Drug v drugem/iščeva potrditev,/z jeziki iščeva pomen, v pesmi komenda, slovenija zapiše Pino Pograjc (1997), ki je odraščal v Kamniku, kjer je kot najstnik na tekmovanjih v slam poeziji prvič bral svoje pesmi pred občinstvom in nekajkrat zmagal. Danes je magistrski študent anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pa tudi nagrajeni pesnik, čigar druga pesniška zbirka ­Trepete bo januarja izšla pri ­založbi Škuc.

»Osnovna slogovna lega moje poezije je verjetno pripoved, čeprav gre to proti klasični klasifikaciji literature, torej izpovedovanju poezije, pripovedovanju proze in prikazovanju dramatike,« pravi avtor, ki ob tem ugotavlja, »da velikokrat rigidno klasificiranje literature služi predvsem temu, da je v knjigarnah in knjižnicah literarno delo na pravi polici – čeprav razumem potrebo po tem, posebej v akademski sferi. Tako kot jaz želim s svojo poezijo, želijo mnogi drugi s svojo preseči le estetsko razpletanje čustev. V mojem pisanju so seveda izpovedi mojih občutkov, a za te vedno rad podam tudi vzroke ali njihove okoliščine, najsibo v obliki izpovedi, zgodbe ali dialoga. S tem želim tudi razkrivati določene družbene vzvode, ki jih opažam.«

K pisanju je Pina Pograjca spodbudila knjižničarka v osnovni šoli. Kmalu so sledili številni pesniški dogodki, festivali, natečaji (številni so mu prinesli nagrade), pa tudi objave v antologijah, zbornikih ter zinih in revijah Nebulae, Besedoholik, Liter jezika, Literarna krpanka, Dialogi, Zamenjave, Vpogled, Monstruma, Englist, Gejm, November, v ameriški študentski reviji Avatar ter na spletni strani ameriške revije Grub Street Literary Magazine.

Avtor, ki je leta 2021 preživel semester na študijski izmenjavi na kolidžu St. Mary's v Marylandu v ZDA, leto zatem pa postal tudi del selekcijske in organizacijske ekipe Festivala LGBT filma v Ljubljani, od konca dodiplomskega študija obiskuje pesniške delavnice Braneta Mozetiča, ob tem pa redno objavlja literarne kritike, eseje, kolumne ter intervjuje s slovenskimi in tujimi avtorji na platformi LUD Literatura, za oddajo Lezbomanija na Radiu Študent ter za katalog Festivala LGBT filma.

Lani je pri založbi Črna skrinjica izšel njegov pesniški prvenec ­Trgetanje, ki mu je prinesel nagrado Društva slovenskih pisateljev za najboljši literarni prvenec, letos se je predstavil na Festivalu Pranger ter se pridružil mednarodnemu pesniškemu projektu POT-VOT, prek katerega bodo domači in tuji pesniki obiskovali slovenske srednje šole.

Stopati v isto reko: o poeziji Pina Pograjca

Poleg tega je letos začel organizirati literarne dogodke Kviropisje (nekdanje Mavrične rime) ter se pridružil organizaciji dogodkov Ignor in uredništvu založbe Črna skrinjica, za založbo Goga pa v angleščino prevedel pesmi za antologijo pre_več Dejana Kobana. Pred tem je, kot pravi, delal kot pralec avtomobilov, natakar, inštruktor angleščine, prevajalec podnapisov in prodajalec srečk.

Bralci, ki so se s prvencem Pina Pograjca že seznanili – teh ni malo –, ne bodo presenečeni nad njegovo oceno, da piše o stvareh, o katerih mu je bilo leta prej težko govoriti. »Vedno je laže vse ubesediti s prsti na zaslonu kot z usti pred človekom. Vse, kar napišem, napišem najprej v beležko na telefonu. Tako mi je najlaže, ker se s funkcijo copy-paste lahko igram tetris verzov in mi ni treba ničesar črtati ali na novo pisati. Pesmi nastajajo iz teh zapiskov, pa tudi iz glasovnih sporočil, ki si jih pošiljam prek messengerja, kadar ne morem tipkati – na primer v avtu,« je orisal svoj proces in dodal, da si prizadeva za to, da bi »kljub literarizaciji osebnih dogodkov ostal iskren in ne bi izkrivljal svoje resnice. Včasih se s pomočjo pisanja tej resnici še bolj približam.«

Kot poudarja avtor, sta bila njegova prva pesniška vzora Allen Ginsberg in Brane Mozetič; slednjega in urednika Trgetanja, pesnika Dejana Kobana, ima za svoja mentorja. »Mozetičeva šola, kot so jo nekateri oklicali, res daje veliko na neposrednost, razumljivost in iskrenost poezije, a to je zato, ker se vrača k njenim osnovam – da spusti bralko blizu. Redko se mi zgodi, da se me bolj 'hermetična' poezija dotakne, a to je zato, ker je izjemno težko napisati prepričljivo poezijo v modernističnem ali kakršnemkoli drugem bolj metaforičnem slogu. Ko takšna poezija uspe, lahko pride bralki še bliže – ker se je treba za to, da stopiš v stik z njo, še bolj potruditi, včasih celo razvozlati jezik, ki je edinstven določeni zbirki.

Tak jezik je, na primer, v zbirki Zategadalj Karla Hmeljaka. Ali pa v zbirki Mleček, žbunje: grobovi v njem Blaža Božiča. Ali pa v zbirki Poznati kot voda Lukasa Debeljaka,« dodaja Pograjc, ki so ga v zadnjem času navdušile tudi poetike Andreje Štepec, Lidije Dimkovske, Xana Phillipsa, Alda Amparána, Jericha Browna, Natalije Milovanović, Sergeja Harlamova, Tatjane Gromača, Iztoka Osojnika in tako naprej, vselej pa so mu v navdih tudi pesmi njegove pesniške skupnosti – Veronike Razpotnik, Špele Setničar in Sare Fabjan.

Kot dodaja, mu je trenutno pomembno, da se v pisanju ne ponavlja in da mu ne postane preveč udobno v stilu, ki ga je našel. Kajti njegova pesniška pot se nadaljuje z močnimi zamahi – njegova druga pesniška zbirka bo »spremna zbirka k prvi, torej bo kot neki 'pesniški repete po Trgetanju', zato tudi naslov Trepete. Rokopis je končno končan po tem, ko je bil v zadnjih letih povsem spremenjen že ­najmanj trikrat.«