Takšna Slovenija svetlobna leta daleč od Tokia
V Latviji je reprezentanca Veselina Vujovića pokazala znane slabosti in tudi kakšno novo. Glavne težave pa so tam, kjer jih nismo vajeni.
Odpri galerijo
Veselina Vujovića v zadnjem letu slovenski rokometaši pogosto razočarajo. So občutki obojestranski? FOTO: Tadej Regent
Tudi Slovenija je naletela na mino in v Latviji doživela poraz v kvalifikacijah za EP. Kot je dejal selektor Veselin Vujović, ni nobena tragedija, vseeno pa se zdi, da rokometaši že lep čas ne kažejo prave podobe. Tudi letošnji junij ni dobra popotnica za euro, na katerem bodo Slovenci želeli ohraniti olimpijske sanje.
Izgovor, da so igralci iztrošeni po klubskih sezonah, bi celo pil vodo, če ne bi bilo na igrišču Dainisa Krištopansa. Orjak, kakršni se običajno hitreje trošijo, je z Vardarjem osvojil ligo Seha in ligo prvakov, v Valmieri pa na igrišču prebil 60 minut, bil neprebojen v obrambi in nerešljiva uganka v napadu. Zabil je 13 golov, več kot polovico za Latvijo, nekatere kar »s parkirišča«, in sodeloval pri skoraj vseh drugih.
Slovenci so dobro vedeli, od kod preti nevarnost, pa ga niso mogli zaustaviti. Ko bi si vsaj ogledali, kako je pred leti Luka Žvižej ves čas visel na njegovi levici že 12 metrov od vrat. Glavni obrambni igralci Krištopansa dobro poznajo še iz te sezone. Borut Mačkovšek in Blaž Blagotinšek iz Veszprema sta proti njemu igrala v finalu F4 v Kölnu, Matej Gaber in Nik Henigman iz Szegeda sta proti Vardarju izpadla v četrtfinalu.
Tekma je pritrdila tistim, ki pravijo, da je naša najšibkejša točka vratar. Imamo kopico kakovostnih čuvajev mreže, a nobenega vrhunskega, na katerega bi se lahko zanesli v težkih trenutkih. Nazadnje je bil takšen Gorazd Škof. Urh Kastelic in Rok Zaponšek sta skupaj zbrala sedem obramb, polovico manj kot Artus Kugis.
Nadalje, krila. Slovenija slovi kot dežela, v kateri izjemni krilni igralci rastejo kot gobe po dežju. Blaž Janc je vroča roba na trgu in bo bržčas pristal v Barceloni, na desni strani ima hudo konkurenco v Mariu Šoštariču in Gašperju Marguču. Tudi na levi ima Vujović bogato založeno izložbo: prvi strelec DP Matic Verdinek, Tilen Kodrin, Darko Cingesar ...
Najboljše reprezentance prav prek viškov na krilnih položajih lomijo tekmece, v Latviji so se naša krila podpisala pod – reci in piši – tri gole (Šoštarič 2, Janc 1). Mar prihod Uroša Zormana v strokovni štab (bivši kapetan med treningi na sredini igrišča stoji ob Vujoviću in mu svetuje) pomeni, da bo Slovenija še bolj rinila skozi sredino, kjer je prostora najmanj?
Še najbolj ironična je situacija pri srednjih zunanjih igralcih. Slovenija je ena največjih izvoznic odličnih organizatorjev igre. Miha Zarabec, Dean Bombač, Staš Skube in Marko Bezjak so širni Evropi znana imena. V Latviji sta v prvem polčasu, v katerem je Slovenija zaostala za štiri gole, dirigentsko palico držala 24-letni Rok Ovniček, ki je za reprezentanco v osmih mesecih zbral štiri resne nastope, v končnici sezone pa ni kazal dobre forme v Celju, ter 21-letni Aleks Vlah, ki ima 14 nastopov in je sezono v Zagrebu sklenil pred tremi tedni.
Šele ko je vajeti igre prijel Zarabec, je Slovenija dobila rep in glavo. Že res, da je »Zaro« v Latvijo prišel iz Nemčije z zamudo in ni opravil niti enega skupnega treninga, a če ima ob sebi igralce, kot so Mačkovšek, Blagotinšek, Janc, Žiga Mlakar in še kdo, lahko igra tudi z zavezanimi očmi.
Slovenija je cilj izpolnila, uvrstila se je na EP, bržčas bo tudi osvojila 1. mesto v skupini, ki je bila zaradi širitve eura na 24 držav lahka. Toda na njeno pot v kvalifikacijah ne moremo gledati z zadovoljstvom. Niti na eni tekmi ni pokazala tistega, kar od nje pričakujemo. Mučila se je že doma z Latvijo, na Nizozemskem bi si zaslužila poraz, ki ga je naposled doživela v Latviji.
V zadnjem letu bi lahko na prste ene roke prešteli tekme, po katerih Vujović ni kazal s prstom na fante in se držal za glavo. V Latviji ni bil edini krivec za poraz, morda celo glavni ne, gotovo ni naročil Mačkovšku, Zarabcu in Juretu Dolencu, naj tekmujejo, kdo bo s šestih ali sedmih metrov močneje zadel Kugisa; prav tako ni svojim orjakom ukazal, naj s Krištopansom ravnajo v rokavicah.
Vprašanje pa je, če bo po burnih štirih letih in pol iz reprezentantov lahko potegnil maksimum in jih spravil na raven OI 2016 in SP 2017, ko bo Slovenija januarja leto lovila vstopnico v olimpijske kvalifikacije. Odgovor bi moral najbolj zanimati ljudi v predsedstvu RZS.
Izgovor, da so igralci iztrošeni po klubskih sezonah, bi celo pil vodo, če ne bi bilo na igrišču Dainisa Krištopansa. Orjak, kakršni se običajno hitreje trošijo, je z Vardarjem osvojil ligo Seha in ligo prvakov, v Valmieri pa na igrišču prebil 60 minut, bil neprebojen v obrambi in nerešljiva uganka v napadu. Zabil je 13 golov, več kot polovico za Latvijo, nekatere kar »s parkirišča«, in sodeloval pri skoraj vseh drugih.
Slovenska vratarja sta v Latviji zbrala 7 obramb, polovico manj od Kugisa.
Naši krilni igralci so skupaj dosegli tri gole, Dainis Krištopšans 13.
Selektor Veselin Vujović je po tekmah zelo redko dobre volje.
Naši krilni igralci so skupaj dosegli tri gole, Dainis Krištopšans 13.
Selektor Veselin Vujović je po tekmah zelo redko dobre volje.
Slovenci so dobro vedeli, od kod preti nevarnost, pa ga niso mogli zaustaviti. Ko bi si vsaj ogledali, kako je pred leti Luka Žvižej ves čas visel na njegovi levici že 12 metrov od vrat. Glavni obrambni igralci Krištopansa dobro poznajo še iz te sezone. Borut Mačkovšek in Blaž Blagotinšek iz Veszprema sta proti njemu igrala v finalu F4 v Kölnu, Matej Gaber in Nik Henigman iz Szegeda sta proti Vardarju izpadla v četrtfinalu.
Dainis Krištopans (desno) je takole oviral Roka Ovnička. FOTO: Tadej Regent
Tekma je pritrdila tistim, ki pravijo, da je naša najšibkejša točka vratar. Imamo kopico kakovostnih čuvajev mreže, a nobenega vrhunskega, na katerega bi se lahko zanesli v težkih trenutkih. Nazadnje je bil takšen Gorazd Škof. Urh Kastelic in Rok Zaponšek sta skupaj zbrala sedem obramb, polovico manj kot Artus Kugis.
Osamljena krila
Nadalje, krila. Slovenija slovi kot dežela, v kateri izjemni krilni igralci rastejo kot gobe po dežju. Blaž Janc je vroča roba na trgu in bo bržčas pristal v Barceloni, na desni strani ima hudo konkurenco v Mariu Šoštariču in Gašperju Marguču. Tudi na levi ima Vujović bogato založeno izložbo: prvi strelec DP Matic Verdinek, Tilen Kodrin, Darko Cingesar ...
Najboljše reprezentance prav prek viškov na krilnih položajih lomijo tekmece, v Latviji so se naša krila podpisala pod – reci in piši – tri gole (Šoštarič 2, Janc 1). Mar prihod Uroša Zormana v strokovni štab (bivši kapetan med treningi na sredini igrišča stoji ob Vujoviću in mu svetuje) pomeni, da bo Slovenija še bolj rinila skozi sredino, kjer je prostora najmanj?
Veselin Vujović in Uroš Zorman sta združila moči v strokovnem štabu. FOTO: Slavko Kolar
Še najbolj ironična je situacija pri srednjih zunanjih igralcih. Slovenija je ena največjih izvoznic odličnih organizatorjev igre. Miha Zarabec, Dean Bombač, Staš Skube in Marko Bezjak so širni Evropi znana imena. V Latviji sta v prvem polčasu, v katerem je Slovenija zaostala za štiri gole, dirigentsko palico držala 24-letni Rok Ovniček, ki je za reprezentanco v osmih mesecih zbral štiri resne nastope, v končnici sezone pa ni kazal dobre forme v Celju, ter 21-letni Aleks Vlah, ki ima 14 nastopov in je sezono v Zagrebu sklenil pred tremi tedni.
Šele ko je vajeti igre prijel Zarabec, je Slovenija dobila rep in glavo. Že res, da je »Zaro« v Latvijo prišel iz Nemčije z zamudo in ni opravil niti enega skupnega treninga, a če ima ob sebi igralce, kot so Mačkovšek, Blagotinšek, Janc, Žiga Mlakar in še kdo, lahko igra tudi z zavezanimi očmi.
Redki svetli trenutki
Slovenija je cilj izpolnila, uvrstila se je na EP, bržčas bo tudi osvojila 1. mesto v skupini, ki je bila zaradi širitve eura na 24 držav lahka. Toda na njeno pot v kvalifikacijah ne moremo gledati z zadovoljstvom. Niti na eni tekmi ni pokazala tistega, kar od nje pričakujemo. Mučila se je že doma z Latvijo, na Nizozemskem bi si zaslužila poraz, ki ga je naposled doživela v Latviji.
18
reprezentančnih nastopov imata skupaj Rok Ovniček in Aleks Vlah, ki sta v prvem polčasu organizirala slovenski napad.
reprezentančnih nastopov imata skupaj Rok Ovniček in Aleks Vlah, ki sta v prvem polčasu organizirala slovenski napad.
V zadnjem letu bi lahko na prste ene roke prešteli tekme, po katerih Vujović ni kazal s prstom na fante in se držal za glavo. V Latviji ni bil edini krivec za poraz, morda celo glavni ne, gotovo ni naročil Mačkovšku, Zarabcu in Juretu Dolencu, naj tekmujejo, kdo bo s šestih ali sedmih metrov močneje zadel Kugisa; prav tako ni svojim orjakom ukazal, naj s Krištopansom ravnajo v rokavicah.
Vprašanje pa je, če bo po burnih štirih letih in pol iz reprezentantov lahko potegnil maksimum in jih spravil na raven OI 2016 in SP 2017, ko bo Slovenija januarja leto lovila vstopnico v olimpijske kvalifikacije. Odgovor bi moral najbolj zanimati ljudi v predsedstvu RZS.
