Pomen utopičnega momenta

Za kresnika nominiran roman prst v prekatu je Anja Radaljac poimenovala notranji dom. »Vanj sem potovala, odlagala in skozenj predelovala družinske, intimne in politične travme. Obenem je bil prostor raziskovanja, kamor sem vpisala tudi najbolj pogumne, utopične, sanjske svetove, v katere sem zmogla zaiti z umom. Zato roman niha med distopijo in utopijo ter je na neki način roman o moči verovanja; ne nujno religioznega, gotovo pa duhovnega.«

Roman Punčica je bil dokaj klasično koncipiran, prst v prekatu pa se zdi tudi rezultat specifičnih psihofizičnih stanj oziroma določene hipersenzibilnosti.

Praviloma se pisanja vedno lotim na nekonvencionalen način. Prvo besedilo je ob tekstu obsegalo še pesniško zbirko in zgoščenko ter odrsko uprizoritev. Sledila je knjiga spontano zasnovanih esejev, v kateri sem obravnavala pri nas takrat skoraj neznano teoretično fikcijo oziroma theory fiction, pri kateri me je zanimala predvsem forma. Punčica je res bolj tradicionalno zasnovana, saj je šlo predvsem za predelavo mojega starejšega besedila, eksperimentalnih momentov je zelo malo. Prst v prekatu je nastajal zelo dolgo, kar šest let. Zbirala sem različno gradivo, od dnevniških zapisov, takšnih in drugačnih refleksij, do fikcijskih prizorov. Ko sem se lotila organiziranja vsega tega enormnega materiala, sem pravzaprav knjigo od začetka do konca napisala kar trikrat.

V roman sem poskušala umestiti čim več svojih aspektov lastne zavesti, torej realnih osebnih doživetij in elementov svoje imaginacije, zato se verjetno bere drugače kot klasično koncipirani romani, čeprav ima tudi moj nekatere tradicionalne žanrske prvine. Omenjena hipersenzibilnost je, mislim, deloma morda res stvar psihofizičnih stanj, ki so se odvijala v tem času, ampak tekst tovrstne osebnostne momente potencira, ker je hipersenzibilnost tudi ena od konceptualnih podstati romana.

Če se zbira gradivo, se ponavadi med pisanjem zgodijo njegova redukcija, izbor in zgoščevanje?

Gradivo je bilo zelo težko urediti, saj ni imelo forme romana, redukcija materiala pa je bila zelo obsežna in temeljita, tako rekoč nobene povedi iz prvega zapisa ni v končni verziji knjige, predvsem pa je bilo vsebinsko in formalno preoblikovano; najprej sem, denimo, v roman uvrstila neko osebno zgodbo, vendar sem kmalu ugotovila, da te zgodbe nočem deliti z javnostjo, zato sem pripoved radikalno transformirala. Pomembno je bilo na koncu iz bolj ali manj ohlapno povezanih odlomkov izluščiti bistvo ter vzpostaviti določen romaneskni lok, ki je vendarle v na videz fragmentirani vsebini dovolj jasno razviden.

Klasična zgodba se zdi v današnjem forsiranju fragmentarnosti naših bivanjskih izkušenj očitno anahronistična, nekako nam je usojeno, da iz okruškov poskušamo sestaviti neki za silo smiseln eksistencialni mozaik.

Ko sem se učila pisati zgodbe, sem imela pet let; zgodba me je že takrat in seveda tudi pozneje fascinirala. Ne vem, ali je to res ekskluzivna karakteristika današnjega časa; vsekakor menim, da na celovitost v smislu neke totalitete in zajemanja lastnega izkustva ne moremo računati. Vse se nenehno spreminja, ne samo naša sprotna razmišljanja in spomini, na katere vplivajo naše emocije, temveč vse, česar se ne zavedamo, in vse, kar nas obdaja. Nič ne obmiruje. Pretok informacij med biološkim sistemom, družbo in širšim okoljem je stalen, nefiksiran proces. Ustvarjanje zaključene zgodbe se zdi predvsem predmet naših želja in našega hrepenenja, ker potrebujemo nekakšno koherent­nost, varnost ter podelitev smisla. To velja tako za sedanjost kot za preteklost, ne nazadnje samo ustvarjamo tudi zgodbe o realnih ali imaginarnih osebah iz preteklosti. Kakšna je verodostojnost teh zgodb, lahko le ugibamo, saj nikoli niso zajeta njihova celovita mentalna stanja.

Verjetno je to tudi posledica stopnjevanega fenomena pretiranega intenzivnega razmišljanja, kamor bi sodil tudi vse bolj popularen pojav avtofikcije, pri kateri so zunanji empirični doživljaji manj pomembni. Vse se zaplete in razplete zgolj v naši glavi.

V procesu pisanja Prsta v prekatu sem se poigravala tudi s fenomenom avtofikcije. Zanimalo me je, zakaj se zdi ljudem to privlačno, vendar se mi zdi nujno avtofikcijski pristop dopolniti z drugimi literarnimi sredstvi in načini upovedovanja. Glede empiričnega; sama sem bila in še vedno sem aktivistka, res pa se tukaj pojavi vrsta vprašanj – kako sploh lahko zaznamo svet v vseh njegovih razsežnostih in kako lahko realno vplivamo na procese v njem. Vsako iskanje, v katerem si akcije zgolj predstavljamo, ne naredimo pa koraka naprej, je lahko jalovo, razen če k akciji spodbudi tretje osebe; a še bolj jalovo bi bilo, če si teh akcij ne bi znali več predstav­ljati. Prst v prekatu nikakor ni zgolj avtofikcijski roman, temveč je roman z nekaterimi tovrstnimi elementi, čeprav je nastajal visceralno. Obenem književnost še vedno vidim tudi in predvsem kot aktivistično dejanje v najširšem pomenu besede, saj vsaka dobra književnost, ki se koga dotakne, prinese določeno spremembo. Morda je ta majhna in merljiva zgolj z zelo občutljivimi senzorji, če nič drugega, se odpre razprava.

»Ustvarjanje zaključene zgodbe se zdi predvsem predmet naših želja in našega hrepenenja, ker potrebujemo nekakšno koherentnost, varnost ter podelitev smisla,« meni pisateljica. FOTO: Jože Suhadolnik

Po drugi strani se na različnih ravneh angažiram kot zagovornica pravic živali, pozicije kvirovske populacije, sem feministka in se zavzemam za uveljavitev drugačnih, novih političnih in ekonomskih družbenih modelov. Četudi se zavedam, da kot posameznica­ nimam moči za tektonske spremembe, poskušam biti v svetu dejavna akterka. Delovala sem denimo kot novinarka, kot aktivistka sodelovala z dijaško populacijo, ne nazadnje je tudi moje desetletno veganstvo določena manifestativna deklaracija, ki ima svoj učinek. Prav veganstvo, pri katerem se človek vsak dan sooči s to odločitvijo, je morda zame res pomemben del aktivizma, ker presega neke načelne manifeste, ki ostajajo na prazni formalni ravni. Sama vidim, kako velika rezistenca se pojavlja pri ljudeh, ko je treba zares nekaj spremeniti v življenju, že pri najmanjših zadevah se pojavi nešteto izgovorov.

Morda ta apatičnost, ki nikoli ne pripelje do sprememb, prispeva k tako imenovani samouresničujoči se prerokbi, saj s kataklizmičnimi scenariji nezavedno forsiramo določen tok dogodkov?

Kot človeštvo in individuumi smo subjekti in objekti večnih razmišljanj, predstav in predvsem razlag, naše interpretacije pa so skoraj vedno napačne. Na podlagi teh nato tvorimo mite, ideologije, filozofske misli …; trajne zgodbe, ki vplivajo na to, da se idejni svet materializira. V knjigi poskušam predstaviti nekoliko drugačno zgodbo, pokazati ali nakazati drugačne načine vzpostavljanja interakcije s svetom, predvsem morda, kako gojiti utopijo. Kot rečeno: če si ne znamo in ne zmoremo niti predstavljati drugačnega sveta, se lahko samo še predamo. Utopični moment je v romanu pomemben, tudi zato se na določen način vse pripovedne linije nekako srečno razpletejo. Po mojem je pomembno, da se vsaj nekoliko odpre prostor za ustvarjanje drugačne skupnosti, četudi je ta zelo majhen.

Med pisanjem romana verjetno niste imeli v mislih, kako vsa ta razmišljanja čim bolj preprosto in razumljivo približati bralcu, ne nazadnje do relevantnih in kompleksnih vsebin nikoli ne vodi bližnjica ali kraljevska pot?

Pri tem romanu res nisem razmišljala o poenostavljeni teznosti, nedvomno so zahtevne vsebine v njem tudi predstavljene precej kompleksno, sem pa bila zelo presenečena, ko sem po izidu romana dobila zelo pozitivne odzive različnih ljudi iz različnih okolij. Številni so poudarili, da jih je prav branje tega romana pripravilo do tega, da so začeli razmišljati o svojih vedenjskih vzorcih in travmah, četudi te niso nujno neposredno sovpadle z vsebino knjige. Ne gre torej toliko za vsebino, temveč za način predstavitve določene tematike, s katerim so se lahko identificirali.

Anja Radaljac: prst v prekatu Litera, 2025

V knjigi se izogibate binarnim pogledom na svet, in to ne zgolj v danes toliko propagirani klasifikaciji družbenega spola, temveč tudi vseh fenomenov sveta. Morda bi kdo v vsej tej fluidnosti pogrešal kakšno sidro ali oporno točko?

Treba se je vprašati, ali si ljudje želijo življenjske oporne točke, ki so realne ali zgolj imaginarne. Če pogledamo okoli sebe, se nujno vprašamo, kje je pravzaprav ta binarnost, torej dvojnost. Svet je množičen, obstaja nešteto različnih bitij, umov in zavesti, vsega tega bogastva svetovnega stvarstva nikakor ni mogoče reducirati na binarnost. Namesto klasifikacij in vrednotenj se mi zdi pomembna vzpostavitev pristnega stika z vsem, kar nas obdaja. Če vzpostavimo stik, je to verjetno najboljše sidro in oporna točka.

In vendar bo nov roman, ki ga pišete, spet zasnovan v bolj klasični strukturi?

Žanrsko bi ga lahko opredelili kot znanstveno fantastiko, čeprav je morda še bolj ustrezna oznaka filozofski roman; ukvarja se z vprašanjem ontologije zavesti, eskapizma in kompleksnega žalovanja.