Hram svetega Save – simbol Beograda

Sončen zimski dan na Vračarskem platoju pred hramom svetega Save. Otroci tekajo, najmlajši se lotevajo prvih korakov, tu in tam nasmejanim malčkom iz rok uide balon in se dviguje proti kupoli hrama. Nebo nad njo je jasno in modro kot sredi pomladi. Iz zvonika vsako uro odmeva hvalnica svetemu Savi. Podoba spokojnosti. Preprostega, lepega življenja.

Na kraju, nad katerim se dviga simbol Beograda in duša Srbije, kot tudi pravijo hramu, je vedno tako. Hram svetega Save je prava arhitekturna in graditeljska mojstrovina in kot tak privablja obiskovalce z vsega sveta, ne glede na versko pripadnost. Skozenj se namreč vsako leto sprehodi milijon ljudi.

Poleg njegove kupole, križev, mozaikov, reliefov in razsvetljave je danes znana še ena turistična znamenitost – razgledna točka čisto na vrhu. Urejena približno petdeset metrov nad vznožjem cerkve, v prostoru, ki obdaja osrednjo kupolo. Znotraj ponuja ptičjo perspektivo na hram in vse elemente notranje ureditve, zunaj pa se odpira pogled na vse štiri strani sveta in Beograd se razpre kot na dlani.

Hram svetega Save arhitekturno združuje značilnosti samostanov Studenica, Gračanica, Dečani in Sopoćani, najboljših primerov srbske srednjeveške arhitekture, a ker je srbski narod živel na meji med vzhodom in zahodom, je v svoji kulturi vzel nekaj z obeh strani in ustvaril nekaj novega, svojega, pristnega. V tej zmesi, ki so jo preoblikovali pravoslavna vera ter srbska doživetja in slog, se je srbska kultura dvignila nad meje vzhoda in zahoda, zato se tudi lepota hrama dviga nad vse te razsežnosti.

Zvonovi imajo tudi sprejemnik točnega časa atomske ure iz Stuttgarta, tako da zelo natančno oznanjajo uro, pol ure in četrt ure. Na vsakem zvonu je napisano ime njegovega darovalca. Največji tehta 6128 kilogramov, naslednji 3650, najlažji pa 11 kilogramov. FOTO: Shutterstock

Zgodovina hrama svetega Save od zamisli do končne uresničitve na svojevrsten način odseva gibanja srbskega naroda v njegovi burni preteklosti. Če je hram sublimacija vsega najboljšega, kar je srbski duh dosegel na področju duhovnosti, kulture in državnosti, je zgodovina njegove gradnje najboljša ponazoritev poti, ki jo je narod prehodil do danes.

O njegovi gradnji ter hramu kot arhitekturni mojstrovini in simbolu srbske prestolnice smo se pogovarjali z arhitektom diakonom Miroslavom Nikolićem.

Po njegovih besedah so turški osvajalci srbski narod najbolj prizadeli leta 1594, ko so relikvije prvega srbskega nadškofa in prosvetitelja svetega Save, ki so od leta 1237 počivale v samostanu Mileševa, prenesli v Beograd in jih na Vračarju zažgali.

Vozni park v cerkvenih prostorih

Tristo let pozneje in le kakšno desetletje po dokončni osvoboditvi izpod turške okupacije so v Beogradu ustanovili društvo za gradnjo hrama svetega Save na kraju, kjer so sežgali svetnikove relikvije.

»Gradnja se je začela leta 1935, ko se je odbor pod vodstvom patriarha Varnave odločil, da bo projekt zaupal arhitektoma Nestoroviću in Aleksandru Deroku, ki je bil odličen poznavalec srednjeveške umetnosti, njegovo delo pa je na natečaju dobilo visoko oceno.« A zaradi vojne, bombardiranja Beograda leta 1941 in zasedbe Jugoslavije so morali dela ustaviti. Naš sogovornik spomni, da so okupatorji, pa tudi partizanske in sovjetske enote v cerkvenih prostorih hranili svoj vozni park.

Po osvoboditvi in težkih letih za Srbsko pravoslavno cerkev so leta 1948 društvo za gradnjo hrama razpustili in gradnja je bila za daljše obdobje prekinjena.

»Ko je leta 1958 na čelo Srbske pravoslavne cerkve prišel patriarh German, je oživil zamisel o nadaljevanju gradnje. Njegova modrost in dolgoletna vztrajnost sta obrodili sadove in po 88 ponovnih prošnjah – in prav toliko zavrnitvah – je bilo leta 1984 izdano dovoljenje za nadaljevanje gradnje,« pravi Nikolić.

Ob vsem, kar je v tem veličastnem spomeniku srbske kulture, zgodovine in arhitekture mogoče videti in doživeti, ne preseneča, da se mnogi vanj vedno znova vračajo. FOTO: Shutterstock

Med številnimi veličastnimi gradbenimi podvigi velja za enega največjih dosežkov postavitev osrednje kupole, ki tehta 4000 ton. Zgradili so jo na tleh, potem pa jo skupaj z bakrenim pokrovom in velikim pozlačenim križem, visokim 12 metrov in težkim štiri tone, dvignili in postavili na zidove. Dvigovanje, ki je potekalo po metodi potiskanja, pri čemer so uporabili 16 hidravličnih žerjavov, je trajalo 40 dni, do 26. junija 1989. Podvig je privabljal iz dneva v dan večjo množico opazovalcev, poleg tega ga je spremljalo več kot tisoč domačih in tujih inženirjev, snemalo pa ga je tudi pet svetovnih televizijskih postaj.

»Notranjost osrednje kupole je okrašena z mozaiki. Mozaično platno iz smalte in naravnega kamna, ki meri 1248 kvadratnih metrov, je izdelala ekipa ruskih in srbskih mojstrov pod vodstvom akademika ruske akademije znanosti, ljudskega umetnika Nikolaja Muhina,« pravi naš sogovornik in doda, da gre za enega najbolj ambicioznih projektov v svetu mozaičnega okrasja ukrivljenega prostora po vzoru bizantinske ikonografske tradicije.

Sledila je obnovitev društva za gradnjo hrama svetega Save na Vračarju, ki mu je predsedoval patriarh Pavle. V naslednjih letih so bila končana dela na zunanjosti in začela se je notranja ureditev.

Melodije ustvari kar 49 zvonov

Notranja okrasitev je bila po prvotni zamisli izvedena v tehniki mozaika. V delavnicah v Rusiji in na kraju samem je delalo več kot tristo mojstrov, zato je bil ta grandiozni projekt (15.000 kvadratnih metrov mozaikov) pod nadzorom blaženega spomina srbskega patriarha Irineja dokončan v rekordnem času v letih od 2016 do 2020. Tako je bil prostor končno urejen za svoj primarni, liturgični namen.

Melodijo hvalnice svetemu Savi z začetka besedila, ki vsako uro odmeva iz zvonika, ustvari 49 zvonov hrama, še ena velika in pomembna celota, vsi pa so bili nameščeni šele po posvetitvi.

»Zvonovi imajo tudi sprejemnik točnega časa atomske ure iz Stuttgarta, tako da zelo natančno oznanjajo uro, pol ure in četrt ure. Na vsakem zvonu je napisano ime njegovega darovalca. Največji tehta 6128 kilogramov, naslednji 3650, najlažji pa 11 kilogramov,« pojasni arhitekt diakon Nikolić.

FOTO: Milan Ilić/Blic

Z delom lahko dosežemo vse

V podzemlju hrama svetega Save je cerkev svetega kneza Lazarja skupaj s kripto patriarhov, ki je bila zasnovana v skladu z bizantinsko arhitekturo in ima danes tudi kulturno funkcijo. Tu potekajo pomembni kulturni dogodki v življenju prestolnice. Prostor je opremljen s talnim ogrevanjem in prezračevalnim sistemom, kar zagotavlja ustrezno zaščito ikonografije in v cerkvi poskrbi za prijeten občutek.

V kriptni cerkvi izstopajo srbsko-bizantinske freske, ki so jih med letoma 2012 in 2016 izdelovali najboljši srbski ikonografi. Naslikane so na platnih, ki so jih nato nalepili na oboke, upodobitve srbskih svetnikov na stenah pa so izdelali v tehniki al secco z nanosom zlatih lističev na površino. Ikonografska rešitev največjega dela cerkve je izjemno izvirna, saj zlasti za zahodni, severni in južni strop ni bilo primerov iz umetnostne zgodovine. Ikonografija konceptualno povzema celotno zgodovino srbskega pravoslavja.

FOTO: Milan Ilić/Blic

Ob vsem, kar je v tem spomeniku srbske kulture, zgodovine in arhitekture mogoče videti in doživeti, ne preseneča, da se mnogi vanj vedno znova vračajo. Vsak obisk je priložnost, da začutimo vedrino z začetka besedila in se spomnimo besed: Z delom lahko dosežemo vse. Prav te besede svetega Save so zapisane na podstavku spomenika srbskega svetnika, ki obiskovalce pozdravlja ob vhodu in izhodu iz hrama.