Po spletu tudi do resnih poslovnih stikov
Z evropskim denarjem subvencionirana Evropska podjetniška mreža EEN skrbi za internacionalizacijo poslovanja in inovativnosti
Odpri galerijo
Mala, tudi mlada podjetja s pomočjo evropske mreže lažje najdejo poslovne partnerje. Foto Igor Zaplatil
Grško podjetje išče distributerje pletenih ženskih oblačil. Nemško podjetje išče proizvajalca nostalgičnih kovčkov retro videza, izdelanih iz kartona. Ukrajinsko podjetje išče distributerja in prodajalca svojih lesnih pelet. Francosko podjetje išče izdelovalce granulata za mehka zunanja otroška in športna igrišča. Nemški fizioterapevt išče maske iz blata oziroma šote. Poljsko podjetje ponuja svoje distribucijske storitve za hibridne solarne module. Britansko podjetje išče partnerje za proizvodnjo patentirane inovativne polprevodniške baterije. Japonsko podjetje ponuja licenco za svojo diagnostično opremo za ortodontski sektor. Gruzijsko podjetje ponuja distribucijo pametnega prstana. Ruski proizvajalec išče distributorja za stojala za rože. Italijanska turistična agencija s Sicilije išče turistične agente in organizatorje potovanj za poslovna sodelovanja.
Takšni in podobni oglasi – zapisani so le naključen izbor – znajo biti zavajajoči, ti pa niso, saj so preverjeni, objavlja pa jih uradna evropska (podjetniška) mreža Enterprise Europe Network (EEN), ki je nastala pred desetletjem z združitvijo dveh platform – podjetniške in inovacijsko-razvojne. Koordinator slovenske mreže je Institut Jožef Stefan, članica pa je tudi obrtno-podjetniška zbornica.
Direktor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) Danijel Lamperger pravi, da je EEN namenjen malim in srednjim podjetjem, v uvodu zapisane ponudbe in povpraševanja so del borze znotraj mreže EEN. Podjetje, ki ima izdelek ali proste kapacitete, na borzi išče poslovne partnerje. Sprva je bil sistem drugačen, objavljena je bila samo koda, interesenti pa so sami poklicali »oglaševalca« in šele potem ugotovili, kakšno je v resnici povpraševanje oziroma ponudba. Pokazalo se je, da je bila večina povpraševanj premalo uporabnih, in ker se posli niso sklepali, niti zaslužka za posrednike ni bilo. Sistem je zdaj drugačen. Ko odda na primer italijansko podjetje svoj oglas tamkajšnji lokalni mreži EEN, ga ta objavi; na drugi strani tukajšnja mreža preveri, ali povpraševalec res ustreza, ali izpolnjuje pogoje. Šele nato se slovenska mreža poveže z italijansko in sledi povezovanje tistih, ki so primerni. To pomeni, da so lokalne mreže neki filter in da ne gre za neko spamanje ali nabiranje kontaktov. Tako se ne zgodi, da se na sicilijanski oglas javi petdeset slovenskih turističnih agencij, temveč gre v resnici samo za resne interesente.
Tako ne gre za male oglase, kot bi lahko kdo pomislil na prvi pogled, temveč za resno podjetniško povpraševanje, saj se je zadeva z leti zelo profesionalizirala, ugotavlja Danijel Lamperger. Posamezne mreže organizirajo več poslovnih dogodkov, srečanj po posameznih panogah (B2B, business to business). OZS na primer prek mreže EEN organizira srečanje preverjenih tridesetih slovenskih kovinarjev s tridesetimi preverjenimi tujimi partnerji.
Lokalne mreže EEN redno pripravljajo določeno število dogodkov, srečanj. Tudi v primeru obiskov partnerjev v tujini gre za resne poslovne dogodke, in ne izlete brez poslovne vsebine, saj se partnerji že pred srečanjem natančno informirajo o sogovornikih. OZS vsako leto organizira nekaj takšnih poslovnih prireditev, precej podjetnikov pa peljejo na srečanja v tujino, ki so pod okriljem EEN subvencionirana.
Možne so tudi individualne obravnave. Ko se na zbornici oglasi na primer podjetje, ki bi rado prodrlo na avstrijski trg, se naša mreža poveže z avstrijsko, ki potem išče primernega partnerja. Ko so morebitni partnerji najdeni, se lahko dosežejo povezave, dogovorov. Posel je opravljen, ko so poslovni partnerji povezani. EEN zahteva po izpeljavi projekta tudi poročila, skratka, spremlja delo in rezultate.
Evropsko sofinanciranje ni stoodstotno, ampak dopolnitev siceršnjih dejavnosti članov nacionalnih mrež. EEN pokrije del stroškov, ki nastanejo pri navezovanju stikov, srečanjih – na primer potne stroške našega koordinatorja in morda 20–30 odstotkov stroškov. Drugje je ta odstotek lahko drugačen, odvisno od organiziranosti partnerja. OZS je nekako naravni partner, pravi Danijel Lamperger, ker je ena od njenih dejavnosti tudi internacionalizacija poslovanja.
Čeprav je sodelovanje v mreži EEN časovno omejeno, so v mreži bolj ali manj stalni nacionalni konzorciji. Gre za dolgoletno sodelovanje, OZS že ves čas deluje na povezavah, svetovanju, strokovnih odgovorih, ko pa podjetnika zanima internacionalizacija, je takoj pri roki strokovnjak znotraj EEN. Vsako leto gredo iz Slovenije v tujino od deset- do 15-članske delegacije. Ne objava ne odziv in udeležba na srečanjih pa niso vezani na članstvo v zbornici. Pravila EEN takšnega ločevanja niti ne dopuščajo.
IJS je kot nacionalni koordinator vpet v vse, ni pa njegova naloga, da išče kupca za grško oljčno olje. In obratno – ni naloga zbornic, da iščejo partnerje s področja raziskav in razvoja. Znotraj EEN pa načeloma vsi vedo, kaj se dela. Zato imajo tudi redna izobraževanja, kongrese, tisti, ki najpogosteje sodelujejo, imajo tudi osebne stike.
Za slovenske podjetnike je prej ali slej najbolj zanimivo sodelovanje s podjetniki iz sosednjih in bližnjih držav, kar je predvsem na področju B2B povsem logično, saj imajo mala in srednja podjetja vedno interes za sodelovanje s področji, ki so bolj obvladljiva, ugotavlja Danijel Lamperger. To je tudi področje nekdanje skupne države. Zanimivo je, da je bavarska zbornica, s katero OZS že desetletja tradicionalno odlično sodeluje, del nemške mreže EEN, zveza nemških zbornic pa ne. Če pri poslih B2B v Skandinavijo večinoma ne hodijo, je pri trgovinskih poslih položaj nekoliko drugačen, saj so tudi oddaljeni trgi zanimivi.
EEN ima izjemno razširjeno in sofisticirano mrežo, tako da je vzpostavitev stikov prek njihovega informacijskega sistema veliko lažja. Hkrati je EEN jamstvo, da gre za resen posel; na spletu je sicer vse mogoče. Že samo v Sloveniji je, na primer, 60 različnih zbornic, a je med njimi v resnici malo resnih, zaupanja vrednih, meni Lamperger.
Takšni in podobni oglasi – zapisani so le naključen izbor – znajo biti zavajajoči, ti pa niso, saj so preverjeni, objavlja pa jih uradna evropska (podjetniška) mreža Enterprise Europe Network (EEN), ki je nastala pred desetletjem z združitvijo dveh platform – podjetniške in inovacijsko-razvojne. Koordinator slovenske mreže je Institut Jožef Stefan, članica pa je tudi obrtno-podjetniška zbornica.
Mreža za mala in srednja podjetja
Direktor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) Danijel Lamperger pravi, da je EEN namenjen malim in srednjim podjetjem, v uvodu zapisane ponudbe in povpraševanja so del borze znotraj mreže EEN. Podjetje, ki ima izdelek ali proste kapacitete, na borzi išče poslovne partnerje. Sprva je bil sistem drugačen, objavljena je bila samo koda, interesenti pa so sami poklicali »oglaševalca« in šele potem ugotovili, kakšno je v resnici povpraševanje oziroma ponudba. Pokazalo se je, da je bila večina povpraševanj premalo uporabnih, in ker se posli niso sklepali, niti zaslužka za posrednike ni bilo. Sistem je zdaj drugačen. Ko odda na primer italijansko podjetje svoj oglas tamkajšnji lokalni mreži EEN, ga ta objavi; na drugi strani tukajšnja mreža preveri, ali povpraševalec res ustreza, ali izpolnjuje pogoje. Šele nato se slovenska mreža poveže z italijansko in sledi povezovanje tistih, ki so primerni. To pomeni, da so lokalne mreže neki filter in da ne gre za neko spamanje ali nabiranje kontaktov. Tako se ne zgodi, da se na sicilijanski oglas javi petdeset slovenskih turističnih agencij, temveč gre v resnici samo za resne interesente.
Tako ne gre za male oglase, kot bi lahko kdo pomislil na prvi pogled, temveč za resno podjetniško povpraševanje, saj se je zadeva z leti zelo profesionalizirala, ugotavlja Danijel Lamperger. Posamezne mreže organizirajo več poslovnih dogodkov, srečanj po posameznih panogah (B2B, business to business). OZS na primer prek mreže EEN organizira srečanje preverjenih tridesetih slovenskih kovinarjev s tridesetimi preverjenimi tujimi partnerji.
Lokalne mreže EEN redno pripravljajo določeno število dogodkov, srečanj. Tudi v primeru obiskov partnerjev v tujini gre za resne poslovne dogodke, in ne izlete brez poslovne vsebine, saj se partnerji že pred srečanjem natančno informirajo o sogovornikih. OZS vsako leto organizira nekaj takšnih poslovnih prireditev, precej podjetnikov pa peljejo na srečanja v tujino, ki so pod okriljem EEN subvencionirana.
Možne so tudi individualne obravnave. Ko se na zbornici oglasi na primer podjetje, ki bi rado prodrlo na avstrijski trg, se naša mreža poveže z avstrijsko, ki potem išče primernega partnerja. Ko so morebitni partnerji najdeni, se lahko dosežejo povezave, dogovorov. Posel je opravljen, ko so poslovni partnerji povezani. EEN zahteva po izpeljavi projekta tudi poročila, skratka, spremlja delo in rezultate.
Evropsko sofinanciranje ni stoodstotno, ampak dopolnitev siceršnjih dejavnosti članov nacionalnih mrež. EEN pokrije del stroškov, ki nastanejo pri navezovanju stikov, srečanjih – na primer potne stroške našega koordinatorja in morda 20–30 odstotkov stroškov. Drugje je ta odstotek lahko drugačen, odvisno od organiziranosti partnerja. OZS je nekako naravni partner, pravi Danijel Lamperger, ker je ena od njenih dejavnosti tudi internacionalizacija poslovanja.
Razvije se dolgoročno sodelovanje
Čeprav je sodelovanje v mreži EEN časovno omejeno, so v mreži bolj ali manj stalni nacionalni konzorciji. Gre za dolgoletno sodelovanje, OZS že ves čas deluje na povezavah, svetovanju, strokovnih odgovorih, ko pa podjetnika zanima internacionalizacija, je takoj pri roki strokovnjak znotraj EEN. Vsako leto gredo iz Slovenije v tujino od deset- do 15-članske delegacije. Ne objava ne odziv in udeležba na srečanjih pa niso vezani na članstvo v zbornici. Pravila EEN takšnega ločevanja niti ne dopuščajo.
IJS je kot nacionalni koordinator vpet v vse, ni pa njegova naloga, da išče kupca za grško oljčno olje. In obratno – ni naloga zbornic, da iščejo partnerje s področja raziskav in razvoja. Znotraj EEN pa načeloma vsi vedo, kaj se dela. Zato imajo tudi redna izobraževanja, kongrese, tisti, ki najpogosteje sodelujejo, imajo tudi osebne stike.
Za slovenske podjetnike je prej ali slej najbolj zanimivo sodelovanje s podjetniki iz sosednjih in bližnjih držav, kar je predvsem na področju B2B povsem logično, saj imajo mala in srednja podjetja vedno interes za sodelovanje s področji, ki so bolj obvladljiva, ugotavlja Danijel Lamperger. To je tudi področje nekdanje skupne države. Zanimivo je, da je bavarska zbornica, s katero OZS že desetletja tradicionalno odlično sodeluje, del nemške mreže EEN, zveza nemških zbornic pa ne. Če pri poslih B2B v Skandinavijo večinoma ne hodijo, je pri trgovinskih poslih položaj nekoliko drugačen, saj so tudi oddaljeni trgi zanimivi.
EEN ima izjemno razširjeno in sofisticirano mrežo, tako da je vzpostavitev stikov prek njihovega informacijskega sistema veliko lažja. Hkrati je EEN jamstvo, da gre za resen posel; na spletu je sicer vse mogoče. Že samo v Sloveniji je, na primer, 60 različnih zbornic, a je med njimi v resnici malo resnih, zaupanja vrednih, meni Lamperger.
