri že premešali z zeleno-belo.