Delo varnostnika je kot bivanje v tunelu, je podlaga za zelo temačno književnost

Za kresnika nominirani roman Onečejevalec je po romanu Glas noči (2016) in kratkoprozni zbirki Zgodbe nekega slabiča (2021) tretja knjiga Kazimirja Kolarja, pisatelja, ki je dovolj nenavaden, da se zdi bolj lik iz romana kot resnična oseba. Z diplomo iz babištva in filozofije je zadnja leta delal kot varnostnik in nočni čuvaj v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani (CTK), ki je delno tudi prizorišče nominiranega romana. Ravno dan pred intervjujem je začel novo službo varnostnika v Cankarjevem domu.

Ste navdih za lik onečejevalca dobili po kakšni neljubi izkušnji v službi v CTK? Menda so prostori knjižnice pogosto onečedeni.

Poudariti moram, da je CTK kljub nekoliko zatohli atmosferi zelo razsvetljenska ustanova. Tam se srečujejo ljudje z vseh vetrov, veliko je tujih študentov in ljudi, ki se v mestu ne znajdejo, CTK je zanje zelo gostoljubno stičišče. Je prepišna točka, na kateri se sekajo ideje in različne socialne silnice. Mislim, da je to vplivalo predvsem na večperspektivnost romana. Pomembno je tudi, da je v neposredni bližini Trg republike, ki je stičišče političnih bojev, kar se prav tako kaže v romanu.

Ste roman tam tudi pisali?

Nastal je predvsem v nočnih izmenah. Delo varnostnika je življenjska oblika, podobna bivanju v tunelu. Na tej podlagi nastaja zelo temačna književnost. Imenujem jo tunelska književnost. Ob branju tovrstnih knjig se čuti grenčina tistega, ki jih je pisal. Podobno kot pri Kafki začutimo ujetost v labirinte in brezizhodne prostore, iz katerih si želi, vendar ne more, ker niti njegova misel ne more stopiti iz teh labirintov. Tunelska književnost izraža ujetost, zaprtost in temačnost.

Sliši se depresivno. Vedno sem si predstavljal, da je služba nočnega varnostnika idealna za pisanje.

Sliši se idealno, vendar dvomim, da je neprestana temačnost zdrava za psiho. Je pa tudi v tunelski književnosti veliko humorja.

Bo torej sprememba delovnega mesta in menjava prepišne CTK za podzemne kleti Cankarjevega doma vplivala na vaše nadaljnje pisanje?

Blodnjak kleti pod Cankarjevim domom je resnično fascinanten. Ponuja zgodbe. V teh kleteh so denimo inženirji Iskra Delte oblikovali kitajski internet. Tu je veliko potenciala.

So pa, glede na ostro kritiko kritikov, k nastanku romana verjetno prispevale slabe izkušnje z literarnimi kritiki?

Da in ne. S kritikom Robertom Kuretom sva imela nekoč daljši teoretski prepir, v katerem sem predlagal določene izboljšave glede kritike.

Njegove ali na splošno?

Na splošno. Ko je to prišlo v javnost, se je zdelo, da sem kritiziral njega, vendar je to krivično, saj je prav on eden od boljših med kritiki.

Zagovarjal sem stališče, da je literarna kritika preveč abstraktna. Da bi morala biti konkretnejša, manj vzorčna in da bi morala predvsem več tvegati. Robert mi ni zares verjel in razumem, zakaj. Ne poznam razmer v medijih, izhajal sem z idealističnega gledišča, da je kritik popolnoma svoboden. Avtorji smo namreč rezultat vzreje in izbora, noben se ni znašel v knjigarni neposredno z ulice. Pri kritikih je povsem drugače. Kritiških delavnic ni, kritiki so, vsaj na začetku, produkt svoje, čiste volje. To se mi zdi pomembna prednost. Na takšni osnovi lahko kritik počne marsikaj. Lahko je nad dobrim in zlom.

Se mi pa zdi, da se v zadnjih dveh letih stanje kritike izboljšuje in da so ti s prihodom mlajše generacije dobili novo moč. Še pred nekaj leti so bile kritike večinoma res zelo klišejske.

Torej glavni negativni lik v romanu do neke mere izraža vaše ideje in stališča?

Služil mi je predvsem kot pripomoček za prikaz pogledov na svet, ki so v današnjem času zelo radikalni in mnogovrstni. Živimo v iztirjenem svetu. Včasih so v javni diskurz prihajale zgolj ideje, danes pa ločnice med idejami in mnenji ni več, oboje je razumljeno kot enako pomembno, zaradi česar vlada popolna zmešnjava. Vsa ta radikalna stališča, ki jih predstavlja Theodor Baumann, niso stališča v pravem pomenu besede, bolj so notranji momenti, začasne točke, prebliski.

Vendar mestoma dobesedno ponavlja vaše misli o kritiki.

Glede kritike je precej oster in predlaga bolj konkretne zahteve od mene, saj jim postavlja nemogoče zahteve. Denimo: kritik naj ne bo človek, ampak pošast, ali pa naj bo dinamit, ki pošlje v zrak kulturo dolgočasnosti in povprečnosti.

V resnici se bodo v njegovih izjavah lahko našli številni slovenski kritiki, saj sem ponekod dobesedno prepisal nekatere njihove trditve. In ne zgolj kritiki, tudi mnogi sodobni slovenski pesniki bi se lahko prepoznali v knjigi. Baumann je fiktivni lik, vendar je sestavljen iz lastnosti aktualnih slovenskih kritikov in pesnikov. Je mozaik oziroma zrcalo stanja v Sloveniji. Čeprav je v romanu namenoma predstavljen skorajda kot duh, je precej bolj konkreten lik, kot se morda zdi.

Obenem ne verjamem, da Theodor Baumann verjame v svoje izjave. Je provokator, njegove izjave in performansi so maske. Bolj kot v lastna stališča verjame v odziv družbe, ki jo nenehno napada.

Na zadnji platnici knjige je zapisano, da jo je mogoče brati kot katarzično poročilo o zmagi upanja in umetnosti nad uničevalnostjo. Sam nisem zares dobil tega vtisa.

Tega vprašanja sem se bal, vendar sem vesel, da ste ga postavili, ker se mi zdi pomembno. Pozna se, da sem med pisanjem spremenil perspektivo. Roman sem začel pisati kot tunelsko književnost, vendar sem proti koncu o tej podvomil in ga odprl za drugačno možnost branja. Ker Baumann, ki je vse življenje uriniral po kipih, konča s katetrom in urinira po sebi, je naša zavest očiščena in zadovoljna, da je dobil, kar mu gre. Seveda pa je možno vaše razumevanje, da to ni v soglasju s siceršnjo uglašenostjo romana.

Junak romana, čeprav je antijunak, vendarle vzbuja neko simpatijo. V klavrnem stanju na koncu knjige deluje predvsem tragično.

Na to me je opozorila tudi kritičarka Miša Gams, ki ni razumela, zakaj pripovedovalka v romanu čuti simpatijo do nekoga, ki je utelešenje radikalnega zla. To je res pot, ki lahko na koncu pripelje celo do počlovečenja Hitlerja in sočustvovanja z njim, kar je seveda narobe.

Tudi v romanu je večkrat poudarjeno, da je Theodor Baumann utelešenje radikalnega zla, pa vendar zgolj iz njegovih dejanj sam ne bi uganil, da predstavlja nekaj tako skrajnega.

Imate prav, morda sem to trdil prehitro. Baumann je preveč anonimen in nima dovolj jasne politične artikulacije, obstajajo zgolj namigi na to. Je čudna in prehodna entiteta, ki odpira veliko vprašanj.

Z njim sem naslavljal predvsem ljubljansko publiko, ki je izrazito teoretska. V središču Ljubljane s peščico izjem skorajda ni književnikov, celo tisti, ki so najbolj vidni na ljubljanski sceni, prihajajo z drugih koncev države. Ljubljana je izrazito teoretsko mesto, poznajo se posledice Žižka in heglovske šole. Tudi turistom v Ljubljani je vseeno za to, kje je prebival Cankar, zanima jih, kje živi Žižek. V to levičarsko in teoretsko mesto sem umestil lik, ki zastopa izrazito reakcionarne ideje.

Je torej roman namenjen predvsem ljubljanskim bralcem?

Morda do neke mere. Čeprav ni teorija, ima teoretske učinke, vendar so v njem tudi literarne prvine, ki teoretikov ne zanimajo. Po drugi strani mi je urednik Andrej Hočevar nekoč dejal, da določeni deli mojega eseja v reviji Literatura niso književnost v klasičnem smislu, da pa vseeno proizvedejo učinek književnosti, kar je nenavadno. Torej ne pišem niti književnosti niti teorije. Moje pisanje bi verjetno lahko imenovali fiktivni dokumentarizem, saj je to, o čemer pišem, izmišljeno, vendar napotuje na konkretno aktualnost. Zanima me, kako lahko fikcija nagovarja tukajšnje probleme.

Moj naslednji roman se verjetno ne bo več odvijal v Ljubljani, mika me, da bi napisal potepuški roman ali vsaj roman, ki se dogaja na podeželju.