Ko se demokracija brani z represijo

Poleti leta 1956 je nemško zvezno ustavno sodišče izdalo eno svojih najpomembnejših sodb. Po več letih razprav je prepovedalo delovanje Nemške komunistične stranke (KPD). Svoje argumente je sodišče predstavilo v sodbi, ki je bila dolga več kot sto strani.

Čeprav to ni bila prva prepoved politične stranke, saj je sodišče pred tem že prepovedalo neonacistično stranko (SRP), je tokratna odločitev temeljito razburkala nemško javnost. Neues Deutschland, uradni časopis vzhodne Nemške demokratične republike (NDR), je celo zapisal, da je sodišču uspelo ponoviti to, kar je pred slabima dvema desetletjema uspelo Hitlerju, ki je takoj po prihodu na oblast prepovedal Nemško komunistično stranko, njene člane pa preganjal in poslal v eno prvih koncentracijskih taborišč, v Dachau.

Nemška komunistična stranka po drugi svetovni vojni ni več predstavljala pomembne politične sile, kot so bile komunistične stranke v Italiji ali Franciji, ki so uživale podporo več kot petine volivcev. Vendar je začetek hladne vojne in razdor med zavezniki popolnoma predrugačil politične prioritete zahodnih zaveznikov v povojni Nemčiji.

Po koncu nürnberških procesov so zavezniki svojo pozornost preusmerili od pregona nacistov k agresivni in včasih tudi histerični kampanji zoper komuniste. Strah pred Stalinovo Sovjetsko zvezo je pomembno vplival tudi na odločitev ustavnega sodišča. Sodišče je v pregretem ozračju hladne vojne želelo nemški javnosti in svetu sporočiti, da mlada nemška demokracija ne bo tolerirala sovražnikov demokracije, to je strank, katerih cilj je sprememba nemške demokratične ureditve.

Po več kot 80 letih se številne demokracije ponovno zatekajo k podobnim pravnim sredstvom, kot jih je po vojni uporabilo nemško sodišče. Tako je vrhovno sodišče države Colorado razsodilo, da se Donaldu Trumpu prepove kandidatura na ameriških predsedniških volitvah na podlagi do takrat malo znane določbe tretjega odstavka 14. amandmaja ameriške ustave, ki je bil sprejet po ameriški državljanski vojni leta 1868 in je podpornikom »upora« zoper ZDA, torej pripadnikom konfederalne vojske ameriškega juga, prepovedoval, da bi po vojni lahko opravljali kakršnokoli politične funkcije v državi.

Po prizivu je ameriško vrhovno sodišče v primeru »Trump proti Anderson« leta 2024 odločilo, da neposredna uporaba te določbe na sodiščih zveznih držav ni mogoča brez izrecne avtorizacije kongresa. Edino ameriški parlament, torej kongres, je pristojen, da natančneje določi pogoje in pravila tako radikalnega posega v demokracijo, kot je prepoved delovanja politika ali politične stranke, je zapisalo sodišče.

S tem so bila Trumpu odprta vrata za udeležbo na volitvah, na katerih je pozneje tudi zmagal.

Drugače kot v ZDA je romunsko ustavno sodišče Călinu Georgescuju, kontroverznemu prorusko usmerjenemu kandidatu, prepovedalo sodelovanje na predsedniških volitvah, potem ko je v prvem krogu zmagal pred ostalimi kandidati. Razlogi za takšno odločitev sodišča marsikoga v Romuniji niso prepričali, saj so njegovi argumenti neprepričljivi, kar vodi k pomisleku, da je sodišče prestopilo meje pravnega odločanja in se spustilo v politično arbitrarnost.

V Nemčiji je bila pred kratkim sprožena pobuda, da se prepove delovanje desne radikalne stranke Alternativa za Nemčijo (AFD), ki jo podpira dobra petina Nemcev. Potem ko je nemški urad za zaščito ustave v 1100 strani dolgem poročilu AFD označil za ekstremistično stranko, ki ogroža nemško demokracijo, so nemški socialdemokrati (SPD) in Zeleni predlagali, da se začne postopek prepovedi stranke pred ustavnim sodiščem. Kancler Merz pa je izrazil skepso o takšni pobudi, zato je usoda te iniciative precej negotova.

Utemeljitelj koncepta militantne oziroma bojevite demokracije (streitbare Demokratie) je bil mladi in ugledni nemški profesor prava Karl Loewenstein, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja od blizu opazoval hitri razkroj in propad mlade nemške demokratične republike.

Osnovna ideja militantne demokracije je bila, da je za obrambo demokracije dovoljeno uporabljati tudi takšna sredstva, kot je prepoved strank, ki na prvi pogled niso povsem združljiva s samo idejo demokracije. Hitlerjevi rjavosrajčniki so na ulicah Münchna pretepali in ustrahovali svoje politične nasprotnike, predvsem komuniste in socialiste, ter spretno zlorabljali parlamentarna pravila weimarske ustave, da bi od znotraj postopno diskreditirali mlado nemško demokracijo.

Loewenstein je bil tudi priča izjavi enega od poslancev Hitlerjeve nacistične stranke (NSDAP), Josepha Goebbelsa, ko je dejal, da je največji paradoks demokracije v tem, da ponuja svojim smrtnim sovražnikom orodje za svojo lastno ukinitev. Naj spomnim, da je Hitler od propadlega »pivniškega puča« leta 1923 ves čas prisegal, da spoštuje pravila parlamentarne demokracije, in istočasno spodkopaval legitimnost mlade nemške demokracije.

Ko je NDSAP leta 1932 postala največja parlamentarna stranka, je bil Hitler samo korak od svojega cilja. Z grobo manipulacijo pravil parlamentarne procedure in stopnjevanjem uličnega nasilja je krizo in paralizo odločanja v parlamentu pripeljal tako daleč, da predsedniku Hindenburgu ni preostalo drugega, kot da mu podeli mandat za sestavo vlade. V nekaj mesecih je bilo nemške demokracije konec.

Loewenstein je Goebbelsovo izjavo o ranljivosti demokracije vzel zelo resno in v času, ko so številne evropske demokracije propadale kot za stavo, videl priložnost za uveljavitev svojega koncepta. Hans Kelsen, vodilni pravni mislec tistega obdobja, je temu konceptu ostro nasprotoval, saj je menil, da so metode militantne demokracije nezdružljive z osnovno idejo demokracije. Tudi če zagovorniki demokracije izgubijo podporo med ljudmi in se ladja (demokracija) začne potapljati, je Kelsen zapisal leta 1932, pravemu demokratu ne preostane drugega, kot da ostane zvest svojim načelom.

Loewensteinove ideje so v 30 letih naletele na gluha ušesa. Zagovornikom demokracije se je zdela uporaba takšnih metod nesprejemljiva. Kot Jud je Loewenstein kmalu moral zapustiti nacistično Nemčijo in emigirati v ZDA, kjer je s podporo ameriškega zunanjega ministrstva njegova ideja padla na plodna tla.

Ameriška administracija jo je uporabila za pregon komunistov v Latinski Ameriki in pozneje tudi vplivala na to, da je postala del nove nemške ustave. V porušeni Evropi so se Kelsnova stališča zdela naivna, Loewensteinov novi koncept pa kot nekaj, kar lahko prepreči ponoven prihod avtokratov na oblast.

Največji problem militantne demokracije ni samo to, da je v nasprotju z demokracijo, ampak tudi to, da omogoča zlorabe, saj definicija »sovražnika demokracije« ni enostavna. To je najbolj nazorno v primerih, ko so »sovražniki demokracije« po mnenju dela volivcev dejanski predstavniki volje ljudstva, medtem ko jih drugi del volivcev označuje za demagoge, populiste in avtokrate.

Zakaj ta koncept doživlja preporod med evropskimi in drugimi zagovorniki demokracije? Kot Samuel Moyn lepo prikaze v knjigi Liberalizem proti samemu sebi, je zdaj prevladujoči liberalizem zrasel na podlagi tragične izkušnje zlorabe oblasti in masovnega kršenja pravic v avtoritarnih režimih medvojne in povojne Evrope.

Liberalci so se zatekli k zelo osiromašeni teoriji liberalizma, znanega kot »liberalizem strahu«, v katerem je temelj političnega sistema osredotočen predvsem na preprečevanje zlorabe oblasti. Posledično, namesto da bi se liberalni krogi kritično samovprašali o svoji odgovornosti za trenutni vzpon različnih demagogov in populistov, se raje zatekajo k precej bolj udobni rešitvi, ki problem vidi v drugih. Nasprotnikov demokracije se ne da prepovedati.

Demokracija lahko ostane popularna samo toliko, kolikor ima podpore volivcev. Na ta vidik pa očitno pozabljajo sodobni zagovorniki militante demokracije, ki bi svoje nasprotnike najraje prepovedali. Rešitev demokracije terja povsem drugačen pristop: zagovorniki demokracije bi se morali ukvarjati predvsem s tem, kako volivce prepričati, da so njihovi programi boljši od demagoških obljub njihovih tekmecev.

***

Bojan Bugarič, profesor prava na Univerzi v Sheffieldu.