Italijani začeli z rekordno zmago, Turčija nemočna v Rimu
Prvenstvo sta z enoletno zamudo v Rimu odprli Italija in Turčija, ki je v drugem polčasu prejela vse tri gole in bila nenevarna. Finale 11. julija na Wembleyju.
Odpri galerijo
Vseh 24 zastav je bilo izobešenih na štadionu v Rimu. FOTO: Alberto Pizzoli/AFP
Končno! Ob 21. uri se je s slovesnostjo na olimpijskem štadionu v Rimu začelo 16. evropsko prvenstvo v nogometu. To bo prav posebno, pa ne samo zato, ker prihaja z enoletno zamudo zaradi pandemije koronavirusa. Prvič ne bo potekalo v eni državi ali dveh, temveč kar enajstih, kar je bila zamisel Michela Platinija, ki jo je udejanjil njegov naslednik na mestu predsednika Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksander Čeferin.
Prvenstvo sta odprli Italija in Turčija. Za Italijane je bila premiera eura prav posebna. Državo je pandemija pred dobrim letom močno prizadela, sledili so strožji ukrepi v boju z zloveščim virusom kot marsikje drugod po svetu. Zato je bilo povsem razumljivo veselje nogometnih reprezentantov ob spoznanju, da so končno spet lahko igrali ob podpori s tribun. Navijači v prvem polčasu niso mogli najbolj uživati. Ciro Immobile je bil sicer po podaji Alessandra Florenzija nevaren že v enem prvih napadov, toda turških vrat ni uspel resneje ogroziti. Turki, ki so jih nekateri izpostavljali kot možno večje presenečenje tega turnirja, so v prvem polčasu razočarali, a tudi Italijani si večjega števila priložnosti niso pripravili.
V 18. minuti je po dvojni podaji znotraj kazenskega prostora z ugodnega položaja zgreši Lorenzo Insigne, Ugurcan Čakir pa se je sredi polčasa izkazal še s posredovanjem po podaji iz kota, ko je z glavo streljal kapetan Giorgio Chiellini. Z glavo je mimo vrat do konca polčasa še enkrat meril Immobile, medtem ko se nizozemski sodnik Danny Makkelie ni odzval na kar nekaj protestov domačih v prvem polčasu, ko so po padcih in/ali igrah z roko tekmecev zahtevali najstrožjo kazen. VAR-soba je nekaj sekund preverjala le eno situacijo.
V drugi polčas sta selektorja Senol Günes in Roberto Mancini krenila s po eno menjavo, pri domačih, ki so bili sicer »na papirju« gostje, je v igro namesto Florenzija prišel Giovanni Di Lorenzo, medtem ko je Yusufa Yazicija zamenjal Cengiz Ünder. Italijani so bili v drugih 45 minutah vendarle precej hitro nagrajeni za podjetnejšo predstavo, ko je v 53. minuti po predložku Domenica Berardija lastnega vratarja premagal Merih Demiral. Dobrih deset minut kasneje je bilo na semaforju že 2:0, Immobile je po novem predložku Berardija in strelu Leonarda Spinazzole, ki ga je ustavil Čakir, pospravil žogo v mrežo.
Povsem nenevarni Turki so bili dokončno pokopani v 79. minuti, ko je po prekrasni ekipni akciji s številnimi hitrimi podajami neoviran do strela znotraj 16-metrskega prostora prišel Insigne, ki tokrat ni grešil za celo najvišjo zmago v zgodovini otvoritvenih tekem EP. To je bila tudi prva zmaga Italije s tremi goli na kateri koli tekmi eura v zgodovini prvenstev stare celine.
»Dobro smo igrali. Glede na to, da je bila to prva tekma, ni bilo lahko, saj smo igrali z izvrstno ekipo. Gledalci so nam pomagali, za nas pa je bilo ključno, da je žoga hitro krožila,« je tekmo komentiral zadovoljni domači selektor Mancini. Italijo v Rimu zdaj čaka obračun s Švico, medtem ko se bodo Turki pomerili z Walesom veliko bližje domu, v azerbajdžanskem Bakuju.
Otvoritvena slovesnost je bila podobna tisti s finalne tekme lige prvakov, saj je bila močno podprta z digitalnimi učinki. A žametni glas legendarnega Andree Bocellija ni potreboval nobene podpore. Bocelli je zapel slovito Nessun dorma, ki v sebi nosi sporočilo zmage, kasneje se mu je na zelenici olimpijskega stadiona pridružila še irska rockovska skupina U2.
Štiriindvajset reprezentanc se bo borilo za naslov, ki bo pripadel zmagovalcu finala na londonskem Wembleyju 11. julija. Očitnega favorita ni, stavnice največ možnosti pripisujejo Franciji, Angliji, Belgiji, Nemčiji, Španiji, Portugalski in Italiji. Portugalci s Cristianom Ronaldom so branilci naslova iz eura 2016. Slovenije ni na tem panevropskem euru, edini nastop je doživela leta 2000 na Nizozemskem in v Belgiji.
Letošnje EP bo sicer še vedno zaznamovala pandemija koronavirusa, ki pa ne bo preprečila navzočnosti navijačev na štadionih v Londonu, Rimu, Münchnu, Bakuju, St. Peterburgu, Budimpešti, Sevilli, Bukarešti, Amsterdamu, Glasgowu in Københavnu.
»Res, čakal sem ta trenutek, ko bomo skupaj z našimi rojaki na tribunah peli himno. Biti na tekmi z gledalci pa je povsem drugače, kot če jih ni. Tudi če dovolijo obisk le za četrtino zmogljivosti tribun, je čudovito,« je od sreče in ponosa pred začetkom tekme žarel branilec italijanske reprezentance Leonardo Bonucci.
Italija je štirikratna svetovna prvakinja, edini evropski naslov pa je osvojila doma leta 1968. Po tri imata Nemčija in Španija, po dva Francija ter po enega še Sovjetska zveza, Češka, Portugalska, Nizozemska, Danska in Grčija. V finalu sta bili še dvakrat Jugoslavija in enkrat Belgija.
Prvenstvo sta odprli Italija in Turčija. Za Italijane je bila premiera eura prav posebna. Državo je pandemija pred dobrim letom močno prizadela, sledili so strožji ukrepi v boju z zloveščim virusom kot marsikje drugod po svetu. Zato je bilo povsem razumljivo veselje nogometnih reprezentantov ob spoznanju, da so končno spet lahko igrali ob podpori s tribun. Navijači v prvem polčasu niso mogli najbolj uživati. Ciro Immobile je bil sicer po podaji Alessandra Florenzija nevaren že v enem prvih napadov, toda turških vrat ni uspel resneje ogroziti. Turki, ki so jih nekateri izpostavljali kot možno večje presenečenje tega turnirja, so v prvem polčasu razočarali, a tudi Italijani si večjega števila priložnosti niso pripravili.
VAR se ni vmešaval
V 18. minuti je po dvojni podaji znotraj kazenskega prostora z ugodnega položaja zgreši Lorenzo Insigne, Ugurcan Čakir pa se je sredi polčasa izkazal še s posredovanjem po podaji iz kota, ko je z glavo streljal kapetan Giorgio Chiellini. Z glavo je mimo vrat do konca polčasa še enkrat meril Immobile, medtem ko se nizozemski sodnik Danny Makkelie ni odzval na kar nekaj protestov domačih v prvem polčasu, ko so po padcih in/ali igrah z roko tekmecev zahtevali najstrožjo kazen. VAR-soba je nekaj sekund preverjala le eno situacijo.
V drugi polčas sta selektorja Senol Günes in Roberto Mancini krenila s po eno menjavo, pri domačih, ki so bili sicer »na papirju« gostje, je v igro namesto Florenzija prišel Giovanni Di Lorenzo, medtem ko je Yusufa Yazicija zamenjal Cengiz Ünder. Italijani so bili v drugih 45 minutah vendarle precej hitro nagrajeni za podjetnejšo predstavo, ko je v 53. minuti po predložku Domenica Berardija lastnega vratarja premagal Merih Demiral. Dobrih deset minut kasneje je bilo na semaforju že 2:0, Immobile je po novem predložku Berardija in strelu Leonarda Spinazzole, ki ga je ustavil Čakir, pospravil žogo v mrežo.
Povsem nenevarni Turki so bili dokončno pokopani v 79. minuti, ko je po prekrasni ekipni akciji s številnimi hitrimi podajami neoviran do strela znotraj 16-metrskega prostora prišel Insigne, ki tokrat ni grešil za celo najvišjo zmago v zgodovini otvoritvenih tekem EP. To je bila tudi prva zmaga Italije s tremi goli na kateri koli tekmi eura v zgodovini prvenstev stare celine.
»Dobro smo igrali. Glede na to, da je bila to prva tekma, ni bilo lahko, saj smo igrali z izvrstno ekipo. Gledalci so nam pomagali, za nas pa je bilo ključno, da je žoga hitro krožila,« je tekmo komentiral zadovoljni domači selektor Mancini. Italijo v Rimu zdaj čaka obračun s Švico, medtem ko se bodo Turki pomerili z Walesom veliko bližje domu, v azerbajdžanskem Bakuju.
Bocelli zapel zmagovito pesem
Otvoritvena slovesnost je bila podobna tisti s finalne tekme lige prvakov, saj je bila močno podprta z digitalnimi učinki. A žametni glas legendarnega Andree Bocellija ni potreboval nobene podpore. Bocelli je zapel slovito Nessun dorma, ki v sebi nosi sporočilo zmage, kasneje se mu je na zelenici olimpijskega stadiona pridružila še irska rockovska skupina U2.
Štiriindvajset reprezentanc se bo borilo za naslov, ki bo pripadel zmagovalcu finala na londonskem Wembleyju 11. julija. Očitnega favorita ni, stavnice največ možnosti pripisujejo Franciji, Angliji, Belgiji, Nemčiji, Španiji, Portugalski in Italiji. Portugalci s Cristianom Ronaldom so branilci naslova iz eura 2016. Slovenije ni na tem panevropskem euru, edini nastop je doživela leta 2000 na Nizozemskem in v Belgiji.
Italijanski navijači so bili navdušeni, ko so po primežu koronavirusa dočakali otvoritveno tekmo EP v nogometu. FOTO: Mike Hewitt/Reuters
Letošnje EP bo sicer še vedno zaznamovala pandemija koronavirusa, ki pa ne bo preprečila navzočnosti navijačev na štadionih v Londonu, Rimu, Münchnu, Bakuju, St. Peterburgu, Budimpešti, Sevilli, Bukarešti, Amsterdamu, Glasgowu in Københavnu.
11
mest v 11 bo gostilo 16. evropsko prvenstvo v nogometu
mest v 11 bo gostilo 16. evropsko prvenstvo v nogometu
Andrea Bocelli je zapel na otvoritveni slovesnosti. FOTO: Andrew Medichini/AFP
»Res, čakal sem ta trenutek, ko bomo skupaj z našimi rojaki na tribunah peli himno. Biti na tekmi z gledalci pa je povsem drugače, kot če jih ni. Tudi če dovolijo obisk le za četrtino zmogljivosti tribun, je čudovito,« je od sreče in ponosa pred začetkom tekme žarel branilec italijanske reprezentance Leonardo Bonucci.
Italija je štirikratna svetovna prvakinja, edini evropski naslov pa je osvojila doma leta 1968. Po tri imata Nemčija in Španija, po dva Francija ter po enega še Sovjetska zveza, Češka, Portugalska, Nizozemska, Danska in Grčija. V finalu sta bili še dvakrat Jugoslavija in enkrat Belgija.
