Za Slovenijo tudi Modrić, Casemiro in Kroos?
Reprezentanca selektorja Tomaža Kavčiča je naredila korak naprej v primerjavi z marčevsko akcijo ob Vrbskem jezeru in v Stožicah.
Odpri galerijo
Reprezentanca selektorja Tomaža Kavčiča je naredila korak naprej v primerjavi z marčevsko akcijo ob Vrbskem jezeru in v Stožicah.
Kaj realno oprijemljivega lahko izvleče selektor od igranja prijateljske tekme v junijskem terminu, ko delimo reprezentance na visoko motivirane ekipe, ki se pripravljajo bodisi za euro bodisi za mundial, in ekipe, katerih nogometaši razmišljajo zgolj o poletu na Mikonos, Baleare in v Cancun? Smiselno vprašanje je bilo aktualno tudi letos, čeprav je zašla jata selektorja Tomaža Kavčiča v neprijeten položaj v javnosti, potem ko je izgubila marčevski tekmi z Avstrijo in Belorusijo, in bi jo "moral" krasiti dodaten motiv.
Odziv pomlajene reprezentance je bil dober, Kavčičeva reprezentanca je naredila korak naprej v primerjavi s prvo akcijo novega selektorja ob Vrbskem jezeru in v Stožicah. Kavčič v vmesnem času ni počival, proučeval je alternativne rešitve ob številnih odsotnih nosilcih igre, in iskal koncept igre po meri Slovencev. Če je še marca poskušal "igrati nogomet" in bil posledično kaznovan z razliko v golih 0:5, je v Podgorici izbral koncept zaprte igre s hitrimi nasprotnimi napadi. Opazka o domnevno oslabljeni Črni gori bi bila zlonamerna, reprezentanca, ki kotira na Fifini lestvici 20 mest pred Slovenijo – in deset pred Bolgarijo –, je v Podgorici pogrešala manj udarnih adutov kot gostje.
Slovenci so vse zgodovinske podvige zrežirali s konceptom zaprte igre, ki je temeljila na špartanski disciplini, geslu "vsi za enega, eden za vse" in z zgolj enim velemojstrom na igrišču, ki je pošiljal v ogenj hitre soigralce na bočno-krilnih položajih. Primer tovrstne filozofije je bila akcija Mihe Zajca in Domna Črnigoja iz drugega polčasa tekme na štadionu Budućnosti.
Kdor meni, da bi morala Slovenija igrati kot Real Madrid, prihaja z Neptuna, neresno zveni tudi zahteva, da bi morali Slovenci igrati al pari z Avstrijo. Ta je v soboto zvečer s sedmo zaporedno zmago zmlela svetovne prvake Nemce, Avstrijci so nazadnje igrali v takšni formi pred 2. svetovno vojno.
V majici s slovenskim grbom ne blesti trojček vezistov Modrić-Casemiro-Kroos, ki lahko v miže zadrži žogo za pet minut igre, slovenski legionarji ne igrajo v klubih z napadalno filozofijo, da bi to miselnost rokohitrsko prenesli v reprezentanco. Tudi Kavčičev as z najboljšo tehniko Josip Iličić igra v klubu na taktiko nasprotnih napadov... Sporočilo podgoriškega večera je znano: več šprinterjev s pljuči sinjega kita. Če jih krasi nadpovprečno znanje, toliko bolje.
Kavčič je v treh mesecih razmišljanja in petih dneh treningov zgradil bolj trdno obrambo Slovenije, njegovi izbranci so igrali bolj pragmatično kot v Celovcu. Podgorica je izstrelila v ospredje imena à la Zajc, Črnigoj, Stojanović in Bezjak; zanj nadpovprečno odgovorno je igral tudi Kurtić, dokler mu niso pošle moči. Ko se vrne peterica Oblak, Struna, Skubic, Kampl in Iličić, bi lahko začeli ustvarjati tudi napad, toda pozor: to zahteva petkrat več časa kot gradnja obrambnega zidu.
Odziv pomlajene reprezentance je bil dober, Kavčičeva reprezentanca je naredila korak naprej v primerjavi s prvo akcijo novega selektorja ob Vrbskem jezeru in v Stožicah. Kavčič v vmesnem času ni počival, proučeval je alternativne rešitve ob številnih odsotnih nosilcih igre, in iskal koncept igre po meri Slovencev. Če je še marca poskušal "igrati nogomet" in bil posledično kaznovan z razliko v golih 0:5, je v Podgorici izbral koncept zaprte igre s hitrimi nasprotnimi napadi. Opazka o domnevno oslabljeni Črni gori bi bila zlonamerna, reprezentanca, ki kotira na Fifini lestvici 20 mest pred Slovenijo – in deset pred Bolgarijo –, je v Podgorici pogrešala manj udarnih adutov kot gostje.
Slovenci so vse zgodovinske podvige zrežirali s konceptom zaprte igre, ki je temeljila na špartanski disciplini, geslu "vsi za enega, eden za vse" in z zgolj enim velemojstrom na igrišču, ki je pošiljal v ogenj hitre soigralce na bočno-krilnih položajih. Primer tovrstne filozofije je bila akcija Mihe Zajca in Domna Črnigoja iz drugega polčasa tekme na štadionu Budućnosti.
Kdor meni, da bi morala Slovenija igrati kot Real Madrid, prihaja z Neptuna, neresno zveni tudi zahteva, da bi morali Slovenci igrati al pari z Avstrijo. Ta je v soboto zvečer s sedmo zaporedno zmago zmlela svetovne prvake Nemce, Avstrijci so nazadnje igrali v takšni formi pred 2. svetovno vojno.
V majici s slovenskim grbom ne blesti trojček vezistov Modrić-Casemiro-Kroos, ki lahko v miže zadrži žogo za pet minut igre, slovenski legionarji ne igrajo v klubih z napadalno filozofijo, da bi to miselnost rokohitrsko prenesli v reprezentanco. Tudi Kavčičev as z najboljšo tehniko Josip Iličić igra v klubu na taktiko nasprotnih napadov... Sporočilo podgoriškega večera je znano: več šprinterjev s pljuči sinjega kita. Če jih krasi nadpovprečno znanje, toliko bolje.
Kavčič je v treh mesecih razmišljanja in petih dneh treningov zgradil bolj trdno obrambo Slovenije, njegovi izbranci so igrali bolj pragmatično kot v Celovcu. Podgorica je izstrelila v ospredje imena à la Zajc, Črnigoj, Stojanović in Bezjak; zanj nadpovprečno odgovorno je igral tudi Kurtić, dokler mu niso pošle moči. Ko se vrne peterica Oblak, Struna, Skubic, Kampl in Iličić, bi lahko začeli ustvarjati tudi napad, toda pozor: to zahteva petkrat več časa kot gradnja obrambnega zidu.
