Vedo, kam bi radi, a ne vedo, kako

Slovenska rokometna reprezentanca v primežu želja in sposobnosti.
Fotografija: Rokometni selektor Ljubomir Vranješ ima med igralci podporo, toda v boju za olimpijsko vozovnico bpo moral povleči tudi kakšno neprijetno potezo, če se bo Slovenija želela uvrstiti v Tokio. FOTO: Mohamed Abd El Ghany(Reuters
Odpri galerijo
Rokometni selektor Ljubomir Vranješ ima med igralci podporo, toda v boju za olimpijsko vozovnico bpo moral povleči tudi kakšno neprijetno potezo, če se bo Slovenija želela uvrstiti v Tokio. FOTO: Mohamed Abd El Ghany(Reuters

Stavim, da je marsikateri rokometni nav­dušenec spremenil mnenje o nekdanjem selektorju Veselinu Vujoviću po slovenskem, kot menijo navijači, del stroke in tudi igralcev, neuspehu na svetovnem prvenstvu v Egiptu. Legendarni Vujo se je že oglasil in dal vedeti, da bi bilo z njim v glavni vlogi drugače.

Rokometni navijači in strokovnjaki so zahtevni in razvajeni, slednji zelo tekmovalni in tudi zavistni. Oboje je prav, brez tega ne gre v športu, kjer je ključno gonilo razvoja zmagovanje. Za kakšno ceno, no ja, o tem bi se še dalo pogovarjati. Tako kot o tem, ali bi bil Vujović res uspešnejši, kot je bil Ljubomir Vranješ.

Vujo ali Ljubo ni vprašanje za rokometne ustvarjalce, temveč kakšen koncept je tisti, ki lahko slovenske rokometaše v obdobju, ko ima Slovenija enega najbolj nadarjenih rodov, obdrži v svetovnem vrhu in v boju za kolajne na največjih tekmovanjih. Rahel pomislek: po tem, kar sem videl in kolikor spremljam rokomet, nisem prepričan, da ima Slovenija kader za kolajne, ima le izenačeno moštvo dobrih rokometašev, a brez zvezdnika in zunajserijskega igralca, ki lahko za seboj potegne moštvo in tekmeca spravi v obrambno držo. Tudi avtoritete na parketu in v slačilnici nisem videl. Nihče med njimi nima zvezdniškega statusa v najboljših evropskih klubih.

Koncept homogenosti ali »mi imamo se fajn« se v Egiptu selektorju rokometne reprezentance Ljubomirju Vranješu ni izšel. Foto Jozo Čabraja/Kolektiff
Koncept homogenosti ali »mi imamo se fajn« se v Egiptu selektorju rokometne reprezentance Ljubomirju Vranješu ni izšel. Foto Jozo Čabraja/Kolektiff


Prav ta uravnoteženost znanja in prijateljstva med igralci in strokovnim štabom, kot je bilo videti, je narekovala oblikovanje moštva in igralnega koncepta, ki je bil nekakšna mešanica Vranješevega skandinavskega sloga in balkanskega, ki ima v slovenski reprezentanci kar močne zagovornike. Kar je paradoks, Vujovićeva improvizacija in zanašanje na skrajne motivacijske prijeme se pri reprezentantih nista obnesla. Njegova avtoriteta in menda »nekulturni izpadi« so med »kultiviranimi« Slovenci povzročili odpor takoj, ko ni šlo vse po pričakovanjih, zaradi česar se je na selektorski stolček zavihtel res preveč prijazni (vsaj navzven, za medije, je bilo videti tako) Vranješ.

Rokometašem je manjkalo tisto, kar je za najbolj moško igro najbolj značilno. Manjkal je incident. Homogenizacija zamisli in ustvarjalnega duha, ki je bila vidna pri komunikaciji med seboj in v tovarištvu, je pripeljala do tega, da v moštvu ni bilo zaznati nekaterih ključnih dejavnikov za uspeh: kljubovalnosti, jeze, trme, notranjih bitk za večjo minutažo ... To so detajli, s katerimi se lahko nadomesti nekoliko slabša pripravljenost, skrije taktična šibkost in nadomesti pomanjkanje resnega igralnega koncepta.



Vranješa prav gotovo ne čaka miren spanec v času priprav na kvalifikacijski turnir za uvrstitev na olimpijske igre, kjer Slovenijo v boju za dve vstop­nici čakata velesili, Nemčija in Švedska. Dobro bi bilo vedeti, ali sploh ima popolno podporo in zaupanje, vse drugo je stvar »tehnike«.

Tudi rokometaši so se ujeli v splošno družbeno agendo. Vedo, kam bi radi šli in kaj bi radi, a nimajo koncepta. Vsaj v tem bi se bilo dobro poenotiti. V Egiptu ga Vranješev štab prav gotovo ni imel dodelanega, sicer se ne bi spraševali, ali je večni dolžnik Dean Bombač kos skandinavski hitrosti, ali Dragan Gajić sploh še sodi v ta reprezentančni rod, kakšno vlogo ima Uroš Zorman ...

Preberite še:

Komentarji: