Zakaj Maribor ne bo Dinamo? Ali Olimpija.
V Zagrebu leto nogometnih veselic in poslov za desetine milijonov evrov.
Odpri galerijo
Po uspehu Hrvaške na SP v Rusiji je v Zagrebu nogometno evforijo sprožil Dinamo. FOTO: Reuters
Nekaj minut zagrebškega spektakla v ligi prvakov je bilo dovolj, da je bilo tudi analfabetu jasno, zakaj je Dinamo eno najbolj dobičkonosnih podjetij na Balkanu. Ker igra nogomet!
Igra ga tudi Maribor. In Olimpija. Res je, a na svoj način, prilagojen slovenskim razmeram, razumevanju igre, športa in pomembnosti nogometa v družbi.
Dinamo je, kakorkoli obrnem, fenomen. Takšnega, kot je, odličnega na igrišču, odličnega v pisarnah, odličnega v poslu, je ustvaril mož, ki je v izgnanstvu. Za najbolj zaprisežene grde modre dečke kriminalec, za nogometaše pa čarovnik – samonikli poslovnež Zdravko Mamić.
O Mamiću naj ne bi bilo najbolj posrečeno pisati in govoriti o presežnikih. Ker je falot, neotesanec, primitivec in še marsikaj drugega, kar se ne spodobi za enega od voditeljev nogometnega kluba. Pa naj bo. Dinamo ima tudi druge gospode, ki ga vodijo in so že dolgo vpleteni v njegovo življenje v dobrem in slabem. Tudi in predvsem zaradi njih je mogoče potegniti primerjavo s slovenskimi funkcionarji ali člani klubov, ki sedijo v različnih klubskih organih. Zakaj je klub institucija, ki ima moč in vpliv v mestu, okolju in družbi. Zakaj Maribor, ki ga je njegov »mamić« Zlatko Zahović približal Dinamu, nikoli ne bo Dinamo. Ali Olimpija.
Dinamo ima tudi Mirka Barišića, predsednika kluba in poslovneža, ki ga je v spretnega funkcionarja oblikoval že komunistični sistem in je tako rekoč v klubsko zgodovino vpleten več kot pol stoletja. Skoraj 83-letni Barišić je ugledno ime v poslovnem svetu, gospodarstvenik, ki ima v enem največjih svetovnih konglomeratov in največjem inženirskem podjetju v Evropi Siemensu pooblaščeni status. Da, tudi Barišić naj ne bi bil povsem brez madeža, ampak tudi brez njega Dinamo ne bi postal »institucija«, okoli katere se je vrtelo ali pisalo pomembno poglavje o neodvisni in samostojni Hrvaški.
V Dinamovih vodstvenih organih sedijo akademiki, profesorji, kulturniki, gospodarstveniki, purgerji (vzdevek za zaprisežene Zagrebčane), »crème de la crème« zagrebškega in tudi hrvaškega miljeja. Zaradi njih je klub nedotakljiv mestni simbol. V obdobjih, ko navdušuje reprezentanca, tudi državni. Ima podporo politike in le redki so posebneži, ki se upajo zaletavati v njegov pooblaščeni status.
Toda najpomembnejša je igra, nogomet, ki vzgaja in brusi nadarjene fante ter tudi trenerje. Nogomet je tekmovalen, a hkrati všečen in ustvarjalen. Dinamo ima know-how, primerljiv z najboljšimi klubi na svetu, ki mu omogoča, da proizvaja nogometaše in z njimi služi tudi takrat, ko tekmovalno ni uspešen. Ima tudi konkurenco ljudi in znanja. V 21-letnem španskem mojstru Daniju Olmu ima približno 40 milijonov evrov vreden dragulj. Samo za mlajše kategorije nameni vsaj pet milijonov evrov na leto.
V poslovno najuspešnejšem letu doslej, 2018, je Dinamo ustvaril 59 milijonov evrov prihodkov. Neto dobiček je znašal 10 milijonov evrov. Leto 2019 bo še veliko uspešnejše.
Igra ga tudi Maribor. In Olimpija. Res je, a na svoj način, prilagojen slovenskim razmeram, razumevanju igre, športa in pomembnosti nogometa v družbi.
Dinamo je, kakorkoli obrnem, fenomen. Takšnega, kot je, odličnega na igrišču, odličnega v pisarnah, odličnega v poslu, je ustvaril mož, ki je v izgnanstvu. Za najbolj zaprisežene grde modre dečke kriminalec, za nogometaše pa čarovnik – samonikli poslovnež Zdravko Mamić.
O Mamiću naj ne bi bilo najbolj posrečeno pisati in govoriti o presežnikih. Ker je falot, neotesanec, primitivec in še marsikaj drugega, kar se ne spodobi za enega od voditeljev nogometnega kluba. Pa naj bo. Dinamo ima tudi druge gospode, ki ga vodijo in so že dolgo vpleteni v njegovo življenje v dobrem in slabem. Tudi in predvsem zaradi njih je mogoče potegniti primerjavo s slovenskimi funkcionarji ali člani klubov, ki sedijo v različnih klubskih organih. Zakaj je klub institucija, ki ima moč in vpliv v mestu, okolju in družbi. Zakaj Maribor, ki ga je njegov »mamić« Zlatko Zahović približal Dinamu, nikoli ne bo Dinamo. Ali Olimpija.
Pomemben člen v Dinamovih uspehih je tudi slovenski reprezentant Petar Stojanović, ki je v Zagreb prišel leta 2016 iz Maribora. FOTO: Reuters
Dinamo ima tudi Mirka Barišića, predsednika kluba in poslovneža, ki ga je v spretnega funkcionarja oblikoval že komunistični sistem in je tako rekoč v klubsko zgodovino vpleten več kot pol stoletja. Skoraj 83-letni Barišić je ugledno ime v poslovnem svetu, gospodarstvenik, ki ima v enem največjih svetovnih konglomeratov in največjem inženirskem podjetju v Evropi Siemensu pooblaščeni status. Da, tudi Barišić naj ne bi bil povsem brez madeža, ampak tudi brez njega Dinamo ne bi postal »institucija«, okoli katere se je vrtelo ali pisalo pomembno poglavje o neodvisni in samostojni Hrvaški.
V Dinamovih vodstvenih organih sedijo akademiki, profesorji, kulturniki, gospodarstveniki, purgerji (vzdevek za zaprisežene Zagrebčane), »crème de la crème« zagrebškega in tudi hrvaškega miljeja. Zaradi njih je klub nedotakljiv mestni simbol. V obdobjih, ko navdušuje reprezentanca, tudi državni. Ima podporo politike in le redki so posebneži, ki se upajo zaletavati v njegov pooblaščeni status.
Toda najpomembnejša je igra, nogomet, ki vzgaja in brusi nadarjene fante ter tudi trenerje. Nogomet je tekmovalen, a hkrati všečen in ustvarjalen. Dinamo ima know-how, primerljiv z najboljšimi klubi na svetu, ki mu omogoča, da proizvaja nogometaše in z njimi služi tudi takrat, ko tekmovalno ni uspešen. Ima tudi konkurenco ljudi in znanja. V 21-letnem španskem mojstru Daniju Olmu ima približno 40 milijonov evrov vreden dragulj. Samo za mlajše kategorije nameni vsaj pet milijonov evrov na leto.
V poslovno najuspešnejšem letu doslej, 2018, je Dinamo ustvaril 59 milijonov evrov prihodkov. Neto dobiček je znašal 10 milijonov evrov. Leto 2019 bo še veliko uspešnejše.
