Ana Schnabl: Bralci upajo, da jih bodo knjige videle

»Izkušnje nasilja zarežejo v spomin, ga razkosavajo, tišajo, sprevračajo,« je v nedavnem intervjuju za Delo dejala pisateljica, prevajalka, urednica in publicistka Ana Schnabl (1985). September, izdan pri založbi Beletrina, ki se poglablja prav v to, kako živeti po in z izkušnjo nasilja v družini, se bo na Rožniku potegoval za nagrado kresnik, avtorica pa poudarja, da je roman spremenil njeno dojemanje vloge literature.

'Kakorkoli obračamo, ljubezen je sebična,' ste za Nedelo dejali pred petimi leti, ob izidu vašega romanesknega prvenca Mojstrovina. Kako na to trditev gledate danes, po pisanju Septembra, in kako bi nanjo gledala Evelin?

Dobro vprašanje. Sama še zmeraj ne sodim med tiste, ki doživljajo ljubezen kot nekaj 'čistega' oziroma brezinteresnega, zame je to še vedno precej kaotična zadeva, ki jo poganja želja po 'dobrem počutju'. Kdor ljubi, se običajno počuti malce večjega in polnega, kdor je ljubljen, prav tako.

Kar zadeva Evelin, nisem čisto prepričana. Verjetno je tisto, česar nimaš oziroma česar ti primanjkuje, vedno bolj enodimenzionalno, bolj preprosto, kot je v resnici. A obenem je Evelin 'briljantna deklica', ki se zaveda močvirij medčloveških odnosov in že mora razumeti, da ljubezen ni tista ena stvar, ki jih bo čudežno uredila. Privilegija naivnosti nima, torej si jo težko zamišljam kot praporščakinjo gesla Ljubezen premaga vse. Škoda seveda, da je po tem nisem neposredno vprašala. Mogoče bi me presenetila.

Po ljubezni sprašujem, saj v romanu spremljamo Evelinine poskuse, da bi se po izkušnji nasilja priučila ljubezni, mehkobe, odpuščanja. Kako pomembno se vam je zdelo, da njeno pot zajamete realno, brez predsodkov, ki se držijo žrtev nasilja v družini?

Ljudem navadno ne delam medvedje usluge, ne doživljam jih kot zgolj žrtve, saj bi jih s tem potisnila v položaj, iz katerega ne morejo ne naprej ne nazaj. Pri ljudeh, kakor tudi pri likih, me bolj zanima njihova propulzivnost, torej sila, ki jih vodi dalje, pa tudi okoliščine, ki jim to omogočajo ali jih, nasprotno, pri tem ovirajo. Evelin potemtakem ne sestavlja le niz grozovitih, marveč istotako niz lepih izkušenj.

Pred bralce sem postavila oboje: nasilje in prijateljstvo, osamljenost ter literaturo in glasbo, hrup doma in obete jadranskega vetra. Kot umetnica trmasto vztrajam pri Whitmanovih verzih iz Pesmi o sebi, ki pravijo, če parafraziram, Si nasprotujem?/Prav, pa si nasprotujem. Velik sem. Mnoštva vsebujem. Upam sicer, da vztrajanje pri teh verzih ne bo tudi mene – kot je Walta – pripeljalo v alkoholizem (smeh).

Seveda to še zdaleč ne pomeni, da pojma žrtev in storilec nimata svoje vrednosti. V pravnem, političnem in družbenem kontekstu – torej ko govorimo o prizadevanju za družbeno ali politično pravičnost in pravico – brez razumevanja, kdo je kdo oziroma kdo je kaj, ne gre. Da morilci, posiljevalci, požigalci vsebujejo mnoštva, tožilcev ne bi smelo zanimati. Literatura, ki obravnava žrtve in storilce, po mojem te slike ne komplicira, ampak preverja tako avtoričin kot bralčev etični kompas.

Caroline Darian, hči Francozinje Gisèle Pelicot, ki jo je mož desetletje omamljal in posiljeval, je v enem od intervjujev dejala, da se je izredno težko sprijaznila z dejstvom, da je sama hkrati hči storilca in hči žrtve. Kako ste k temu pristopili v primeru Evelin, ki je prav tako hkrati žrtev in priča?

Težko si predstavljam, kakšno težo morata občutiti Gisèle Pelicot in Caroline Darian, njune izkušnje so srhljive. Obenem občudujem njuno propulzivnost, zlasti Gisèlino. Vsakič, ko se je pojavila pred sodiščem – in so mediji to dokumentirali –, se je tam pojavila kot cela oseba oziroma oseba, ki celoto, tisto mnoštvo, potem ko so jo posiljevalci razdejali, zahteva nazaj.

Želim si, da bi tako družba kot vsi državni podsistemi brez izjeme podprli takšna prizadevanja žrtev kaznivih dejanj – če bi jih, bi manj žensk in otrok s travmatičnimi izkušnjami ostalo samih. In v tej samoti tudi še bolj poškodovanih.

A k vašemu vprašanju. V tretjem delu romana je Evelinina pesem, ki se začne z verzoma groza je luknja. vanjo dajem. Pesem subtilno ubeseduje konflikt med tvornima in destruktivnima polovicama Evelininih staršev. Ker se konča z verzi kdaj bom dala noter [...] polovico svojega očeta, polovico svoje mame, lahko bralka sklepa, da konflikt ni – in po vsej verjetnosti ne bo nikoli – razrešen. S to napetostjo se lahko, paradoksalno, le pomiri ali, kot je dejala Caroline Darian, sprijazni.

Ključna poteza romana je prav v tem, da prikaže, da povzročitelji nasilja največkrat niso zgolj brezčutne, zlonamerne osebe, temveč so ljudje, ki jih je hkrati prav lahko ljubiti. Kako v tem pogledu Evelin pristopa k očetu?

V idealnem svetu bi Evelinina mama Daša prijavila nasilje policiji, policija bi se odzvala s pridržanjem storilca, stekel bi sodni postopek, Daša bi se od Bruna ločila in z Evelin bi se preselili v majhno stanovanje na obronku Ljubljane, s krajšim postankom v varni hiši. V utopiji pa nasilja sploh ne bi bilo. Toda svet romana September ni ne idealen ne utopija, temveč tisti, v katerega se dejansko zbujamo. Svet, v katerem žrtve nasilja iz različnih razlogov, povezanih s sramom in občutkom nemoči, ne prijavijo, svet, v katerem je imeti hišo pomembneje od spokojnega življenja, svet, v katerem te izkušnja nasilja naposled osami. Ko s to izkušnjo ostaneš sam, izbiraš med različnimi možnostmi, ki so ti na voljo.

Evelin – ker lahko – vstopi v proces rehabilitacije, obiskuje psihoterapijo, in na tej poti se ji kot opcija, kaj storiti z vso prtljago v odnosu do očeta, za trenutek pokaže tudi odpuščanje. Ideje odpuščanja ne doživljam kot najboljše možnosti, marveč le kot eno od možnosti. V mojem življenju, denimo, dobro funkcionira.

»Mislim, da nas večina posega po knjigah zato, ker upamo, da nas bodo videle in da kljub vsemu, kar bodo videle, ne bodo odvrnile pogleda.« FOTO: Jože Suhadolnik

Roman se je v zametkih snul od začetka vaše pisateljske poti, ste dejali, iz zaledja pa stopil, ko ste posameznim prizorom pridali pravo formo. Kako je potekalo iskanje te forme, kako iskanje jezika, ki je jezik ne le travme, temveč tudi spominjanja?

Zlasti s preizkušanjem in obupavanjem (smeh). Besedilo, ki nastaja v moji glavi, moram vedno preveriti – videti, slišati. Za sabo vselej glasno berem, le tako znam prepoznati pravo lego teksta. Nadaljevala sem z osnutki, ki so mi zveneli prepričljivo, pristno, in so imeli tudi visceralni učinek. Zlasti slednje se mi zdi izjemno pomembno – želim si, da bi moj jezik bralka tudi začutila, da bi se za trenutek naselil v lik, ki ga bere.

Sama forma pa ... želim si, da bi lahko proces opisala jasno, vendar je bil žal precej raztresen. Spraševala sem se, kako tematizirati spominjanje in travmo, ne da bi o teh eksplicitno pisala. Zanimalo me je torej, kako ju lahko na ravni besedila prikažem, ne da bi s pretiranim eksperimentiranjem ali fragmentacijo zapravila pozornost bodočih bralcev. Ko sem ugotovila, da se travmatični spomini oblikujejo na podlagi izpustov in lažnih kombinacij, sem začela izpuščati, rezati in sklapljati tudi v besedilu. Od tod torej rešitev nedokončanih povedi, ki se prelivajo v čisto druge prizore. Toda, kot rečeno, ta proces je bil zelo vrtoglav.

Kakšno vlogo je v tem kontekstu igralo vnašanje dramske forme v romaneskno, kaj vam je – in kaj pripovedi, sploh glede na Evelinina soočenja z javnimi uslužbenci, s sistemom – prinesel ta prijem?

Zlasti svobodo. Več ko pišem, bolj zadovoljna sem, ko v besedilo lahko vpeljem postopek, ki mi prihrani nekaj dela. Prizori, v katerih nastopajo takšni in drugačni javni uslužbenci, bi lahko v romanu zavzeli veliko prostora, vendar jim tega preprosto nisem hotela dati. Malo zato, ker sem hotela, da je to intenziven, kompakten roman, predvsem pa zato, ker sem se bala, da bi se pripoved prelila v premlevanje pomanjkljivosti 'sistema'. Poudarek je bil zame nekje drugje: na posledicah sistemskih pomanjkljivosti – torej na posledicah človeških pomanjkljivosti.

Številni odzivi na roman so vas pretresli, ste dejali, sploh odzivi tistih, katerih zgodbe so tako ali drugače podobne Evelinini.

Drži, res so me. Hkrati je ta roman spremenil moje dojemanje vloge literature. Radi govorimo o tem, da spodbuja sočutje. Ampak bolj ko to prepričanje opazujem, bolj puhlo se mi zdi. Močno dvomim, da ljudje posežemo po knjigah zato, ker se tako zanimamo za druge in bi se radi vzgojili v sočutne posameznike; to je pri nekaterih, že tako širokih bralcih morda bolj ... kolateralni učinek.

Mislim, da nas večina poseže po knjigah zato, ker upamo, da nas bodo videle in da kljub vsemu, kar bodo videle, ne bodo odvrnile pogleda. Ko sem pred mnogimi leti brala Kafkov Splet norosti in bolečine, me je med branjem na plaži močno opeklo; ob knjigi me je kljub resnično žgočemu soncu obdržal občutek, da sem tam tudi jaz. Neki krmežljavi Čeh me je videl. Ker me je, sem se počutila bolj kot človek, bolj kot ena od.

In še obvezno: kako je na vas vplivala dosedanja izkušnja kresnikovanja, kaj vam pomeni umestitev Septembra med kresnikovih pet?

Bralci upajo, da jih bodo knjige videle, avtorji teh knjig pa upamo, da bodo bralci videli nas. Torej: kot avtorica se počutim videno. In za to sem hvaležna.