Istra je zavedanje, da zemlja ne pripada nam, ampak mi pripadamo zemlji

Igralske korenine – je hči Mihe Baloha in Brede Urbič – iz sogovornice izvabijo tiste vrste govor, ki je pravzaprav že skoraj dramska uprizoritev povedanega in vse zveni nekako umetniško in presežno.

Sogovornica, ki nam je predstavila svoje najljubše kotičke Kopra, je upokojena učiteljica italijanščine, sicer pa aktivistka za human in kulturen svet ter soustanoviteljica in vodja mednarodnih obmejnih srečanj Forum Tomizza, letošnje je bilo posvečeno kratki prozi na temo Hvalnice norosti. Pred časom je za Delo takole povedala o krajih, ki so njen dom od drugega leta starosti: »V Ljubljani mislijo, da so Istra samo oljke, refošk, šparglji in pršut. Na njeno romansko in slovansko kulturo, na 500 let Beneške republike, na kulturo, njene popisovalce in ljubimce pozabijo. Istra je zavedanje, da zemlja ne pripada nam, ampak mi pripadamo zemlji.«

Katera je tista kavarna v Kopru, v kateri so domačini najpogosteje zasedite?

Kraljica koprskih kavarn je seveda slovita Loggia/Loža v srcu mesta, na današnjem Titovem trgu. S terase palače z značilnimi beneško-gotskimi stebri se odpira pogled na veličasten trg, ki ga oklepajo Pretorska palača, sedež podestata (politična oblast), Armerija in Foresterija (vojaška oblast), katedrala Marijinega vnebovzetja (cerkvena oblast) in mestna loža, središče javnega, ekonomskega življenja mesta (civilna oblast). Beneška republika, ki je otoškemu Kopru vladala več kot pet stoletij, nam je zapustila čudovito arhitekturo, na glavnem trgu se tako simbolično in fizično srečujejo vse štiri veje oblasti. Serenissima je pač bila republika in ne imperij, ha!

Ko se je kaj treba poslovno ali zasebno dogovoriti, ko je nujno treba malce opravljati, se dobiti na romantičnem zmenku ali zvečer preprosto v miru spiti kozarec prosecca, Koprčani običajno posedimo v Loži. Srednja in starejša generacija (še) bere časopise, mlajši strmijo v mobilnike, vsi pa se v tem prostoru počutimo dobro, saj sta ponudba in postrežba odlični, vzdušje pa boža blaga atmosferska glasba. Kot en majhen, eleganten otok sredi divjega vrveža. Če priprem oči, se mi, z nekaj domišljije, za hip lahko zazdi, kot bi bila v kavarni Florian na Markovem trgu v Benetkah.

Kotiček, vogal, ulica, prostor, ki vas vedno znova osupne s svojo lepoto?

Imela sem srečo, da me je na potepanjih po Italiji gledanja in čutenja umetnosti učil tržaški zgodovinar in likovni kritik Sergio Molesi. Dveh podukov se držim še danes: ko z ulice prihajaš na trg, ne hodi v trumi, po sredini, temveč tik ob zidovih, počasi se približuj vogalu, otipaj ga. Pokukaj in nenadoma se tvojemu pogledu razpre odprt prostor v vsej svoji veličini. Ko vstopaš v cerkev ali avlo palače, na pragu najprej poglej v tla in pogled dvigaj počasi, da se oko privadi zastrti svetlobi, in podobe bodo vate vstopile močneje in bolj jasno.

Tako še danes hodim po svojem mestu, v različnih urah dneva se plazim po znanih ulicah, in glej, po tolikih letih me vedute vselej znova presenetijo z novo podobo, svetlobo, zvokom, barvo, vonjem. Moj najljubši pogled je s terase ljubke slaščičarne Dehar pod portikom Pretorske palače. Nad mano se pne lok, ki preči začetek Čevljarske ulice in pravzaprav nosi polovico palače. V sklepniku oboka je vklesana letnica 1452, čas začetka gradnje palače. Daje mi občutek minljivosti človeškega življenja, hkrati pa ga vedno znova berem kot dokument brezčasne veličine človekovega dela, uma in duha.

Kulturna in umetnostna znamenitost, ki je po krivici izpuščena z uhojenih poti turistov, morda celo domačinov?

Na koncu Verdijeve ulice, ki z glavnega trga mimo gledališča in občinske stavbe vodi do Belvederja, iz majhnega parka na zahod zre bronasto poprsje Petra Pavla Vergerija ml. (1498–1565). Koprski plemič, diplomat, škof in spreobrnjeni protestantski pisec je podpiral našega Primoža Trubarja, svetoval mu je tudi, naj za prevod biblije namesto gotice uporabi latinico. Njegov kip je ustvaril koprski kipar Oreste Dequel, postavljen je bil leta 1954. Vergerijevo življenje je v svojem zgodovinskem romanu Zlo pride s severa dovršeno popisal istrski pisatelj Fulvio Tomizza. V bron uliti kontroverzni mislec se iz globine časa renesanse in reformacije, ko je bil Koper eno pomembnejših kulturnih središč v tem delu Evrope, ozira čez žerjave koprskega pristanišča, opazuje Koprski zaliv, za katerim se v dnevih z burjo zarisuje venec Alp, in – premišljuje. Ko se spočijemo na kamniti klopci pod pergolo v parku, se nam pred očmi zalesketa prelesten severni Jadran; burna preteklost in sodoben, moderen piš mesta na stičišču kultur, narodov in jezikov. Idealna priložnost za – razmišljanje. Ki nikoli ni tratenje časa.

Kam iti na dobro, ne preveč pretenciozno, a iskreno kosilce?

Blizu zunanjega oboda mesta, v ozki Kolarski ulici, stoji stara koprska gostilna Rampin. Hiša je do leta 1955 pripadala stari koprski plemiški družini Gravisi, zadnjih sto in več let pa je tam gostilna. Domačini ji pravimo »betola«, oštarija. Poleg Istrske kleti v Župančičevi ulici in Miramarja na Carpacciovem trgu je to edini lokal, kjer je mogoče dobiti preprosto istrsko in sredozemsko kuhinjo. Ime Rampin, ki v istrobeneškem narečju sicer pomeni kavelj, je dobila po slovitem nekdanjem najemniku Pietru Rasmanu Ranpinu. V betoli se dobivajo domačini, ki ob osminki malvazije igrajo karte ali moro, v novejšem času pa k Rampinu zahajajo tudi študentje, mladi alternativci in lokalni kulturniki, tu in tam se zgodi kak koncert ali performans. Gostilničar Boris je stare sorte, spreten, prijazen, duhovit, svoj poklic ima rad in to čuti vsak gost. Iz Rampina ne morete oditi ne lačni ne žejni, pristno vzdušje v notranjosti in na vrtu, predvsem pa zmerne cene vas bodo prepričale, da se je v to koprsko betolo vredno vrniti.

Kje na mestnih ulicah najbolj zanimivo na površje pronica zgodovina mesta, kam se postaviti, ko želite videti v njegovo prihodnost?

V koprskem mestnem jedru prav vsak kamen govori o zgodovini 1500 let starega mesta, zato je težko prednost dati eni sami točki. Vsaka oblast je v njem pustila svoj odtis, beneška seveda najmočnejšega, sama bi rekla, da tudi najlepšega, najbolj harmoničnega. A tudi lepota ne more ostati zamrznjena v času, napredek je zahteval svoje in Koper se je po drugi svetovni vojni iz zaspanega mesteca v senci cvetočega Trsta začel naglo spreminjati v dinamično industrijsko središče. Nova družbenopolitična konstelacija ga je širila čez naravno dane gabarite, ki jih je narekoval otok. Na izsušenem prostoru nekdanjih solin, ki so obdajale mesto, je Jugoslavija zgradila tovarne (Tomos), pospešeno gradila Luko Koper in začela razvijati turizem. Strastna pozidava ni bila vselej prijazna do prostora, a je historično jedro, kljub nekaterim ne najbolj posrečenim modernističnim posegom, le ohranilo svojo prvotno podobo. Kot tridimenzionalna maketa se nam pred očmi razpre pogled na številne plasti zgodovine Kopra, če se povzpnemo na 54 metrov visok koprski zvonik oziroma mestni stolp iz 12. stoletja, ki je čudovit primer romanske utrdbene arhitekture. Mesto se širi, pristanišče se širi, večpasovnice predejo obroč okoli starega mesta. To pa se, kot vsak zrel modrec, tu in tam resda ozre nazaj, a le toliko, kot je treba, da bi bolje videlo naprej.