Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Mlado pero

Neva Lučka Zver: čaščenje spečega boga

V rubriki Mlado pero tokrat predstavljamo pesnico Nevo Lučko Zver.
Avtorica si želi ustvariti »paralelne svetove, ki niso nič manj oziroma nič bolj resnični, kot je resničen objektivni svet, ki je presečišče neštetih notranjih svetov«. FOTO: Voranc Vogel
Avtorica si želi ustvariti »paralelne svetove, ki niso nič manj oziroma nič bolj resnični, kot je resničen objektivni svet, ki je presečišče neštetih notranjih svetov«. FOTO: Voranc Vogel
28. 3. 2022 | 23:25
7:00

V rubriki Mlado pero, ki jo časopisna hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij ter spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Tokrat je poprijela za pero pesnica Neva Lučka Zver, recenzijo njenega dela pa je pridala prevajalka, urednica in kritičarka Maja Kovač.

Za lahko noč si poveš mit o Atlantidi. Poskusiš razbiti čas – ampak brez skrbi, vse je zavarovano, v pesmi Usihanje časa zapiše Neva Lučka Zver (1996), ki v pesmih razpira »predvsem metafizične in teološke teme: narava časa, prostora, svobode in Boga, razmerje med spominom, pozabo in identiteto, odnos do smrti, pojmovanje trenutka in večnosti«, ob tem pa po besedah Maje Kovač »pesnico zaposluje prevpraševanje lastnega doživljanja in razreševanje kompleksnih medsebojnih odnosov, za kuliso pa uporabi naravo, ki deluje kot priročen pretočnik podob«.

Neva Lučka Zver je diplomirala iz filozofije in politologije na Sorboni, magistrirala iz filozofije in zgodovine umetnosti na Sorboni ter iz filozofije religije na Univerzi PSL (Paris Sciences et Lettres), ob tem pa veliko potovala; po Indiji, Rusiji (kjer je kot prostovoljka pomagala čebelarju na deželi), Braziliji, Kitajski, Kubi, Peruju, Maroku in trenutno Gruziji.

»Kulturna raznolikost mi veliko pomeni, saj mi omogoči 'decentralizacijo'. Ko si na tujem, se lažje zaveš svoje lastne kulturne zaznamovanosti in jo presežeš ali pa imaš do nje vsaj kritično distanco,« je dejala in poudarila tudi svojo ljubezen do jezikov. Tekoče govori francosko in angleško, dobro tudi rusko, italijansko, špansko in nemško, ponaša se še z znanjem latinščine in stare grščine, saj se »v vsakem jeziku razmišlja malo drugače – jezik oblikuje in opredeljuje svet«. Leta 2015 je pri založbi Didakta izdala pesniško zbirko Razsežnosti, ki je bila nominirana za nagrado mira in izbrana za festival Pranger 2016, objavljala je tudi v Poetikonu, Monstrumi, Adeptu, portalih LUD Literatura in Vrabec Anarhist ter drugod.

image_alt
V vodi (in še čem) je resnica: o poeziji Neve Lučke Zver

Zadnje čase se usmerja predvsem v poezijo v prozi ter dramatiko, njen pesniški izraz je »čedalje bolj gost, počasen in premišljen. Pred nekaj leti sem poezijo pisala avtomatično – zapisala sem, kar mi je v tistem trenutku padlo na pamet. Zdaj je sam proces pisanja veliko počasnejši, surova čustva obdeluje in brusi razum. Večkrat tudi preuredim napisano. Obsedena sem s podrobnostmi. Zelo pomemben je tudi posluh, v stavku mora biti ritem in ne zgolj prave besede. Poezijo v prozi pišem zadnji dve leti, premik od verza k stavku se je zgodil sam od sebe, verjetno zato, ker imajo moje pesmi pogosto pripovedno noto. Zgodi se, da opisujem fiktivne ali doživete dogodke, ker se moje misli pogosto vrtijo okoli spominov in jih predelujejo. Poezija je v naših časih tudi najboljša oblika metafizičnega in teološkega ­razmisleka.«

Želi si ustvariti »paralelne svetove, ki niso nič manj oziroma nič bolj resnični, kot je resničen objektivni svet, ki je presečišče neštetih notranjih svetov«, ob tem se opira tudi na svoje pisateljske vzore. Kot najstnica je oboževala Karla Maya, pri srcu so ji bili tudi Bobri Janeza Jalna, Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja in številne fantazijske pripovedi, danes pa posega po Stendhalu, saj ceni »hitrost in elastičnost njegove pripovedi«, in Dostojevskem, »predvsem zaradi mojstrstva njegovih pripovedi in globine njegovih junakov. V dramatiki občudujem Shakespeara, grške tragike, Brechta, Koltèsa, Čehova – pomembno se mi zdi, da se lahko dramatiko tudi bere in sliši, ne zgolj gleda. V poeziji imam najraje Hölderlina, Rilkeja, Goetheja, Rimbauda, Mallarméja, Puškina. Občudujem tudi poetiko Kierkegaarda, Diderota, Nietzscheja in Platona.« Od slovenskih pesnikov so ji najbolj pri srcu Kajetan Kovič, Dane Zajc in Gregor Strniša.

V prihodnje bi se Neva Lučka Zver rada preizkusila tudi v pustolovski, zgodovinski ali utopično obarvani prozi z elementi fantazije, upa pa, da »ne bom nikoli nehala pisati poezije, ki je najboljše zdravilo proti staranju in deloma celo proti odraščanju«.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine