Ne želi se primerjati s Tino Maze in Petro Vlhovo
Ni je smučarke, ki pred premiero sezone – prihajajoča pa je povrh olimpijska – ne bi bila neučakana in tudi zvedava o svoji tekmovalni pripravljenosti. In tako je tudi z Meto Hrovat, 23-letno Kranjskogorko, nazadnje udarno tekmovalko naše ženske izbrane vrste v tehničnih disciplinah. V prejšnji zimi je bila dvakrat na stopničkah za dve 3. mesti v veleslalomu, zdaj so njeni cilji z novim trenerjem, slovitim strokovnjakom Liviom Magonijem, zelo visoki.
Dogovor naše vodilne smučarke z Italijanom je v smučarskih krogih dodobra odmeval tudi zunaj slovenskih meja. Zlasti denimo v Švici, kjer naj bi Magoni prikimal eni od mikavnih in denarno močnih ponudb, ali pa na Slovaškem, kjer je nazadnje vodil Petro Vlhovo in z njo tako kot nekoč s Tino Maze osvojil veliki kristalni globus. Pri priči so se pričakovanja slovenskih smučarskih privržencev prelevila k razmišljanju, da bi se lahko tudi s svetlolaso Gorenjko lotil lova na čislano lovoriko najboljše v sezoni.
4
uvrstitve na stopničke v svetovnem pokalu ima Meta Hrovat, nazadnje v finalu sezone v Švici
»Ne morem se primerjati s Tino in Petro. Onidve sta se dejansko izkazali s konkurenčnostjo v vseh disciplinah, pri meni pa je vendarle drugače. Predvsem pa se zdaj še privajam na novo poglavje moje smučarske zgodbe,« je v pričakovanju olimpijske sezone poudarila Hrovatova in ob tem pojasnila: »Zame sodelovanje z Liviom predstavlja res veliko spremembo. Tako je bilo že v pripravljalnem obdobju glede načina treninga, tako bo tudi glede pristopa k tekmam in določanja, kaj je pomembno in kaj malo manj.« Iz strogo smučarskega zornega kota gre tudi za spremembe in izboljšave Metine tehnike: »Toda tega ni mogoče brezhibno storiti v 70 dneh poletnega smučanja. To je pač proces, ki traja ...«
Ključen je pri tem kakovosten trening: Magoni je dovolj izkušen, da pripravi smučarko za tekmovalno konkurenčnost na najvišji ravni, naša reprezentantka pa ne skriva ambicioznosti tudi glede drugih disciplin, torej ne le v svojem veleslalomu: »Moja želja ostaja premik v superveleslalomu, obenem pa se moram resneje vrniti k slalomu. Nazadnje mu nisem namenjala pretirane pozornosti, želim si, da bi bilo zdaj drugače.«
Tudi doma je lepa strmina
Vendar pa ob spoznanju, da sezono v svetovnem pokalu odpira prav veleslalom, ne skriva zadovoljstva. »To mi je prav všeč, ker se v tej disciplini počutim zares suvereno. Teren prve tekme v sezoni dobro poznam, tu sem nazadnje trenirala,« se je spomnila. Podobno kot pred dnevi je sinoči razmišljala tudi v dolini, potem ko se je pred večerjo z drugimi člani slovenske reprezentance vrnila s treninga: »Kot vsako leto je söldenski uvod zares nekaj posebnega. Sploh za začetek sezone je strmina vredna vsega spoštovanja ...« Toda za reprezentantko, ki že od malih nog domala pred pragom domače hiše spoznava smučarske skrivnosti na podkorenskem prizorišču kultnega pokala Vitranc, tudi Rettenbach ne predstavlja pretirano visoke ovire.
Podobno kot Anamarija Lampič, slovenska kraljica smučarskega teka, ne skriva zadovoljstva ob sodelovanju z italijanskim strokovnjakom. To pomeni več pogovora zunaj smučišča, ustrezne športne pedagogike, sproščenosti brez živčnega gledanja na uro ob kosilu ali večerji. In tudi italijanščina ji je zelo blizu. Toda kako naj bo drugače, če je doma le nekaj kilometrov proč od mejnega prehoda v Ratečah, družinska gostilna sredi Kranjske Gore pa je pogosto paradiž zadovoljstva za zaprisežene gurmane iz naše zahodne soseščine ...
