Slovenci na paralimpijske igre z mešanico izkušenj in mladosti

Le še nekaj dni loči najboljše športnike invalide od paraolimpijskih iger v Tokiu.
Fotografija: Franc Pinter s trenerko Polonco Sladič na paralimpijskih igrah v Rio de Janeiru leta 2016. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida
Odpri galerijo
Franc Pinter s trenerko Polonco Sladič na paralimpijskih igrah v Rio de Janeiru leta 2016. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Tekmovanje, ki bo dobra dva tedna po olimpijskih igrah v japonski prestolnici zaokrožilo največji letošnji festival športa v posebnih razmerah, se bo začelo 24. avgusta, nastopila pa bo tudi sedmerica slovenskih športnikov. Slovenska ekipa v Tokiu bo nekakšna mešanica izkušenj in mladosti oziroma priložnosti za mlade športnike, ki doslej takšnega tekmovanja še niso izkusili. Na strani prvih sta strelca Franc Pinter, ki ga čaka že osmi nastop na igrah, ter Franček Gorazd Tiršek, dobitnik srebrnih kolajn z iger v letih 2012 in 2016. Pa tudi Dejan Fabčič, ki bo nastopil tretjič na igrah, a tokrat že v tretji športni panogi, kar je verjetno tudi precejšna redkost na mednarodni ravni. Med izkušene je mogoče šteti tudi atleta Henrika Planka, ki je na igrah že nastopal v letih 2008 in 2012, v Riu pa ni bil med udeleženci.



Na strani popolnih novincev so kolesar Anej Doplihar, namiznoteniški igralec Luka Trtnik in plavalec Tim Žnidaršič Svenšek. Prvi je morda kar nekoliko nepričakovano dobil priložnost že v Tokiu, potem ko je bolj meril na naslednje igre v Parizu 2024. Trtnik in Žnidaršič Svenšek pa sta do svojih prvih iger prišla s posebnima vabiloma prirediteljev, za katera je zaprosila slovenska krovna zveza za šport invalidov.

»Dela je več kot v preteklosti, potrebno je upoštevati vse ukrepe, ki narekujejo varovanje vseh udeležencev. Vsem športnikom smo skušali zagotoviti enako izhodišče, jim zagotoviti priprave, da bodo kolikor se da pripravljeni prišli na to veliko tekmovanje. A žal vsi niso imeli možnosti za mednarodno preizkušnjo,« je pred odhodom na igre dejal predsednik zveze Damijan Lazar.
 

Na igre se je izjemno težko prebiti


Kvote in norme za paraolimpijske igre so zelo stroge. Včasih je težko sploh uvrsti se na igre, saj krovna mednarodna zveza, Mednarodni paralimpijski komite (IPC), omeji število nastopajočih v posameznih panogah.

»Zadeva je na las podobna športnikom neinvalidom. Tako na olimpijske kot paraolimpijske igre se je potrebno uvrstiti, mi smo za vse, ki so bili blizu, skušali dobiti vabila. Za nekatere smo bili uspešni, za druge žal ne. Te odločitve so bile sprejete v zadnjem hipu, kljub temu smo veseli, da smo na ta način dobili še dva športnika v sistem paraolimpijskih iger,« je o zahtevni poti na igre še dejal Lazar.

Tisti, ki bo v Tokiu vodil slovensko ekipo, pa bo Boro Štrumbelj. Zaveda se, da bodo nastopi in bivanje v olimpijski vasi zaradi strogih ukrepov in omejitev precej drugačni kot doslej, a je prepričan, da športnikov to ne bo zmotilo pri osredotočenosti na nastope.
 

Lovijo jubilejno 50. odličje


»Gremo proti Tokiu, navdušeni nad dosežki olimpijcev in v upanju, da se bomo vsaj približali njihovim rezultatom. Te igre bodo res drugačne, bilo je ogromno dopisovanj z organizatorji, OI pa so pokazale, da se jih da izvesti. Organizacija bo potekala nemoteno, na športnikih pa je, da pokažejo, kaj znajo,« je o prihajajočem velikem tekmovanju dejal Štrumbelj.

O kolajnah v slovenskem taboru pred odhodom v Tokio niso govorili na glas. Želja, da bi dobili še kakšno, je seveda velika, in če bo uresničena, bo to že jubilejna 50. kolajna za Slovenijo na teh tekmovanjih. Vendar se tudi zavedajo, da je ekipa majhna in z veliko neizkušenimi člani.

»Medalja bi bila češnja na torti. A glavno je, da se je sedem športnikov sploh uvrstilo na igre, saj je udeležba tu še bolj omejena zaradi specifik. Če bo medalja, bomo zelo veseli, če pa se vrnemo brez, pa bomo prav gotovo ponosno zastopali Slovenijo,« pravi vodja ekipe na Japonskem.

Med športniki, od katerih vsi pričakujejo veliko, so predvsem strelci oziroma tokrat strelca. Strelska reprezentanca Slovenije je s prejšnjih iger velikokrat prinašala domov kolajne, z zadnjih v Riu dve, toda izkušena trenerka Polonca Sladič na vsa ta pričakovanja gleda umirjeno.

Skupina Foorin je z maskoto iger Someityjem zaplesala med slovesno združitvijo paralimpijskih plamenic v Tokiu. FOTO: Issei Kato Reuters
Skupina Foorin je z maskoto iger Someityjem zaplesala med slovesno združitvijo paralimpijskih plamenic v Tokiu. FOTO: Issei Kato Reuters


»V športu je žal tako, da če nisi med dobitniki medalj, si hitro pozabljen. Strelci nikoli nismo bežali od neke odgovornosti, da se od nas pričakuje medalja. Vsi pa vemo, da je tudi v športu invalidov strašna konkurenca, da se mora vse 'poklopiti'. Fanta sta dobro pripravljena, vsekakor pričakujemo finale, kaj bo tam, pa bomo videli,« je dejala Sladičeva.

Paraolimpijske igre v Tokiu se bodo začele s slavnostnim odprtjem v torek, 24. avgusta ob 20. uri po lokalnem času oziroma ob 13. po slovenskem. Tekmovanja se bodo začela dan pozneje, prvi Slovenec na paraolimpijskih prizoriščih pa bo namiznoteniški igralec Luka Trtnik, ki ga kvalifikacije čakajo prvi dan tekmovanj.

Na slavnostnem odprtju bo slovensko zastavo nosil Fabčič. V vodstvu slovenske odprave so se za to odločili, da se tudi na ta način zahvalijo medicinskemu osebju za predano delo med epidemijo, Fabčič je namreč zdravnik, a ima slovenski zastavonoša tudi zanimivo športno zgodbo. Na teh igrah bo nastopil kot lokostrelec, pred tem pa je leta 2008 tekmoval v plavanju in leta 2016 v kajaku.

»Spomnim se prejšnjih paralimpjskih ter olimpijskih iger in biti zastavonoša je nekaj posebnega. Prihod z zastavo v roki je nekaj neprecenljivega, vesel sem, da so me izbrali in jo bom ponosno nosil za vse Slovence, vse športnike invalide in vse zdravnike,« je ob tem dejal Fabčič.
 

Igre, ki že desetletja zaokrožujejo olimpijsko športno leto


Zgodovina paralimpijskih iger, največjega tekmovanja za športnike invalide, je zadnja desetletja tesno povezana z olimpijskimi. Po skromnih začetkih na ločenih prizoriščih je zdaj za prireditelje OI obvezna tudi izvedba paralimpijskih iger. V Tokiu bodo paralimpijske posebnim koronskim olimpijskim sledile konec avgusta in v začetku septembra.

Potem ko je 8. avgusta na stadionu v Tokiu uganil olimpijski ogenj, ga bo 24. avgusta za dva tedna zamenjal še paralimpijski. Plamenica v teh dneh končuje pot po Japonski, na slavnostnem odprtju v torek pa bo nato plamen paralimpijskega gibanja zažarel tudi na letos osrednjem športnem objektu japonske prestolnice.

S tem se bo začelo največje tekmovanje športnikov invalidov. Paralimpijske igre - kot krovna organizacija jih vodi IPC (Mednarodni paralimpijski komite), za športnike invalide enakovreden Moku pri olimpijskem gibanju - so se po logistiki, številu udeležencev in zahtevnosti izvedbe že pred leti močno približale olimpijskim. Na marsikaterem področju je dela še več, saj mnogi športniki potrebujejo spremljevalce ali pa prilagoditve za dostop do objektov. Vsi pa si želijo, da bi imeli tudi podobno odmevnost v svetu športa. Na tem področju so v zadnjih letih in desetletjih dosegli velik napredek, a stremijo k še boljšemu statusu.

Pet olimpijskih krogov na posebni plavajoči ploščadi v tokijskem zalivu je zamenjal simbol paralimpijskih iger, agitos, sestavljen iz treh krivulj v rdeči, modri in zeleni barvi. Velikanska konstrukcija tehta kar 94 ton, visoka je 17,5 metra in dolga 23 metrov. Znak bo tam ostal do konca iger 5. septembra, ponoči pa bo tudi osvetljen. FOTO: Jasujoši Čiba/AFP
Pet olimpijskih krogov na posebni plavajoči ploščadi v tokijskem zalivu je zamenjal simbol paralimpijskih iger, agitos, sestavljen iz treh krivulj v rdeči, modri in zeleni barvi. Velikanska konstrukcija tehta kar 94 ton, visoka je 17,5 metra in dolga 23 metrov. Znak bo tam ostal do konca iger 5. septembra, ponoči pa bo tudi osvetljen. FOTO: Jasujoši Čiba/AFP


Številke bodo v Tokiu, za eno leto prestavljenem zaradi pandemije, sicer podobne kot so bile v Riu 2016 na doslej zadnjem srečanju športnikov invalidov. Tam je nastopalo več kot 4300 športnikov iz 159 držav, ki so se borili za 528 kompletov kolajn. Osvajali so jih športniki iz 82 držav, tudi iz Slovenije. V Braziliji je pomagalo 15.000 prostovoljcev, obiskovalcev na paralimpijskih tekmah pa je bilo kar 2,1 milijona.

Teh zadnjih v Tokiu ne bo. Japonska vlada je pričakovano podaljšala ukrepe in v glavnem mestu ter še nekaj prefekturah še vedno veljajo izredne razmere. Zato gledalcem ne bodo dovolili vstopa na stadione in dvorane, igre pa bodo, kot so bile olimpijske, po tej plati povsem nova izkušnja za športnike. Teh bo v Tokiu približno 4400, olimpijska oziroma zdaj paralimpijska vas pa je v dneh pred začetkom kljub omejitvam že živahna in sprejema udeležence iger. Med njimi bo tudi tokrat ekipa beguncev.

V Tokiu bodo skupno izvedli 539 tekem v 22 športnih panogah. Prvič na paralimpijskih igrah tudi v badmintonu in taekwondoju. Tokio pa bo obenem prvi prireditelj iger, ki bo takšno tekmovanje izvedel že drugič. Slovenija je že zelo dolgo del tega dogajanja, prvič so slovenski športniki invalidi še v ekipi tedanje jugoslovanske reprezentance nastopili v Heidelbergu leta 1972. Zgodovina paralimpijskega gibanja sicer sega v leta po drugi svetovni vojni. V britanskem mestu Stoke Mandeville so leta 1948 pripravili prvo tekmovanje invalidnih športnikov.
 

Prelomnica leto 1988


Po letu 1960 in igrah v Rimu se je športno gibanje invalidov vse bolj širilo. Na vsakih naslednjih igrah je bilo več udeležencev in več različnih športnih panog. Po Rimu so sledile še igre v Tokiu 1964, Tel Avivu 1968, Heidelbergu 1972, Torontu 1976 in Arnhemu 1980 ter v Stoke Mandevillu in New Yorku 1984. Naslednji pomembni mejnik je bilo leto 1988.

Tega leta so bile igre v južnokorejskem Seulu, prvič so jih priredili na istih tekmovališčih, kjer so pred tem potekala olimpijska tekmovanja. Od Seula 1988 je postalo samoumevno, da vsak kandidat za olimpijske igre predstavi tudi kandidaturo za paralimpijske, brez te pa ne bi mogel biti izbran za olimpijskega prireditelja. V novejši zgodovini paralimpijskih iger so tako prizorišča vselej ista kot pri OI – Barcelona 1992, Atlanta 1996, Sydney 2000, Atene 2004, Peking 2008, London 2012, Rio 2016.

Kolajne, ki jih bodo dobili športniki v Tokiu, so zasnovali posebej za paralimpijske igre. Podobno kot za olimpijske so pri njihovi izdelavi uporabili reciklirane dele starih telefonov in drugih elektronskih naprav, pri oblikovanju pa je bilo glavno vodilo japonska tradicija, saj je na kolajnah upodobljena značilna pahljača, med listi slednje pa so še različne podobe japonske narave. Poskrbeli so tudi za slepe in slabovidne, saj so kolajne na obodu označili z različnim številom izboklin, tako da je mogoče tudi na otip ločiti zlato, srebro in bron.

Maskota paralimpijskih iger pa je pravljično bitje Someity. Lik, ki spominja na japonske risanke po slovitih stripih oz. grafičnih novelah »manga«, je bele in rožnate barve z velikimi ušesi. Ime je okrajšava japonskega izraza »someiyoshino«, ki pomeni češnjev cvet, poleg tega pa izgovorjava spominja na angleški izraz »so mighty« (tako mogočen). Prireditelji so si maskoto zamislili kot pravljično bitje z nadnaravnimi močmi, po drugi strani pa tudi z notranjo močjo in odločnostjo, ki odlikujeta športnike invalide.

Komentarji: