Evropa prijateljstva ali sovražnosti

Evropski politiki lahko pri povezovanju sedemindvajseterice računajo na podporo prebivalcev Aachna.
Fotografija: Čeprav so bili v štirih desetletjih njegove vladavine redki časi, ko ni vodil vojn ali nasilno pokristjanjeval, je Karel Veliki vendarle združil večino tedanje srednje Evrope. Foto: Reuters
Odpri galerijo
Čeprav so bili v štirih desetletjih njegove vladavine redki časi, ko ni vodil vojn ali nasilno pokristjanjeval, je Karel Veliki vendarle združil večino tedanje srednje Evrope. Foto: Reuters

Aachen – V prestolnici »očeta Evrope« Karla Velikega sta osrednji državi združevanja stare celine, Nemčija in Francija, ta teden vzpostavili še tesnejše odnose. »Jaz sem za!« je zaklicala dijakinja Lotte, ki je na zasnežen dan s prijatelji hitela po parku nedaleč od stare aachenske mestne hiše, v kateri sta kanclerka Angela Merkel in predsednik Emmanuel Macron podpisovala novo pogodbo. »V Franciji sem že bila na dijaški izmenjavi in bilo je super!«

Mladi so med najbolj zagretimi zagovorniki združene Evrope. Samo v okviru nemško-francoske izmenjave, ki jo je ustoličila že elizejska pogodba iz leta 1963, si je podobne izkušnje kot Lotte nabralo skoraj 9 milijonov učencev obeh držav. Njuno sodelovanje se že tradicio­nalno širi tudi drugam in v minulih treh desetletjih so si nešteti študentje vseh držav EU širili obzorje s programom Erasmus. V tem duhu se bo letos poleti 15.000 osemnajstletnikov brezplačno vozilo z vlakom po vsej celini. Za aachensko pogodbo, ki nadgrajuje elizejsko, so vsaj na ulicah porenskega mesta držali pesti tudi starejši. »Da sodelovanje ne bi zamrlo, ga je treba poživiti!« je ocenil upokojenec Hans Wilhelm, ki se je po bližnji ulici Theaterstraße sprehajal z ženo. »Konec koncev je aachensko partnersko mesto Reims!«
 

Simbolno sporočilo iz sredine EU


Aachen
Aachen
Med mašo za mir v tem francoskem mestu sta Charles de Gaulle in Konrad Adenauer leta 1962 postavila temelje novega nemško-francoskega prijateljstva in združevanja Evrope ter jih 22. januarja 1963, natanko 56 let pred aachensko pogodbo, zakoličila v pariški Elizejski palači. A že naključno izpraševanje pokaže, da dela tudi novi ne bo manjkalo. Upokojeni učitelj Hans Wilhelm ne govori francosko, vse lekcije daljnega triletnega gimnazijskega učenja francoščine je pozabila tudi njegova žena Rosemarie. Celo učenka Lotte je povedala, da se je jezika sosednje države naučila »le malo«, saj je njena dijaška izmenjava trajala komaj teden dni. Aachen ne meji na Francijo, zato pa poleg Nizozemske na Belgijo, kjer skupaj z drugimi tudi govorijo ta jezik, južneje pa Nemčijo in Francijo loči približno 450 kilometrov dolga meja.

Ali pa združuje? »Verjamem, da ima aachenska pogodba predvsem simbolno moč, sovraštvo med Nemčijo in Francijo je presegla že elizejska pogodba,« je poudarila Gloria Schulz, vodja magistrskega programa evropskih študij na aachenski univerzi. »Večja pozornost čezmejnim projektom lahko prinese prenovo in je v sedanjem obdobju svetovne politične negotovosti tudi simbolno sporočilo iz sredine EU. Francija in Nemčija hočeta spet prevzeti vodilno vlogo, dati impulz v časih, ko povsod naokrog naraščajo nacionalistične državne tendence in populistične sile.«

Aachen je bil nekoč prizorišče francoskih in nemških osvajanj. Danes je simbol evropske povezanosti. Foto Shutterstock
Aachen je bil nekoč prizorišče francoskih in nemških osvajanj. Danes je simbol evropske povezanosti. Foto Shutterstock


Moč propagande


Novi nacionalisti so demonstrirali tudi proti aachenski pogodbi, med njimi zlasti francoski rumeni jopiči in nemška AfD. V Aachnu se jih je res zbralo le nekaj desetin, a je francoska nacionalistka Marine Le Pen že prej prepričevala, da hoče kanclerka Angela Merkel doseči vrnitev Alzacije, dežele ob strasbourškem sedežu evropskega parlamenta. Dezinformacije in očitne laži so pomembno sredstvo sodobnih nacionalističnih nasprotnikov evropskega združevanja in ob domnevah Marine Le Pen o izdaji francoskih interesov se je čutil dolžnega ugovarjati sam kanclerkin tiskovni predstavnik Steffen Seibert. Vrsta prelomnih političnih dogodkov minulega obdobja, od brexita do izvolitve Donalda Trumpa za predsednika ZDA, je pokazala moč spretno lansiranih govoric, pogosto izpod tipkovnic anonimnih trolov pod patronatom vojaških obveščevalnih služb nacionalistično usmerjenih velesil.

Evropa od blizu
Evropa od blizu


Ob takšnih obtožbah bi lahko parafrazirali pruskega vojaškega teoretika Carla von Clausewitza, da je danes propaganda nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Marine Le Pen prepričuje, da poskuša Berlin s spodbujanjem učenja nemščine na obmejnih območjih svoj jezik vsiliti v šole in upravo, kar naj bi bil prvi korak k nemškemu skrbništvu nad Alzacijo, skupni sedež v varnostnem svetu OZN pa naj bi bil dokaz nemških prizadevanj za izrivanje njene države »iz kroga velesil«. Nemški nacionalisti so za zdaj zadovoljni z obtožbami »super EU« v Evropski uniji ter poseganjem francoskega predsednika Emmanuela Macrona po nemškem denarju, nedaleč od njih pa na novo nemško-francosko navezo na okopih čakajo tudi drugi ­evropski nacionalisti. Zaradi sporov z Italijo Nemčija ne bo več sodelovala pri evropski sredozemski akciji za boj proti tihotapljenju ljudi Sophia, italijanski nacionalist Matteo Salvini pa se ostro prepira tudi z Macronom. Italija, nasprotno, išče vezi s Poljsko in ­Madžarsko.



»Populizem, predvsem desno usmerjeni, poskuša razdeljevati, a je tudi vedno barometer zdravja demokracij, kaže njene slabosti,« je analizirala aachenska sociologinja. »To kaže, da se moramo spet bolj pogovarjati drug z drugim, da potrebujemo več signalov in simbolov skupnega razvoja. Živimo v časih velike politične negotovosti, ne vemo, ali imamo v ZDA še močnega partnerja, in zato lahko prav nemško-francosko približevanje da dodatne impulze.« Gloria Schulz se zaveda, da so tudi v EU nacionalistične državne tendence, in ob tem omenja brexit, a če bosta Francija in Nemčija tesneje povezani dali novo usmeritev EU, pričakuje, da bo to vplivalo tudi na druge.

Pogodba, ki sta jo podpisala Angela Merkel in Emmanuel Macron, predvideva »evropska območja« na meji med državama, kjer naj bi vsakdanje življenje potekalo čim bolj dvojezično in nebirokratsko na vseh področjih. Foto: Ludovic Marin/Afp
Pogodba, ki sta jo podpisala Angela Merkel in Emmanuel Macron, predvideva »evropska območja« na meji med državama, kjer naj bi vsakdanje življenje potekalo čim bolj dvojezično in nebirokratsko na vseh področjih. Foto: Ludovic Marin/Afp


Čas po Karlu Velikemu


Kaj bi ob krvavi evropski preteklosti sploh lahko bila alternativa? Aachen, ki je tako kot Alzacija večkrat in večinoma nasilno menjaval vladarje, je vsaj po koncu obdobja Karla Velikega utelešenje tistega, kar hočejo v Parizu in Berlinu preseči. Čeprav so bili v štirih desetletjih njegove vladavine redki časi, ko ni vodil vojn ali nasilno pokristjanjeval, je Karel iz Aachna vendarle združil večino tedanje srednje Evrope. Odkar so si njegovo dediščino razdelili vnuki, pa med francoskim in germanskim delom stare celine ni bilo več miru, prav tako ne med drugimi. Mogočnemu francoskemu kardinalu Richelieu­ju so med krvavo tridesetletno vojno iz 17. stoletja celo pripisali izjavo, da je Francija garantka nemške razdeljenosti, in res je germansko »Kleinstaaterei« z več sto upravnimi enotami premagala šele pruska zmaga nad Francozi v vojni 1870/71.

Francoski poraz je bil ponižujoč, a je bil tudi maščevanje za Napoleonova osvajanja v začetku 19. stoletja, ko so morali zaščitniki svetega rimskega cesarstva nemškega naroda pred njegovim napredovanjem mrzlično skrivati aachensko krono. Z njo so okronali 30 cesarjev, Habsburgi pa so jo pred Napoleonom komajda rešili na Dunaj, kjer je spravljena še zdaj. Bonaparte je v zameno med drugim zavzel Aachen in si dal v karolinškem slogu na svoje kronanje v pariško katedralo Notre Dame pripeljati rimskega papeža. Med kronanjem je nosil tudi domneven Karlov meč, svoje videnje njegove krone pa so morali izdelati sami. Ta je danes razstavljena v Louvru, a tudi dunajska v resnici ni pripadala Karlu Velikemu, ampak naj bi jo več kot stoletje po njegovi smrti prvi uporabil Oton I. Poznavalci verjamejo, da je bila izdelana po podobi osmerokotne kapele Karlove stolnice, stoletja najvišje stavbe severno od Alp.

Osem obokov Otonove krone se šibi pod dragimi kamni, a je bila še pomembnejša simbolna vrednost dragocenega pokrivala svetih rimskih cesarjev. Tudi zato je Habsburgi leta 1913 niso posodili niti nemškemu Viljemu II., ki si jo je želel za razstavo v Aachnu, zaradi česar je nemški cesar je ukazal izdelati natančno kopijo. Ta je zdaj razstavljena v aachenski mestni hiši, prava pa je ostala na Dunaju tudi po izbruhu prve svetovne vojne, ki je odnesla z oblasti tako avstrijske Habsburge kot pruske Hohenzollerne.

Aachen danes ni več krona nemških ali francoskih osvajanj, ampak v njem podeljujejo Karlove nagrade za prispevke k evropskemu združevanju. Foto: Wolfgang Rattay/Reuters
Aachen danes ni več krona nemških ali francoskih osvajanj, ampak v njem podeljujejo Karlove nagrade za prispevke k evropskemu združevanju. Foto: Wolfgang Rattay/Reuters


​Pozneje je Karla Velikega za svoje cilje poskusil izrabiti Adolf Hitler. Krono svetega rimskega cesarstva nemškega naroda je dal prenesti nazaj v Nürnberg, kjer je izvajal pompozne nacionalsocialistične parade, leta 1943 pa je dal izdelati krožnike s Karlovo silhueto na konju na eni strani in napisom o branjenju njegovega cesarstva »skupaj z drugimi evropskimi ljudstvi« na drugi. Kot v knjigi Spomini naroda navaja Neil MacGregor, je s tem poskušal pridobiti podporo za vojno proti Sovjetski zvezi, in res so se v esesovski diviziji Charle­magne na vzhodni fronti bojevali tudi francoski prostovoljci.


Evropsko mesto


Aachen danes ni več krona nemških ali francoskih osvajanj, ampak v njem podeljujejo Karlove nagrade za prispevke k evropskemu združevanju. Na še višji stopnji nemško-francoskega bodo morali v Berlinu in Parizu najbrž paziti na pasti različnih državniških kultur, ki so se razvile v dolgih stoletjih po končanju vladavine Karla Velikega. Francija vodi veliko odločnejšo zunanjo politiko od Nemčije in včasih tudi v nasprotju z nemškimi interesi, kot je v Aachnu omenila kanclerka, pa francoski izraz za dolg v nasprotju z nemškim ne vsebuje občutka krivde. Pred tem se je voditeljica države, ki je med evrsko krizo vztrajala pri »paktu stabilnosti in rasti«, nelagodno nasmehnila ob Macronovem omenjanju vztrajanja pri nižanju dolgov kot o nekakšni nemški ­posebnosti.

Na srečanju z izbranimi nemškimi in francoskimi državljani, ki je sledilo podpisu aachenske pogodbe, je navzoče tudi zanimalo, zakaj Francija v šolah ne spodbuja bolj učenja nemščine in zakaj so železniške povezave med državama tako slabe, kar kaže na to, da bodo državljani ocenjevali odnose po konkretnih dosežkih in ne le po slavnostnih deklaracijah. Kanclerka je ob tem v dvorani Aula Carolina stoično izjavila, da ni naporno le glajenje političnih razlik med evropskimi državami, ampak je vsaj v njeni enako naporno tudi dogovarjanje zvezne vlade z deželnimi in celo koalicijskimi ­partnerji.

Če je to zvenelo kot samotolažba, lahko nemška voditeljica pri zbliževanju s Francijo računa na podporo prebivalcev Aachna. »Naj le pridejo Francozi, bomo več prodali!« sta se na Bahnhofstraße smejala prodajalca Hans in Khaled, ki sta kljub snežinkam stopila ven na cigareto. Če je bil prvi značilno svetlolas, drugi svojih priseljenskih korenin ni razkrival le z imenom, ampak tudi s temnejšo poltjo, a kljub temu ni bil užaljen, ko sem ga vprašala, od kod prihaja. »Od tu sem!« je s pridihom ponosa in v popolni nemščini povedal, da je bil rojen v Aachnu, morda v brk nacionalistom, ki si ničesar ne želijo bolj od »čistih« ras.

Malo višje na tej ulici pleskar Ruggiero ni mogel skriti rahlega italijanskega naglasa, čeprav v Aachnu živi in dela že štiri desetletja. Tudi njemu se zdi nemško-francosko približevanje zelo dobro, pa tudi italijansko-švicarsko in italijansko-slovensko. V staro domovino se vrne enkrat do dvakrat na leto, njegov dom je zdaj Nemčija.

Tudi gastarbajtersko obdobje kaže, kako zelo se je po drugi svetovni vojni Nemčija spremenila in z njo vsa Evropa, prav tako zadnja kriza, ki je v gospodarsko uspešnejšo Nemčijo privedla tudi številne Francoze. Karel Veliki bi bil najbrž zadovoljen. Lahko domnevamo, da ni imel nič proti mešanju ljudstev, če je to prispevalo k evropski stvari.
________

FOTO: EP
FOTO: EP
Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene ­informacije in stališča.

Komentarji: