V nadaljevanju preberite: 

Ste se kdaj vozili skozi Sečovlje in si mislili, kako dolgočasna, na videz povsem zapuščena krajina zapira vaš pogled proti morju, konkretno Piranskemu zalivu? Če ste mislili tako, ste se pošteno motili. Na videz dolgočasna velika ravna polja ob izlivu Dragonje, ki jih več kot tisoč let pridno ureja človeška roka, so v resnici največji piranski dragulj, katerega bistvo je (po Malem princu) očem nevidno. Ni ravno rudnik zlate rude, ampak rudnik zelo bele in čiste soli, ki jo še danes pobirajo na petoli, nadvse posebni podlagi slanih polj in edinstveni na svetu.

Pirančani se predvsem soli lahko zahvalijo, da so pred stoletji zgradili z obzidjem utrjeno mestece in v njem več deset cerkvic. Zaradi bogate arhitekture in dragocenih umetnin beneških mojstrov (od katerih so najdragocenejše odpeljali v Italijo) radi rečejo, da je Piran zrasel na soli. Zasluge za to, da tu še zmeraj (in zdaj edini) pridelujejo tako belo sol, pa moramo pripisati solinarjem s Paga, kajti prav oni so Pirančane naučili, kako izdelati petolo.

Muzejski svetnik Pomorskega muzeja Piran Flavio Bonin, ki že 40 let študira soline, jih je spoznal še kot dijak in študent s počitniškim delom na solnih poljih. Tudi njegov oče je bil dolga leta solinar. Po njegovih žilah se torej pretaka soljena kri. Načitani solinarski zgodovinar ima pisne dokaze, da se je solinarstvo v Istri začelo vsaj v 6. stoletju, ko je škof Evfrazij del solin na Brionih podaril svojim menihom. Sol so že tedaj pridelovali tudi v piranski komuni. Na seveda veliko bolj primitiven način kot danes.