Revolucija porazdeljenega računalništva
Trendi: Podjetja kupujejo vse manj strežnikov in vse več svojih procesov podpirajo s pomočjo računalniškega oblaka
Odpri galerijo
Pričakovane lastnosti strežnikov se spreminjajo, a zaradi povečevanja obsega obdelave podatkov njihovi proizvajalci nimajo posebnih skrbi. Foto Dell
Področje strežnikov je v zadnjem desetletju doživelo precejšnjo preobrazbo. Tisto poslovno je najbolje povzel Francois Bornibus, direktor regije Emea v družbi Lenovo, ki nam je povedal: »Včasih smo proizvajalci strežnikov nagovarjali predvsem večja podjetja in med njimi iskali stranke. Danes pa smo najbolj osredotočeni na pet največjih ponudnikov storitev iz oblaka, saj ti podjetjem vseh velikosti prodajajo informatiko kot storitev.«
Podjetja torej kupujejo vse manj strežnikov, zato pa najemajo vse več storitev, ki tečejo na njih, pri zunanjih ponudnikih. Proizvajalci strežnikov so torej morali temeljito prenoviti način trženja svojih izdelkov pa tudi njihovo delovanje in upravljanje.
S tem, ko so oblačni giganti dobili izjemno moč in z njo tudi glavno besedo pri tem, kakšnih strežnikov si želijo v svojih podatkovnih centrih, so se večinoma odločili za »bele škatle«. V industrijskem žargonu to pomeni, da gre za strežnike, ki delujejo bolj ali manj enako, vsekakor pa so toliko standardizirani, da lahko podatkovni center precej hitro zamenja dobavitelja strežnikov, če mu trenutna oprema ni več všeč. Logotip proizvajalca je čedalje manj pomemben.
Se je pa zato močno povečala konkurenca med proizvajalci procesorjev za strežnike različnih namembnosti. Nekoč nedotakljivi Intel je z razkritjem številnih ranljivosti v svojih procesorjih dodobra razjezil upravitelje podatkovnih centrov (in proizvajalce strežnikov), saj gre za resne arhitekturne pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče enostavno zakrpati, tiste, ki se jih da odpraviti, pa pogosto povzročijo precejšen upad zmogljivosti. Naveličani Intelovega monopola, ki jim je v zadnjih mesecih povzročil ogromno stroškov, so se upravitelji podatkovnih centrov začeli ozirati za drugimi ponudniki. To priložnost so s pridom izkoristili AMD, Cavium, IBM ter Qualcomm in v ospredje potisnili svoje varne in varčne procesorske inovacije. Večja konkurenca je vsekakor zdrava za IT-industrijo, ki pričakuje, da bodo njeni osnovni gradniki absolutno varni in zaupanja vredni.
Poleg stalne potrebe po kar najvišjih zmogljivostih obdelave podatkov, ki so jo izdelovalci strežnikov reševali z vedno zmogljivejšimi (in številčnimi) osrednjimi procesorji ter celo grafičnimi in drugimi namenskimi procesorji, je v času poplave podatkov v ospredje prišla pomnilniška zmogljivost. Računalništvo v pomnilniku je naredilo izjemen preskok tako na področju strojne kot programske opreme, saj raba ogromnih količin bliskovnega pomnilnika v navezi z zmogljivimi procesorji omogoča premik v t. i. kategorijo manj kot milisekundnih odzivov. Obdelava podatkov v realnem času je tako dobila novo razsežnost.
Računalniške zahteve so vedno sledile podatkom oziroma njihovi lokaciji. To velja še od časa terminalov in sistemov mainframe, ki jih je nadomestila arhitektura odjemalec-strežnik, to pa je nasledila kombinacija mobilnih naprav in oblačnih storitev. Zdaj pa vstopamo v obdobje interneta stvari, ki pa s seboj vleče tudi t. i. robno računalništvo. Centralizirani podatkovni centri vendarle ne bodo mogli pravočasno opraviti vseh izračunov in jih po izbranih komunikacijskih kanalih pravočasno posredovati nazaj aplikaciji, ki jih potrebuje (ta je lahko tudi pametni samovozeči avtomobil). Zakasnitve so namreč v nekaterih primerih lahko usodne, zato praksa išče drugačno rešitev. Lokacija računalniške obdelave je sicer že od nekdaj podrejena tudi finančni matematiki – stroškom obdelave podatkov, količini in kompleksnosti podatkov, stroškom zagotavljanja povezave in ustrezne pasovne širine ...
Omenjene spremenljivke vplivajo na to, kje podatke obdelujemo danes in kje jih bomo v prihodnosti. Trenutno silnice delujejo v smeri večjih koncentracij računalniških vozlišč v bližini večjih koncentracij uporabnikov in podatkov. Za podatke, ki morajo biti čim prej obdelani, je logično, da se hranijo in obdelujejo čim bližje mestu nastanka, ne pa prenašajo čez več omrežij na drug konec sveta. Tovarne, nakupovalna središča, poslovne zgradbe in podobni objekti z ogromno podatki ter napravami bodo postali središča za robno računalništvo, ki tako nazaj v prakso uvaja nekoč že priljubljeno porazdeljeno računalništvo. Kar pa pod črto pomeni, da imajo proizvajalci najrazličnejših strežnikov vendarle sladke skrbi.
Podjetja torej kupujejo vse manj strežnikov, zato pa najemajo vse več storitev, ki tečejo na njih, pri zunanjih ponudnikih. Proizvajalci strežnikov so torej morali temeljito prenoviti način trženja svojih izdelkov pa tudi njihovo delovanje in upravljanje.
S tem, ko so oblačni giganti dobili izjemno moč in z njo tudi glavno besedo pri tem, kakšnih strežnikov si želijo v svojih podatkovnih centrih, so se večinoma odločili za »bele škatle«. V industrijskem žargonu to pomeni, da gre za strežnike, ki delujejo bolj ali manj enako, vsekakor pa so toliko standardizirani, da lahko podatkovni center precej hitro zamenja dobavitelja strežnikov, če mu trenutna oprema ni več všeč. Logotip proizvajalca je čedalje manj pomemben.
Poenotenje proizvodnje
Se je pa zato močno povečala konkurenca med proizvajalci procesorjev za strežnike različnih namembnosti. Nekoč nedotakljivi Intel je z razkritjem številnih ranljivosti v svojih procesorjih dodobra razjezil upravitelje podatkovnih centrov (in proizvajalce strežnikov), saj gre za resne arhitekturne pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče enostavno zakrpati, tiste, ki se jih da odpraviti, pa pogosto povzročijo precejšen upad zmogljivosti. Naveličani Intelovega monopola, ki jim je v zadnjih mesecih povzročil ogromno stroškov, so se upravitelji podatkovnih centrov začeli ozirati za drugimi ponudniki. To priložnost so s pridom izkoristili AMD, Cavium, IBM ter Qualcomm in v ospredje potisnili svoje varne in varčne procesorske inovacije. Večja konkurenca je vsekakor zdrava za IT-industrijo, ki pričakuje, da bodo njeni osnovni gradniki absolutno varni in zaupanja vredni.
Poleg stalne potrebe po kar najvišjih zmogljivostih obdelave podatkov, ki so jo izdelovalci strežnikov reševali z vedno zmogljivejšimi (in številčnimi) osrednjimi procesorji ter celo grafičnimi in drugimi namenskimi procesorji, je v času poplave podatkov v ospredje prišla pomnilniška zmogljivost. Računalništvo v pomnilniku je naredilo izjemen preskok tako na področju strojne kot programske opreme, saj raba ogromnih količin bliskovnega pomnilnika v navezi z zmogljivimi procesorji omogoča premik v t. i. kategorijo manj kot milisekundnih odzivov. Obdelava podatkov v realnem času je tako dobila novo razsežnost.
Vzpon robnega računalništva
Računalniške zahteve so vedno sledile podatkom oziroma njihovi lokaciji. To velja še od časa terminalov in sistemov mainframe, ki jih je nadomestila arhitektura odjemalec-strežnik, to pa je nasledila kombinacija mobilnih naprav in oblačnih storitev. Zdaj pa vstopamo v obdobje interneta stvari, ki pa s seboj vleče tudi t. i. robno računalništvo. Centralizirani podatkovni centri vendarle ne bodo mogli pravočasno opraviti vseh izračunov in jih po izbranih komunikacijskih kanalih pravočasno posredovati nazaj aplikaciji, ki jih potrebuje (ta je lahko tudi pametni samovozeči avtomobil). Zakasnitve so namreč v nekaterih primerih lahko usodne, zato praksa išče drugačno rešitev. Lokacija računalniške obdelave je sicer že od nekdaj podrejena tudi finančni matematiki – stroškom obdelave podatkov, količini in kompleksnosti podatkov, stroškom zagotavljanja povezave in ustrezne pasovne širine ...
Omenjene spremenljivke vplivajo na to, kje podatke obdelujemo danes in kje jih bomo v prihodnosti. Trenutno silnice delujejo v smeri večjih koncentracij računalniških vozlišč v bližini večjih koncentracij uporabnikov in podatkov. Za podatke, ki morajo biti čim prej obdelani, je logično, da se hranijo in obdelujejo čim bližje mestu nastanka, ne pa prenašajo čez več omrežij na drug konec sveta. Tovarne, nakupovalna središča, poslovne zgradbe in podobni objekti z ogromno podatki ter napravami bodo postali središča za robno računalništvo, ki tako nazaj v prakso uvaja nekoč že priljubljeno porazdeljeno računalništvo. Kar pa pod črto pomeni, da imajo proizvajalci najrazličnejših strežnikov vendarle sladke skrbi.
