Pogreša Janusovo pozitivno energijo in zmagovalno miselnost

Primož Ulaga, nekdanji smučarski skakalec, zdaj predsednik SSK Ilirija, v pogovoru za Delo o novoletni truneji, vrnitvi Petra Prevca, Gorazdu Bertonclju, Ljubu Jasniču ...
Fotografija: Primož Ulaga pričakuje, da bo vsaj eden od slovenskih skakalcev novoletno turnejo končal v deseterici. FOTO: Roman Šipić/Delo
Odpri galerijo
Primož Ulaga pričakuje, da bo vsaj eden od slovenskih skakalcev novoletno turnejo končal v deseterici. FOTO: Roman Šipić/Delo

Primož Ulaga se lahko pohvali s tem, da je kot prvi slovenski smučarski skakalec vso konkurenco preskočil na tekmi novoletne turneje leta 1987 v Innsbrucku. Eno od svojih najodmevnejših zmag je 56-letni Ljubljančan podoživel tudi v tem pogovoru, v katerem je razkril, kaj od naših reprezentantov pričakuje na 67. tekmovanju štirih skakalnic, ki se bo v soboto začelo v Oberstdorfu. Spregovoril je še o vrnitvi Petra Prevca, trenerju Gorazdu Bertonclju, predsedniku zbora in odbora Ljubu Jasniču
 

Na novoletni turneji ste dosegli več vidnih uvrstitev, ki ste jim piko na i postavili z zmago v Innsbrucku. Z njo ste si – tako kot drugi zmagovalci – prislužili posebno mesto v spominski sobi na Bergislu. Kako se spominjate tega podviga?


Nanj se lahko ozrem s ponosom, to je bila na koncu koncev sploh naša prva zmaga na novoletni turneji. Na nek način smo orali ledino in sedanjim rodovom posredno omogočili, da imajo na voljo tako dobre razmere za trening, o katerih smo lahko mi le sanjali. Mi smo se še vsi učili in osvajali nekaj, kar ni še nihče pred nami. Tega se spominjam kot nekakšne bitke, ki je zahtevala obilo žrtev, da smo prišli na vrh.
 

A kaj je bilo tistega 4. januarja 1987 drugače, da ste končno tudi na tem prestižnem tekmovanju premagali konkurenco?


Kaj pa vem, uspela sta mi dva dobra skoka. Če se ne motim, sem bil po uvodni seriji še peti. V finalu sem prikazal še en vrhunski nastop in nato sem spodaj nestrpno čakal na razplet. Na koncu se je izkazalo, da je bilo to, to. Ko sem, denimo, zmagal v Thunder Bayu, sem že vnaprej vedel, da sem lahko prvi, saj mi je šlo že na treningu zelo dobro od nog, v Innsbrucku pa ni bilo tako. Verjamem, da smo bili že prej sposobni zmagati na turneji, na kateri smo običajno iztržili manj od želja; podobno kot na olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu. Ne vem, morda smo podleg(a)li pritisku lastnih pričakovanj, medijev in javnosti.

Ulaga pravi, da je višina nagradnega sklada na novoletni turneji podcenjujoča do športa in športnikov. FOTO: Roman Šipić/Delo
Ulaga pravi, da je višina nagradnega sklada na novoletni turneji podcenjujoča do športa in športnikov. FOTO: Roman Šipić/Delo

 

Kako ste doživljali turnejo? Nekateri zmagoslavje na njej enačijo celo z olimpijsko kolajno. Kaj pa vi?


To je vsekakor velika zgodba. Morda sem imel – ko sem še tekmoval – še bolj občutek, da nisi pravi šampion, če nisi vsaj enkrat zmagal tudi na turneji. Na njenih tekmah je bilo zmeraj vsega veliko več kot povsod drugod: gledalcev, opremljevalcev, pokroviteljev in navsezadnje vas, novinarjev. Preizkušnje iz Oberstdorfa, Garmisch-Partenkirchna, Innsbrucka in Bischofshofna prenašajo številne televizijske postaje, pri čemer nekatere skoke spremljajo samo takrat, saj jih drugače nimajo v svoji programski shemi.
 

Peter Žonta, ki je leta 2004 ponovil vaš podvig na Bergislu, nam je omenil, da so ji skakalci rekli tudi turneja hrenovk.


Da, teh smo imeli po slehernem finalu v Bischofshofnu že vrh glave. Se je pa v vseh teh letih marsikaj spremenilo; v mojih časih nobena skakalnica ni imela ogrevalnega prostora, tako da smo se preoblačili kar v kombiju. Niti sedežnic ni bilo, povsod smo morali peš na vrh zaletišč. Najbolj zahtevno je bilo v Bischofshofnu, saj so tam, kjer smo se mi vzpenjali, hodili tudi navijači, tako da je bila pot že dodobra shojena in zato izjemno spolzka. S skakalnimi čevlji je bila seveda hoja še toliko zahtevnejša.
 

Pred leti ste imeli veliko povedati zoper višino nagradnega sklada na tekmovanju štirih skakalnic.


Škoda besed. Ko je Žonta zmagal v Innsbrucku, sem šel po njegovo nagrado, ki je takrat znašala 30.000 švicarskih frankov. Zdaj, skoraj petnajst let pozneje, zmagovalec prejme trikrat manjšo vsoto?! To ni logično. Če je bilo takrat prvo mesto vredno 30.000 frankov, bi jih moral zdaj najboljši dobiti vsaj 50.000! Za tako veliko prireditev se mi zdijo tako majhne nagrade podcenjujoče do športa in športnikov. Toda ljudje v skokih so očitno hitro zadovoljni z malim, ker so pač tako vzgojeni, to pa pristojnim očitno ustreza. A sam ne razumem tega, da je vsem v redu tako, kot je. V alpskem smučanju so, denimo, nagrade občutno večje, Ilka Štuhec in Žan Kranjec, ki sta nas navdušila prejšnji teden, sta za zmage prejela dosti več denarja kot skakalci, pa je šlo za tekme, ki niso imele prav veliko gledalcev niti kakšne posebne tradicije; še posebej, če jih primerjam s prizorišči na novoletni turneji, okrog katere se vrti ogromno denarja zaradi televizijskih pravic, številnih bogatih pokroviteljev, prodanih vstopnic. Že kvalifikacije so običajno razprodane, kaj šele tekme. Zaradi navijačev so polni hoteli, mest(ec)a živijo od tega, vsi imajo določene koristi, skakalci pa tekmujejo za drobiž. Ni mi jasno, zakaj se nihče ne upre temu.

Nekoč je bil tekmovalec, pozneje funkcionar na smučarski zvezi, zdaj je predsednik SSK Ilirija. FOTO: Roman Šipić/Delo
Nekoč je bil tekmovalec, pozneje funkcionar na smučarski zvezi, zdaj je predsednik SSK Ilirija. FOTO: Roman Šipić/Delo

 

Slovenska reprezentanca je sezono začela pod vodstvom novega glavnega trenerja Gorazda Bertonclja. Kako ste zadovoljni s štartom?


Že večkrat sem rekel, da bo težko ponoviti uspehe prejšnjega selektorja Gorana Janusa, ki je s svojo pozitivno energijo naredil ogromno. V slovenskem (skakalnem) prostoru ne vidim nikogar drugega, ki bi bil tako samozavesten in prepričan o tem, da smo lahko najboljši na svetu. Tega Goran ni skrival, večkrat je na glas povedal, da si želi biti prvi v pokalu narodov. Tako razmišljajo le redki. Če drugi niso verjeli vanj, je bil sam od vsega začetka prepričan vase in v svojo ekipo. Le kdo bi si pred osmimi leti mislil, da bo s svojimi varovanci dosegel, kar je? Ljubitelji skokov pri nas bodo morali biti zdaj potrpežljivi, kajti po mojem mnenju bodo uvrstitve med deseterico že zelo v redu. Sem ter tja bodo skočili na stopničke, prav veliko več pa ne pričakujem.
 

Kaj pa si lahko od naših orlov obetamo na turneji?


Timi Zajc, ki je ta čas skupno najboljši Slovenec, je še premlad, da bi lahko od njega pričakovali, da bo nosil celotno breme. Domen Prevc je, kot sem opazil, malce spremenil način skakanja. Ko mu (od)skok uspe dobro, je zelo tekoč. A mu pogosto zmanjka višine, tako da se nato plazi nad doskočiščem. Toda on zna vsekakor presenetiti največje ase, čeprav je po izkušnjah in znanju njegov brat Peter kljub vsemu naš najbolj vroči kandidat za vidnejšo uvrstitev. Če sem iskren, sem bil prijetno presenečen nad tem, v kakšnem slogu se je vrnil v kvalifikacijah Engelberga, kjer je nato na tekmah iztržil manj, kot je kazal na treningih in v kvalifikacijah.
 

Ali se lahko vrne na nekdanje položaje?


Upam. Če bi skakal tako, kot je še pred tremi leti, ko se je z odskočne mize izstrelil kot puščica in s seboj čez prelet vzel vso hitrost, bi bil spet v vrhu. V to trdno verjamem. Nihče me ne bo prepričal, da je šel v treh sezonah razvoj tako naprej, da s tistim skakanjem ne bi mogel zmagovati. Pri njem je lahko pozitivno to, da je lačen tekem. Morda mu bo to, da je bil nekaj časa odsoten, celo koristilo; v prejšnji zimi je bil namreč vseskozi zraven, pa mu ni šlo. Pri meni se je kdaj zgodilo, da sem po kakšni gripi, zaradi katere nisem treniral deset dni, prišel na skakalnico in nato prvi skok izvedel najbolje. Baaam in me je odneslo daleč proti dnu doskočišča, imel sem občutek, da bom ostal kar v zraku. V tem športu več treninga ne pomeni nujno daljših skokov, vsega mora biti ravno prav za telo in glavo.
 

Kako vidite zdajšnjo prevlado Japonca Rjojuja Kobajašija?


Verjetno Rjoju niti sam ne ve, zakaj tako zelo blesti. Njegovi skoki so res prava poezija, tehnično brezhibni, tako rekoč popolni. Zaradi njih ga bo zdaj res težko kdo zaustavil na poti h končnemu slavju. Večja verjetnost je, da ga bo kje odneslo predaleč in bo padel. Zato bo pred tekmovalnim razsodiščem zahtevna naloga, ko bo določalo dolžino naleta. Skoki morajo biti namreč dolgi, pri skakalcu v takšni formi, v kakršni je zdaj Kobajaši, pa je to toliko težje, saj se lahko veter v trenutku obrne in prav tako hitro spremeni tudi moč pihanja. Zdaj mu gre vse kot po maslu in že od daleč se vidi, kako zelo uživa. Pri njem je vse videti tako zelo preprosto.
 

Sven Hannawald, nekdanji nemški šampion, ki v zadnjih letih deluje kot strokovni komentator pri Eurosportu, bi si upal staviti, da bo Kobajaši porušil mnoge rekorde.


Težo verjamem, da bo Prevčeve. A po drugi strani, če dobro premislim, je Rjoju začel res odlično. Zdaj je že pri štirih zmagah, šestih stopničkah in 556 točkah. Če bo nadaljeval v takšnem slogu, se zna res približati Petrovi rekordni sezoni ali jo celo preseči.

"Zakaj je Jasnič podal odstop, mi ni znano, bojda zato, ker naj ta položaj ne bi bil združljiv z vlogo podpredsednika SZS. Zdaj je pa naenkrat vse v redu in sta vlogi združljivi? Ne razumem," pravi Primož Ulaga. FOTO: Roman Šipić/Delo
"Zakaj je Jasnič podal odstop, mi ni znano, bojda zato, ker naj ta položaj ne bi bil združljiv z vlogo podpredsednika SZS. Zdaj je pa naenkrat vse v redu in sta vlogi združljivi? Ne razumem," pravi Primož Ulaga. FOTO: Roman Šipić/Delo

 

S čim bi bili zadovoljni, kar zadeva Slovence?


S skupno uvrstitvijo med deseterico; to je – roko na srce – precej daleč od tega, kar smo bili vajeni v prejšnjih sezonah. Če se – glede na imena in vse, kar imajo na voljo – nihče ne bi prebil do 10. mesta, bi bil to zame neuspeh. Navsezadnje smo tako visoko posegali že v mojih časih, ko nismo imeli ničesar, da bi se (o)prijeli. Pričakovati je, da so se v zadnjih letih kaj naučili iz uspehov, navsezadnje je Jani Grilc, ki je prehodil vso pot skupaj z Janusom, še zmeraj zraven.
 

Kako sicer gledate na Bertonclja?


Prav veliko o njem (še) ne morem reči. Glede na vse je bil verjetno res še najboljša izbira. A pogrešam tisto zmagovalno miselnost, ki jo je imel Goran. On je prišel s svojimi varovanci na tekmo zmagat, ne da bo deseti. Če ne bi bilo Janusa, sem prepričan, da tudi takšnih uspehov ne bi bilo.
 

Ali je tudi vas začudil način, kako so spomladi zamenjali Janusa?


Verjamem, da je po sedmih sezonah prišlo do zasičenosti, to je normalno. Če sem iskren, sem že pred Planico slutil, da bodo Gorana zamenjali, kako so to storili, pa je bilo tipično slovensko. Kot da bi mu zavidali vse, kar je dosegel.
 

Kako komentirate zadnje dogodke v zvezi z odstopom predsednika odbora in zbora za skoke in nordijsko kombinacijo Ljuba Jasniča ter nato preklicem le-tega?


To je bila prava zmešnjava, za katero sem izvedel iz medijev. Od Jasniča, ki se je še januarja na vse kriplje boril, da je postal še enkrat predsednik, bi bilo sicer pošteno, če bi najprej obvestil klube, da se namerava umakniti. Zakaj je sploh podal odstop, mi ni znano, bojda zato, ker naj ta položaj ne bi bil združljiv z vlogo podpredsednika Smučarske zveze Slovenije. A zdaj je pa kar naenkrat vse v redu in sta funkciji združljivi? Ne razumem. Moram pa ob tem izraziti nezadovoljstvo našega kluba nad neizpolnjevanjem lani sprejetega dogovora, po katerem bi morala vsa skakalna društva pri nas dobiti določena sredstva od planiške prireditve za svetovni pokal v poletih. V prejšnjem letu smo dobili kombije na leasing, letos pa ničesar, ker naj bi imeli organizatorji poleg kandidature za nordijsko SP 2023 še velike stroške z izvedbo tekem v smučarskih tekih in nordijski kombinaciji. Toda odgovorni ne razumejo, da se bo – če bodo začeli klubi zapirati vrata – pri nas ponovila zgodba nekdanje velesile Finske. Kakor mi govorijo kolegi, imajo v določenih društvih – tudi zaradi manjšega vpisa otrok – resne težave. Pa saj ne pričakujemo veliko, recimo dobrih 100.000 evrov za vseh 22 klubov oziroma manjšo pomoč pri, denimo, nakupu opreme. Klubi so namreč osnova, v njih se naredijo »peterke«, »prevci« itn. Brez društev ne bo reprezentantov niti spektakla v Planici, ki je tako velik dogodek, da bi prireditelji preprosto morali vsakič znova ustvariti toliko denarja, da bi ga bilo dovolj tudi za proizvodnjo – klube. Žalostno, da tega odgovorni ne uvidijo, na koncu koncev smo vsi na isti barki.
 

Zanimivo, da na uvodni postaji sezone v Visli največja slovenska kluba, SK Triglav in SSK Ilirija, nista imela svojega predstavnika.


Se strinjam, da to ni najboljši podatek. Ko sem še skakal, je bila Ilirija nosilka razvoja skokov v Sloveniji. Zakaj že nekaj časa nimamo reprezentanta, si ne znam razložiti, kajti naši mladi trenerji dobro delajo, morda v klubu še niso dovolj dolgo. Težava Ilirije je tudi v tem, da nima najsodobnejšega centra in da naših skakalnic ne moremo oziroma ne smemo povečati; z napravami so nas prehitela mnoga druga slovenska društva.

"Marsikaj se je spremenilo; v mojih časih nobena skakalnica ni imela ogrevalnega prostora, tako da smo se preoblačili kar v kombiju. Niti sedežnic ni bilo, povsod smo morali peš na vrh zaletišč," se je Ulaga spomnil svojih tekmovalnih dni. FOTO:
"Marsikaj se je spremenilo; v mojih časih nobena skakalnica ni imela ogrevalnega prostora, tako da smo se preoblačili kar v kombiju. Niti sedežnic ni bilo, povsod smo morali peš na vrh zaletišč," se je Ulaga spomnil svojih tekmovalnih dni. FOTO:

 

Komentarji: