Brez tekem najvišje ravni bo trpel proračun našega biatlona
Največjo zmago na pokljuškem svetovnem prvenstvu predstavlja podatek, da med biatlonci na SP ni bilo okužb.
Odpri galerijo
Pokljuka je ponudila zimsko pravljico, žal brez občinstva. FOTO: Matej Družnik/Delo
Tistim, ki so bili neposredno vpleteni v Pokljuko 2021, si ni težko priklicati v spomin druge septembrske nedelje v letu 2018, ko je bilo na kongresu Mednarodne biatlonske zveze v Poreču jasno, da bo gorenjska planota drugič gostila svetovno prvenstvo. Napočili so tedni in meseci temeljitih priprav in zavihanih rokavov. Zdaj, ko je čez živahno 12-dnevno zgodbo padel zastor, si je marsikdo oddahnil. V novih razmerah je vse minilo v najlepšem redu, ostala je le neuresničena želja o kolajni ...
Slovenija si je v zadnjih treh desetletjih utrdila svoj prostor na biatlonskem zemljevidu. Večkrat se je prebila tudi med velesile s krepko daljšo tradicijo v tej smučarski panogi ter tudi z neprimerljivo širšo selekcijo in višjim denarnim vložkom, toda na domačem snegu je – tako kot februarja 2001 – ni bilo na slovesni razglasitvi najboljših treh. Takrat so poznavalci in navijači stavili na Andrejo Grašič, 7. mesto je bil njen in obenem najboljši slovenski posamični dosežek na prvenstvu. Zdaj, dve desetletji pozneje, je bil Jakov Fak na sklepni tekmi šampionata dve mesti višje. Pri svojih 33 letih je tudi za naslednjo olimpijsko sezono vrgel tekmecem rokavico izziva, hkrati pa se tudi soočil s (pre)hudim bremenom domače tekme.
»Veste, ni jih olimpijskih iger, ki bi me tako obremenjevale kot tisto svetovno prvenstvo v mojem Schladmingu. Ko poznaš vsakogar, sleherno hišo, vse naprave, gorske koče,« mi je pred leti v Kranjski Gori dejal Marcel Hirscher, nepozabni as belih strmin s Solnograškega, profesionalec v pristopu in delu na najvišji ravni. To je tudi odlika vodilnega slovenskega biatlonca, lastnika petih kolajn s svetovnih prvenstev in še dveh olimpijskih, ki pa svoje lepe zbirke ni obogatil še z obiskom odra najboljših treh na domačem prizorišču.
Ob tem mu sicer nihče z izjemo službenih oseb nihče ne bi mogel zaploskati, ker je bila Pokljuka 2021 pač posebna – žal brez občinstva in v duhu novega časa ukrepov proti zloveščemu virusu. Prireditelji so ga s štadiona in iz reprezentančnih baznih taborov pregnali, največji uspeh jim vsekakor prinaša podatek, da se niti eden od biatloncev iz 38 reprezentanc na tem prvenstvu ni okužil. »Zdaj moramo biti le previdni, da bo tako ostalo do konca zime, za začetek najprej do odhoda na Češko in nato ohraniti odgovornost tudi tam,« se dobro zaveda Fak, ki je najbolje tekmoval prav za konec prvenstva in bi zdaj na tej ravni rad tudi sklenil sezono. Nadaljevala se bo prihodnji teden v Novem Mestu, središču češkega biatlona.
In prihodnost slovenskega biatlona? Krojile jo bodo prireditve na Pokljuki. Kajti izvedba tekem omogoča čvrst proračun, brez vlaganja pa ne bo šlo. Niti glede kadra niti glede opreme in tistega koraka naprej s servisnim tovornjakom, ki spremlja iz leto v leto več reprezentanc. In prav te, zdaj že tudi Avstrija, obirajo sadove uspeha.
Slovenija si je v zadnjih treh desetletjih utrdila svoj prostor na biatlonskem zemljevidu. Večkrat se je prebila tudi med velesile s krepko daljšo tradicijo v tej smučarski panogi ter tudi z neprimerljivo širšo selekcijo in višjim denarnim vložkom, toda na domačem snegu je – tako kot februarja 2001 – ni bilo na slovesni razglasitvi najboljših treh. Takrat so poznavalci in navijači stavili na Andrejo Grašič, 7. mesto je bil njen in obenem najboljši slovenski posamični dosežek na prvenstvu. Zdaj, dve desetletji pozneje, je bil Jakov Fak na sklepni tekmi šampionata dve mesti višje. Pri svojih 33 letih je tudi za naslednjo olimpijsko sezono vrgel tekmecem rokavico izziva, hkrati pa se tudi soočil s (pre)hudim bremenom domače tekme.
Jakov Fak je najboljšo predstavo pokazal ob koncu prvenstva. FOTO: Matej Družnik/Delo
»Veste, ni jih olimpijskih iger, ki bi me tako obremenjevale kot tisto svetovno prvenstvo v mojem Schladmingu. Ko poznaš vsakogar, sleherno hišo, vse naprave, gorske koče,« mi je pred leti v Kranjski Gori dejal Marcel Hirscher, nepozabni as belih strmin s Solnograškega, profesionalec v pristopu in delu na najvišji ravni. To je tudi odlika vodilnega slovenskega biatlonca, lastnika petih kolajn s svetovnih prvenstev in še dveh olimpijskih, ki pa svoje lepe zbirke ni obogatil še z obiskom odra najboljših treh na domačem prizorišču.
11.
mesto pripada Faku v razvrstitvi sezone, že naslednji teden bi se rad vrnil med najboljših 10
mesto pripada Faku v razvrstitvi sezone, že naslednji teden bi se rad vrnil med najboljših 10
Tudi na Češkem ostati zdrav
Ob tem mu sicer nihče z izjemo službenih oseb nihče ne bi mogel zaploskati, ker je bila Pokljuka 2021 pač posebna – žal brez občinstva in v duhu novega časa ukrepov proti zloveščemu virusu. Prireditelji so ga s štadiona in iz reprezentančnih baznih taborov pregnali, največji uspeh jim vsekakor prinaša podatek, da se niti eden od biatloncev iz 38 reprezentanc na tem prvenstvu ni okužil. »Zdaj moramo biti le previdni, da bo tako ostalo do konca zime, za začetek najprej do odhoda na Češko in nato ohraniti odgovornost tudi tam,« se dobro zaveda Fak, ki je najbolje tekmoval prav za konec prvenstva in bi zdaj na tej ravni rad tudi sklenil sezono. Nadaljevala se bo prihodnji teden v Novem Mestu, središču češkega biatlona.
Miha Dovžan je prijetno presenetil stroko in prvič doslej nastopil v skupinskem štartu, kjer je zasedel 18. mesto. FOTO: Matej Družnik/Delo
In prihodnost slovenskega biatlona? Krojile jo bodo prireditve na Pokljuki. Kajti izvedba tekem omogoča čvrst proračun, brez vlaganja pa ne bo šlo. Niti glede kadra niti glede opreme in tistega koraka naprej s servisnim tovornjakom, ki spremlja iz leto v leto več reprezentanc. In prav te, zdaj že tudi Avstrija, obirajo sadove uspeha.
