»Od preveč pisanja boli roka,« pravi osnovnošolka s Švedske
Otroci dobijo prenosni računalnik, da na spletu iščejo dodatno gradivo, oblikujejo besedila, pošiljajo elektronsko pošto.
Odpri galerijo
Otroci ob vstopu v šolo dobijo tablico, na začetku druge in tretje triade pa rabljen prenosni računalnik. FOTO: Shutterstock
Po nekaj letih, odkar se je družina iz Slovenije preselila na Švedsko, njihova najstarejša hči te dni izbira med tremi šolami, v kateri bo končala zadnjo triado devetletke. Odločila se bo na podlagi informacij, ki jih bo dobila na informativnih dnevih v novih šolah. Tam, kjer je zdaj, imajo pouk samo do šestega razreda, kar pa ni izjema, saj navadno otroci proti koncu devetletke zamenjajo okolje. In kot meni mama šestošolke, s tem, da se premešajo, ni prav nič narobe.
V četrtem razredu vsi šolarji dobijo rabljen prenosni računalnik s strogim opozorilom, da ga smejo uporabljati samo za šolsko delo. »Ne, proti koncu šestega razreda še ne znajo programirati, računalnik uporabljajo za pisanje, pripravljajo predstavitve v powerpointu, iščejo gradivo po spletu, tudi na youtubu, poznajo wikipedijo,« je naštela mama.
Vsak teden morajo pripraviti temo tedna – včasih jo določi učiteljica in je za vse učence enaka, spet drugič jo vsaka skupina izbere sama – ki jo potem predstavijo sošolcem. »Veliko imamo skupinskega dela. Učiteljica pravi, da je to dobro, ker tako znaš delati z drugimi, naučiš se jih poslušati, kar ti pomaga, da lahko na primer nadgradiš njihove ideje, dobiš kakšno svojo,« je povedala šestošolka, ki največjo razliko med šolo v Sloveniji in na Švedskem vidi v količini domačih nalog. Prej jih je bilo veliko, zdaj ima eno ali dve na teden.
Veliko gradiva za kontrolne naloge, za katere letos prvič dobi tudi oceno, mora na spletu poiskati sama, v učbenikih je samo del vsebin, ki jih morajo znati. Imajo tudi dostop do posebnega izobraževalnega kanala, kjer si morajo ogledati posamezne vsebine.
»Pri tem je bistveno, da znajo informacije, ki jih tako zberejo iz različnih virov, povezovati, logično sklepati,« ugotavlja mama, ki vsak teden tudi prebere hčerino poročilo o tem, kaj so delali v šoli, kaj ji je bilo všeč in pri čem je morda imela težave, ali je bila pri pouku zbrana … Poročilo napiše na računalnik, ga oblikuje, doda ozadje in podobno ter ga pošlje po elektronski pošti.
»Pri matematiki računalnik uporabljamo za reševanje nalog, različnih kvizov, uporabljamo ga tudi pri tujem jeziku, za domače naloge …« je naštela šestošolka in dodala, da je uporaba računalnika posebej priročna pri švedščini, ko je treba pisati dolga besedila, »tako porabimo manj papirja«, je poudarila ekološki vidik uporabe računalnika.
Če bi toliko pisala na roko, bi jo bolela roka, je še ugotovila mlada sogovornica, medtem ko bi bilo njeni mami vseeno čisto prav, če bi več uporabljala svinčnik. Pisala pa bi male tiskane črke, saj pisanih v šoli ne uporabljajo. Ko je odšla iz Slovenije, jih je že poznala, zdaj jih je že pozabila.
V naslednjem šolskem letu je ne čaka le nova šola, za uspešno spopadanje z zadnjo triletko bo, tako kot vsi sedmošolci, dobila drug računalnik. Njen brat, ki zdaj obiskuje prvi razred, prav tako občasno uporablja tablico, ki so jo dobili vsi otroci ob vstopu v šolo. A samo v šoli, kjer imajo tudi spravljene. »Enkrat na teden tako pri matematiki igramo matematične igrice,« je ponosno povedal.
Gradivo za kontrolke iščejo sami
V četrtem razredu vsi šolarji dobijo rabljen prenosni računalnik s strogim opozorilom, da ga smejo uporabljati samo za šolsko delo. »Ne, proti koncu šestega razreda še ne znajo programirati, računalnik uporabljajo za pisanje, pripravljajo predstavitve v powerpointu, iščejo gradivo po spletu, tudi na youtubu, poznajo wikipedijo,« je naštela mama.
Vsak teden morajo pripraviti temo tedna – včasih jo določi učiteljica in je za vse učence enaka, spet drugič jo vsaka skupina izbere sama – ki jo potem predstavijo sošolcem. »Veliko imamo skupinskega dela. Učiteljica pravi, da je to dobro, ker tako znaš delati z drugimi, naučiš se jih poslušati, kar ti pomaga, da lahko na primer nadgradiš njihove ideje, dobiš kakšno svojo,« je povedala šestošolka, ki največjo razliko med šolo v Sloveniji in na Švedskem vidi v količini domačih nalog. Prej jih je bilo veliko, zdaj ima eno ali dve na teden.
Bistvo je, da šolarji znajo informacije, ki jih zberejo iz različnih virov, povezovati, in logično sklepati.
Veliko gradiva za kontrolne naloge, za katere letos prvič dobi tudi oceno, mora na spletu poiskati sama, v učbenikih je samo del vsebin, ki jih morajo znati. Imajo tudi dostop do posebnega izobraževalnega kanala, kjer si morajo ogledati posamezne vsebine.
»Pri tem je bistveno, da znajo informacije, ki jih tako zberejo iz različnih virov, povezovati, logično sklepati,« ugotavlja mama, ki vsak teden tudi prebere hčerino poročilo o tem, kaj so delali v šoli, kaj ji je bilo všeč in pri čem je morda imela težave, ali je bila pri pouku zbrana … Poročilo napiše na računalnik, ga oblikuje, doda ozadje in podobno ter ga pošlje po elektronski pošti.
Ekološko pisanje na računalnik
»Pri matematiki računalnik uporabljamo za reševanje nalog, različnih kvizov, uporabljamo ga tudi pri tujem jeziku, za domače naloge …« je naštela šestošolka in dodala, da je uporaba računalnika posebej priročna pri švedščini, ko je treba pisati dolga besedila, »tako porabimo manj papirja«, je poudarila ekološki vidik uporabe računalnika.
Če bi toliko pisala na roko, bi jo bolela roka, je še ugotovila mlada sogovornica, medtem ko bi bilo njeni mami vseeno čisto prav, če bi več uporabljala svinčnik. Pisala pa bi male tiskane črke, saj pisanih v šoli ne uporabljajo. Ko je odšla iz Slovenije, jih je že poznala, zdaj jih je že pozabila.
V naslednjem šolskem letu je ne čaka le nova šola, za uspešno spopadanje z zadnjo triletko bo, tako kot vsi sedmošolci, dobila drug računalnik. Njen brat, ki zdaj obiskuje prvi razred, prav tako občasno uporablja tablico, ki so jo dobili vsi otroci ob vstopu v šolo. A samo v šoli, kjer imajo tudi spravljene. »Enkrat na teden tako pri matematiki igramo matematične igrice,« je ponosno povedal.
