Ta vlak drvi v prepad
Zadnji izpad Veselina Vujovića kaplja čez rob.
Odpri galerijo
Bo Franjo Bobinac pokazal tudi rdeči karton Veselinu Vujoviću?
FOTO: Tadej Regent
Sredi vročega avgusta se je štiričlanska delegacija Rokometne zveze Slovenije na čelu s predsednikom Franjom Bobincem odpeljala v Šabac in iskala odgovore, zakaj reprezentanca igra slabo in ali držijo govorice, da v njej vladata malodušje in celo nedisciplina.
V vikend hišici ob Savi je Veselin Vujović goste prepričal, da ima vse pod nadzorom, je bil pa sprejet dogovor o splošni mobilizaciji, torej usmeritvi vseh sil za dosego cilja na bližnjem evropskem prvenstvu.
Tri mesece kasneje in pet tednov pred začetkom priprav na euro se zdi, da bo Slovenija na Švedsko, kjer bo lovila zadnji vlak za olimpijske igre v Tokiu, namesto srčnih borcev poslala skavte z vodjo na robu živčnega zloma, nad katerim visi Bobinčev rumeni karton.
Vujović bi si zaslužil rdečega, pa ne zaradi zadnjega v nizu verbalnih izpadov, ki je bil le kaplja čez rob. Vodilne na zvezi bi moralo skrbeti, ker Slovenija že od (pirove) zmage proti Španiji v Varaždinu pred dvema letoma ni pokazala dobre predstave. Plačala je visok davek za bron v Parizu, »Vuja« je dobil ogromno kredita in z njim počel, kar mu je bila volja.
Hitro ga je porabil. Čas za menjavo je bil že lani po neuvrstitvi na svetovno prvenstvo, pa to poletje po koncu kvalifikacij za EP, v katerih so naši zvezdniki iz bogatih klubov razprodajali ugled proti Nizozemski, Latviji, celo Estoniji.
Sprememba? Časa je malo, a bolje pozno kot prepozno. Šok terapija je lahko koristna, na nazadnje je svež veter na začetku Vujovićevega mandata prinesel preboj na olimpijski Rio. Zdaj je vložek prevelik, da bi se slepili in delali presenečene, ko bi že na prvi postaji v Göteborgu prišlo do iztirjenja in bi Slovenija, podobno kot že na Hrvaškem, polnila naslovnice rumenega tiska.
Odzivi nekaterih igralcev, ki so imeli nekoč velike oči, zdaj pa z njimi le še zavijajo, namigujejo, da imajo dovolj motivacijskega vlaka smrti. Veliki šef Bobinac se mora odločiti, ali je pripravljen postaviti na kocko ugled slovenskega rokometa. Sponzorjem, ki krpajo luknjo RZS ob usihajočem državnem financiranju, gotovo ni prijetno, če se njihovo ime pojavlja ob smrtnih željah. Razen kakšnega pogrebnega zavoda ...
V vikend hišici ob Savi je Veselin Vujović goste prepričal, da ima vse pod nadzorom, je bil pa sprejet dogovor o splošni mobilizaciji, torej usmeritvi vseh sil za dosego cilja na bližnjem evropskem prvenstvu.
Tri mesece kasneje in pet tednov pred začetkom priprav na euro se zdi, da bo Slovenija na Švedsko, kjer bo lovila zadnji vlak za olimpijske igre v Tokiu, namesto srčnih borcev poslala skavte z vodjo na robu živčnega zloma, nad katerim visi Bobinčev rumeni karton.
Vujović bi si zaslužil rdečega, pa ne zaradi zadnjega v nizu verbalnih izpadov, ki je bil le kaplja čez rob. Vodilne na zvezi bi moralo skrbeti, ker Slovenija že od (pirove) zmage proti Španiji v Varaždinu pred dvema letoma ni pokazala dobre predstave. Plačala je visok davek za bron v Parizu, »Vuja« je dobil ogromno kredita in z njim počel, kar mu je bila volja.
Hitro ga je porabil. Čas za menjavo je bil že lani po neuvrstitvi na svetovno prvenstvo, pa to poletje po koncu kvalifikacij za EP, v katerih so naši zvezdniki iz bogatih klubov razprodajali ugled proti Nizozemski, Latviji, celo Estoniji.
Šok terapija je lahko koristna, ne nazadnje je svež veter na začetku Vujovićevega mandata prinesel preboj na olimpijski Rio.
Sprememba? Časa je malo, a bolje pozno kot prepozno. Šok terapija je lahko koristna, na nazadnje je svež veter na začetku Vujovićevega mandata prinesel preboj na olimpijski Rio. Zdaj je vložek prevelik, da bi se slepili in delali presenečene, ko bi že na prvi postaji v Göteborgu prišlo do iztirjenja in bi Slovenija, podobno kot že na Hrvaškem, polnila naslovnice rumenega tiska.
Odzivi nekaterih igralcev, ki so imeli nekoč velike oči, zdaj pa z njimi le še zavijajo, namigujejo, da imajo dovolj motivacijskega vlaka smrti. Veliki šef Bobinac se mora odločiti, ali je pripravljen postaviti na kocko ugled slovenskega rokometa. Sponzorjem, ki krpajo luknjo RZS ob usihajočem državnem financiranju, gotovo ni prijetno, če se njihovo ime pojavlja ob smrtnih željah. Razen kakšnega pogrebnega zavoda ...
