Ljubezen do risanja je nenehno prepletal s športom
Danes osebni jubilej priznanega karikaturista in nekdanjega vrhunskega smučarskega skakalca
Odpri galerijo
Eno od številnih karikatur nam je Bine Rogelj dal ob včerajšnjem obisku v Gozdu Martuljku.
Zgornjesavska dolina je v dneh, kot je bil včerajšnji, zares podobna zimski pravljici. S snegom in prijaznimi sončnimi žarki. V lepem okolju Gozda Martuljka, kraja pod mogočnim Špikom, zdaj preživlja prav poseben čas Bine Rogelj, legendarni karikaturist in dobitnik nagrade Prešernovega sklada, nekoč tudi vrhunski smučarski skakalec. Obiskali smo ga dan pred velikim osebnim praznikom – danes bo praznoval 90 let.
Pričakal nas je v imenitni telesni kondiciji s številnimi anekdotami in zgodbami s pisane življenjske poti. Nad zdravjem se mu ni treba pritoževati, moti ga le sluh, zlasti v gneči in hrupu, zaradi prvih težav z ravnotežjem pa je pred tremi leti smuči postavil v kot. Tekaške pa tudi alpske. Res, nekoč izjemni športnik je do 87. rojstnega dne vijugal po strminah Kranjske Gore, Višarij in Nevejskega sedla v bližnji Italiji, rad je smučal tudi na Osojščici na avstrijskem Koroškem. »Vem, ne morem več smučati, pa se s tem še nisem sprijaznil. Veste, kako mi je hudo, ko grem mimo kranjskogorskih prog, oprema pa je ostala doma,« je potožil, a v hipu navdušeno povedal, da mu sprehodi ob jezeru Jasna vedno znova vlijejo energijo (»Vsaj 50 račk se zbere, ko pridem, koruza je zanje že pripravljena ...«), obenem ga ustvarjalna slikarska žilica še ni zapustila, uživa v ateljeju, ki si ga je uredil v kleti martuljške hiše. »Le zdaj, torej v teh zimskih dneh, tam ne ustvarjam. Hladno je in temno, saj so dnevi kratki. A že poleti bo spet drugače,« je dejal in se razveselil današnjega praznovanja visokega osebnega jubileja pri Kotniku v Kranjski Gori.
Na življenjski poti je doživel marsikaj. Odraščal je v Ljubljani, natančneje v Spodnji Šiški. »Ko bi le vedeli, koliko nas je bilo, ki smo takrat začeli skakati ... Pa saj skoraj ni bilo fantiča iz Spodnje Šiške, ki se ne bi preizkusil na bližnji skakalnici. Že pri nas doma sta oba brata skakala, v ulici takoj naslednji sosed itn. Najprej smo se spoznavali s skoki na hribu nasproti bolnišnice Petra Držaja, nato nas je pot zanesla v Mostec, tam smo že bili doma člani SK Ljubljana, pozneje preimenovanega v Enotnost, blizu današnjega nogometnega igrišča in velike telovadnice proti koseški strani pa so bili Ilirijani. Če pomislite, tudi skakalnica v Guncljah ni bila daleč,« se je spomnil svojih prvih let na skakalnici nekdanji dolgoletni reprezentant, olimpijec iz Cortine d'Ampezzo leta 1956.
A podobno kot so ga od malih nog omrežili skoki, ga je vedno znova navduševalo risanje. »Celo med vojaščino v Đakovu na Hrvaškem mi je ta talent zelo dobro del, saj sem se izognil marsikateri zoprni obveznosti. Tako pa sem jim narisal prerez motorja, ki so ga potrebovali, ali pa kakšno sliko s podobami vojne preteklosti,« se je nasmejal diplomat Akademije za likovno umetnost. Ni nujno, da bi se zapisal slikarstvu in karikaturi, če ne bi bilo tiste povojne jeseni 1945. Takrat je bil pri mladinski brigadi v Bohinju (»Nosili in zbirali smo drva za kranjsko bolnišnico.«) in zato zamudil vpis na srednjo tehnično gradbeno šolo. »Eno leto izobraževanja je šlo po zlu, potem pa sem se vpisal na šolo za umetno obrt, tam je bil tudi slikarski oddelek, tu sem se počutil kot riba v vodi.« Pozneje je seveda užival tudi v študiju, denimo s sošolcema, pozneje priznanima akademskima slikarjema Acom Mavcem in Vladimirjem Makucem.
»Čudovito se mi je zdelo, ker se je moja ljubezen do risanja nenehno prepletala s športom. Predvsem pa sem skoke res vzel za svoje. Dobro, povedal sem vam, kako smo Šiškarji uživali na bližnjih skakalnicah, a še zdaj ne bom pozabil tistega dne, ko sem prvič, pri komaj petih letih, z očetom obiskal planiško prireditev. Takrat se je pravzaprav sploh začela ta veličastna zgodba v Planici. Pozneje sem jo seveda doživljal kot tekmovalec in član tehničnega osebja. Bil sem odgovoren za zaletišče,« se je spomnil znamenite doline skakalnic. Zanj, kot pravzaprav za vsakega nadobudnega skakalca iz delov Slovenije, v katerih Planica ni ravno za vogalom, je bil dan, ko je prvič skočil na skrajnem severozahodu dežele, prav poseben. »Pomislite, kako mi ne bi bilo prav, če se mi ne bi uresničila obljuba, da se lahko prvič poženem po Bloudkovi 120-metrski napravi. Povabili so namreč Jožeta Langusa, Iva Razborška in mene, a ko smo prišli na vrh skakalnice, so nam dejali, da moramo, ker smo bili mladi in neizkušeni, zaradi pretirano mehkega doskočišča zapustiti napravo. Jože in Ivo sta res s smučmi odkorakala k vznožju, sam pa sem se potuhnil v najnižjem mestu zaletišča,« se je spomnil v smehu in nadaljeval: »V navadi je bilo, da skakalec zakriči: 'A je frej?'. Ko ti je nato z mostu trener ali sodnik pomahal z zastavo, si lahko skočil. Niso vedeli, da sem še gor, mislili so, da je zavpil izkušeni Rudi Finžgar, ki je bil eno mesto nad menoj, pa me tudi on sprva ni opazil. Nato se je še drl za mano, češ, kam grem, a bilo je prepozno, lepo sem doskočil pri 80 metrih.«
Odtlej se je Rogljeva športna pot strmo vzpenjala, uvrstil se je v reprezentanco za svetovno prvenstvo v Falunu leta 1954, dve leti pozneje občutil olimpijski utrip v Cortini d'Ampezzo, dolgo bil z 10. mestom najboljši Slovenec v skupni razvrstitvi prestižne novoletne turneje.
Domača javnost ga je seveda poznala tudi po imenitnih karikaturah in urednikovanju satiričnega časnika Pavliha. »V zlatih časih smo dosegli naklado 60.000 izvodov na številko, temu primerno smo imeli tudi primerno visoke dohodke. Pri centralnem komiteju nad tem niso bili navdušeni, a so nas pustili pri miru, ko smo jim dejali, da upoštevamo tisto Kardeljevo, češ, naj bo vsako opravljeno delo pošteno plačano,« se je spomnil že oddaljenih časov. Tudi pesmi je pisal, zlasti s šaljivo vsebino, vesel je bil, ko je leta 1970 v imenitni družbi igralcev Zlatka Šugmana, pisateljev Rudija Šelige in Toneta Svetine ter pesnika Daneta Zajca prejel nagrado Prešernovega sklada. »Prav v čast sem si štel, da so izbrali tudi karikaturista.« Posebna zanj ostaja tudi Pjerova nagrada uglednega beograjskega časnika Politika, ko so po vsej nekdanji državi izbirali najboljše. »Ko so ti podelili nagrado Pjera Križanića, vrhunskega jugoslovanskega karikaturista, si res dobil lepo potrditev za ves vloženi trud. Četudi sva si tisto letno priznanje razdelila z nekim Beograjčanom, moram povedati, da je to bila zelo lepa denarna vsota, obogatila je družinski proračun.«
Bine Rogelj zdaj v Gozdu Martuljku ustvarja za svoje veselje, v miru pred televizijskim zaslonom spremlja skakalne dogodke, v teh dneh mu seveda ne bodo ušle podrobnosti z nordijskega svetovnega prvenstva v Avstriji. A najprej bo treba nazdraviti današnjemu rojstnemu dnevu. In 90 svečkam na torti.
Pričakal nas je v imenitni telesni kondiciji s številnimi anekdotami in zgodbami s pisane življenjske poti. Nad zdravjem se mu ni treba pritoževati, moti ga le sluh, zlasti v gneči in hrupu, zaradi prvih težav z ravnotežjem pa je pred tremi leti smuči postavil v kot. Tekaške pa tudi alpske. Res, nekoč izjemni športnik je do 87. rojstnega dne vijugal po strminah Kranjske Gore, Višarij in Nevejskega sedla v bližnji Italiji, rad je smučal tudi na Osojščici na avstrijskem Koroškem. »Vem, ne morem več smučati, pa se s tem še nisem sprijaznil. Veste, kako mi je hudo, ko grem mimo kranjskogorskih prog, oprema pa je ostala doma,« je potožil, a v hipu navdušeno povedal, da mu sprehodi ob jezeru Jasna vedno znova vlijejo energijo (»Vsaj 50 račk se zbere, ko pridem, koruza je zanje že pripravljena ...«), obenem ga ustvarjalna slikarska žilica še ni zapustila, uživa v ateljeju, ki si ga je uredil v kleti martuljške hiše. »Le zdaj, torej v teh zimskih dneh, tam ne ustvarjam. Hladno je in temno, saj so dnevi kratki. A že poleti bo spet drugače,« je dejal in se razveselil današnjega praznovanja visokega osebnega jubileja pri Kotniku v Kranjski Gori.
Vsi fantje v Spodnji Šiški so sanjali o skokih
Na življenjski poti je doživel marsikaj. Odraščal je v Ljubljani, natančneje v Spodnji Šiški. »Ko bi le vedeli, koliko nas je bilo, ki smo takrat začeli skakati ... Pa saj skoraj ni bilo fantiča iz Spodnje Šiške, ki se ne bi preizkusil na bližnji skakalnici. Že pri nas doma sta oba brata skakala, v ulici takoj naslednji sosed itn. Najprej smo se spoznavali s skoki na hribu nasproti bolnišnice Petra Držaja, nato nas je pot zanesla v Mostec, tam smo že bili doma člani SK Ljubljana, pozneje preimenovanega v Enotnost, blizu današnjega nogometnega igrišča in velike telovadnice proti koseški strani pa so bili Ilirijani. Če pomislite, tudi skakalnica v Guncljah ni bila daleč,« se je spomnil svojih prvih let na skakalnici nekdanji dolgoletni reprezentant, olimpijec iz Cortine d'Ampezzo leta 1956.
A podobno kot so ga od malih nog omrežili skoki, ga je vedno znova navduševalo risanje. »Celo med vojaščino v Đakovu na Hrvaškem mi je ta talent zelo dobro del, saj sem se izognil marsikateri zoprni obveznosti. Tako pa sem jim narisal prerez motorja, ki so ga potrebovali, ali pa kakšno sliko s podobami vojne preteklosti,« se je nasmejal diplomat Akademije za likovno umetnost. Ni nujno, da bi se zapisal slikarstvu in karikaturi, če ne bi bilo tiste povojne jeseni 1945. Takrat je bil pri mladinski brigadi v Bohinju (»Nosili in zbirali smo drva za kranjsko bolnišnico.«) in zato zamudil vpis na srednjo tehnično gradbeno šolo. »Eno leto izobraževanja je šlo po zlu, potem pa sem se vpisal na šolo za umetno obrt, tam je bil tudi slikarski oddelek, tu sem se počutil kot riba v vodi.« Pozneje je seveda užival tudi v študiju, denimo s sošolcema, pozneje priznanima akademskima slikarjema Acom Mavcem in Vladimirjem Makucem.
Skril se je na zaletišču
»Čudovito se mi je zdelo, ker se je moja ljubezen do risanja nenehno prepletala s športom. Predvsem pa sem skoke res vzel za svoje. Dobro, povedal sem vam, kako smo Šiškarji uživali na bližnjih skakalnicah, a še zdaj ne bom pozabil tistega dne, ko sem prvič, pri komaj petih letih, z očetom obiskal planiško prireditev. Takrat se je pravzaprav sploh začela ta veličastna zgodba v Planici. Pozneje sem jo seveda doživljal kot tekmovalec in član tehničnega osebja. Bil sem odgovoren za zaletišče,« se je spomnil znamenite doline skakalnic. Zanj, kot pravzaprav za vsakega nadobudnega skakalca iz delov Slovenije, v katerih Planica ni ravno za vogalom, je bil dan, ko je prvič skočil na skrajnem severozahodu dežele, prav poseben. »Pomislite, kako mi ne bi bilo prav, če se mi ne bi uresničila obljuba, da se lahko prvič poženem po Bloudkovi 120-metrski napravi. Povabili so namreč Jožeta Langusa, Iva Razborška in mene, a ko smo prišli na vrh skakalnice, so nam dejali, da moramo, ker smo bili mladi in neizkušeni, zaradi pretirano mehkega doskočišča zapustiti napravo. Jože in Ivo sta res s smučmi odkorakala k vznožju, sam pa sem se potuhnil v najnižjem mestu zaletišča,« se je spomnil v smehu in nadaljeval: »V navadi je bilo, da skakalec zakriči: 'A je frej?'. Ko ti je nato z mostu trener ali sodnik pomahal z zastavo, si lahko skočil. Niso vedeli, da sem še gor, mislili so, da je zavpil izkušeni Rudi Finžgar, ki je bil eno mesto nad menoj, pa me tudi on sprva ni opazil. Nato se je še drl za mano, češ, kam grem, a bilo je prepozno, lepo sem doskočil pri 80 metrih.«
Odtlej se je Rogljeva športna pot strmo vzpenjala, uvrstil se je v reprezentanco za svetovno prvenstvo v Falunu leta 1954, dve leti pozneje občutil olimpijski utrip v Cortini d'Ampezzo, dolgo bil z 10. mestom najboljši Slovenec v skupni razvrstitvi prestižne novoletne turneje.
Karikaturistu nagrada Prešernovega sklada
Domača javnost ga je seveda poznala tudi po imenitnih karikaturah in urednikovanju satiričnega časnika Pavliha. »V zlatih časih smo dosegli naklado 60.000 izvodov na številko, temu primerno smo imeli tudi primerno visoke dohodke. Pri centralnem komiteju nad tem niso bili navdušeni, a so nas pustili pri miru, ko smo jim dejali, da upoštevamo tisto Kardeljevo, češ, naj bo vsako opravljeno delo pošteno plačano,« se je spomnil že oddaljenih časov. Tudi pesmi je pisal, zlasti s šaljivo vsebino, vesel je bil, ko je leta 1970 v imenitni družbi igralcev Zlatka Šugmana, pisateljev Rudija Šelige in Toneta Svetine ter pesnika Daneta Zajca prejel nagrado Prešernovega sklada. »Prav v čast sem si štel, da so izbrali tudi karikaturista.« Posebna zanj ostaja tudi Pjerova nagrada uglednega beograjskega časnika Politika, ko so po vsej nekdanji državi izbirali najboljše. »Ko so ti podelili nagrado Pjera Križanića, vrhunskega jugoslovanskega karikaturista, si res dobil lepo potrditev za ves vloženi trud. Četudi sva si tisto letno priznanje razdelila z nekim Beograjčanom, moram povedati, da je to bila zelo lepa denarna vsota, obogatila je družinski proračun.«
Bine Rogelj zdaj v Gozdu Martuljku ustvarja za svoje veselje, v miru pred televizijskim zaslonom spremlja skakalne dogodke, v teh dneh mu seveda ne bodo ušle podrobnosti z nordijskega svetovnega prvenstva v Avstriji. A najprej bo treba nazdraviti današnjemu rojstnemu dnevu. In 90 svečkam na torti.
