Aljaž Primožič: milni mehurčki in poceni zašinek

Mlado pero: Za pero je tokrat poprijel pesnik in dramatik Aljaž Primožič.
Fotografija: »Sčasoma mi je poezija postala najbolj domača,« pravi pesnik Aljaž Primožič. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
»Sčasoma mi je poezija postala najbolj domača,« pravi pesnik Aljaž Primožič. FOTO: Voranc Vogel

Vsak moj pramen las / bi lahko bil dolga kita, v pesmi in če se veter enkrat izprazni zapiše pesnik, dramatik ter študent rusistike in filozofije Aljaž Primožič (2001), čigar pisanje »skuša slikati majhne banalnosti vsakdanjega življenja in jih vsake toliko tkati z bizarnimi, včasih nadrealističnimi situacijami«.

Primožič, ki se je zbližal z gledališčem in poezijo že na Gimnaziji Celje - Center, kjer je pesnil pod mentorstvom Kristiana Koželja ter Petra Semoliča, je pred kratkim sodeloval tudi pri produkcijah Sanjati? in Intima, ki sta jih v ljubljanski Drami uprizorila režiserja Žiga Divjak in Luka Marcen.

Ob tem že dve leti deluje kot pomočnik umetniškega vodje pesniškega festivala Izrekanja, objavlja v literarnih revijah ter na portalih LUD Literatura, Vrabec anarhist in Koridor, za svoje delo pa prejema številne nagrade, med drugim mlado vilenico (2016), Župančičevo frulico (2019), Grossmanovo priznanje (2019) in malo veroniko (2020).

»Menim, da večina mladih ustvarjalcev svojo pot začne s prozo, nato pa se od nje oddalji ali pa ji ostane zvesta; sam sem se od nje skoraj dokončno odmaknil. Sčasoma mi je poezija postala najbolj domača, zaradi ljubezni do gledališke režije in gledališča nasploh pa se poskušam vse bolj usmerjati tudi k dramskim tekstom,« je povzel svoj dosedanji razvoj, na katerega je močno vplivalo tudi ustvarjanje njegovega pesniškega mentorja in zdaj dobrega prijatelja Kristiana Koželja.

»Tudi drugače najraje posegam po 'prizemljenih' pesnikih, ki pišejo o življenju in vsakdanjih stvareh. Zelo rad berem Veroniko Dintinjana, pa Sonjo Yelich, Ciarana O'Driscolla ter zame največjega od največjih – Charlesa Bukowskega.«

Primožičevi vplivi – omenil je še glasbo Florence Welch in Lorde ter dramatiko Katje Gorečan in dvojca Morano in Divjak – se nedvomno stekajo tudi v njegova dela, prepredena s temami odraščanja, rasti, minevanja in zapuščanja; milni mehurčki se mešajo z zašinkom in kislimi kumaricami, starke v bolnišnicah pa z mladimi, skoraj brezskrbnimi ljubimci. V to navidezno vsakdanjost Primožič najraje posega ob popoldnevih in večerih, ko namesto na papir najraje tipka na telefon, ob tem pa stremi k »stanju nekakšne 'vmesnosti' – ko nisem ne sit in ne lačen, ne srečen in ne nesrečen. Ko vem, da bi bilo lahko bolje, in se hkrati zavedam, kako dobro mi gre. Takšni trenutki so redki.«

Recenzijo dela Aljaža Primožiča je pridala prevajalka, kritičarka in urednica Rina Pleteršek.

Komentarji: