Filmsko osmišljanje družbenopolitičnih nesmislov

Po tem, ko smo dokumentarne filme leta 2020 namesto marca v kinu spremljali junija, je lani sledila izključno spletna izdaja, zdaj pa smo dobili hibridno različico Festivala dokumentarnega filma (FDF), ki se vrača v kinodvorane Cankarjevega doma, Kinodvora in Slovenske kinoteke. Te bodo lahko polno zasedene, omogočen pa bo tudi spletni ogled filmov.

Odločitev za ta model je pozdravila tudi generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, ki je bila zadovoljna s preteklim zanimanjem gledalcev za spletni ogled filmov (lani so prodali 1500 kod videa na zahtevo). Dejala je, da so tako filmi širše dostopni tudi občinstvu zunaj Ljubljane in tistim, ki se še niso opogumili za obisk kina. No, za filme Jonasa Mekasa, ki mu je posvečena retrospektiva, bo vendarle treba v kino. Na ogled bo sedem mojstrovin litovsko-ameriškega dokumentarista, ki je deloval v Brooklynu in zapustil poetično navdihnjen filmski opus vizualnih presežkov.

Tudi tokrat je selektor in vodja FDF Simon Popek uvrstil v program številne družbenopolitično relevantne in aktualne filme. Pet se jih bo v tekmovalnem programu potegovalo za nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic. Program in festival bo odprla slovensko-srbsko-kosovska koprodukcija Odpuščanje režiserke Marije Zidar, ki je doživela slovensko premiero lani na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, sicer pa že žela nagrade po tujih festivalih. Režiserka se je podala v albansko visokogorje ter spremljala razplet trpkega družinskega spora, skozi katerega se razkrivajo družbeni, religijski, politični in vrednostni sistemi, v katere so ujeti navadni ljudje. »Gre za najmočnejši slovenski dokumentarec v zadnjih letih,« je na novinarski konferenci povedal Popek.

Odpuščanje je eden od treh slovenskih filmov, ki jih bodo letos zavrteli v različnih sklopih. Tu je še Dolina solz v režiji Boštjana Korbarja, v katerem se razmišljanja o kazni, krivdi in odrešitvi treh zapornikov, ki prestajajo kazen na Dobu, prepleta s tamkajšnjim koncertom Matjaža Pikala v slogu Johnnyja Casha in njegovih obiskov zapora Folsom in San Quentin. In sklepni film festivala Smučarske sanje, v katerem Haidy Kancler spremlja tri mlade Afganistanke, ki se navdušijo nad smučanjem ter pod vodstvom slovenskih trenerk pridobivajo smučarske licence na avstrijskih smučiščih in se pri tem spoprijemajo z drugačno kulturo, »stran od patriarhalnih in islamskih omejitev«.

Države in njihovi ljudje

Avi Mograbi, režiser, ki se vso poklicno pot posveča zapletenim palestinsko-izraelskim odnosom, je po več kot pol stoletja od izraelske okupacije Zahodnega brega in Gaze leta 1967 posnel film Prvih 54 let: skrajšani priročnik za vojaško okupacijo, ki ga je sestavil iz pričevanj vojakov ter jih povezal »z neko logiko, ki omogoča globlje razumevanje vzrokov za dolgoživost okupacije in maloverjetnost njenega konca v bližnji prihodnosti«, kot je opisal film.

Proteste tako imenovanih rumenih jopičev leta 2018 in 2019 je s kamero spremljal francoski režiser David Dufresne ter jih shranil v film Država, ki se lepo vede. V njem preizprašuje meje upravičenosti do nasilja – tako na strani države in specialnih policijskih enot kot protestnikov. Avdiovizualno gradivo so po večini prispevali protestniki sami, režiser pa je posnetke osmislil z dognanji kritične teorije Maxa Webra, Hannah Arendt, Michela Foucaulta in Guyja Deborda.

Film Država, ki se lepo vede preizprašuje meje upravičenosti do nasilja – tako na strani države in specialnih policijskih enot kot na strani protestnikov. Foto Maxime Reynié

Zakonski in ustvarjalni par Travis in Erin Wilkerson se v filmu ceste Nuklearna družina poda na ameriški srednji zahod, kamor je nekoč Travisova družina hodila na bizarne turistične izlete – obiskovali so izstrelišča jedrskih konic, hkrati pa poskušali osmisliti zgodovino prostora, ki je z osupljivo pokrajino hkrati lep in strašen.

Vietnamska režiserka Ha Le Diem (letos je na festivalu več azijskih avtorjev) je v filmu Otroci megle predstavila tradicijo dogovorjenih porok predvsem med Hmongi, etnično manjšino na severu države, ki silijo štirinajstletna dekleta v zakon s starejšimi moškimi.

V boj za človekove pravice

Nove priložnosti za reflektiranje sveta

Gledati svet z drugimi očmi

Arhivirane skrivnosti in slike sodobnosti

Med bolj aktualnimi filmi je Babji Jar. Kontekst starega znanca Liffa in FDF Sergeja Loznice, režiserja, rojenega v Belorusiji, ki je odraščal v Ukrajini ter se izobraževal v Rusiji. Ruske oblasti so mu, kot kaže, odprle vse razpoložljive filmske arhive iz obdobij stalinizma in druge svetovne vojne, iz katerih je sestavil dokument pokola 33.000 Judov leta 1941 v Babjem Jaru v okolici Kijeva. Loznica tragedijo v Babjem Jaru postavi v kontekst ukrajinskega in sovjetskega antisemitizma.

Kamar Ahmad Simon »benevolentno in duhovito ter nič kaj eskapistično«, kot je dejal Popek, predstavi široko in kompleksno sliko sodobne družbe v Bangladešu v filmu Dan potem … Podobno sodobni svet odslikavata še najmanj dva filma. Večerna naloga avtorskega dvojca Nejati – Nematollahi je film o iranskem šolskem sistemu, ki sledi principu dokumentarca Abasa Kiarostamija Domače naloge iz leta 1989. Takrat je Kiarostami skozi pripovedi šolarjev prikazal iransko družbo med iransko-iraško vojno. Podobno je Pasolinijev film Ljubezenska srečanja (1964) navdihnil tri italijanske ustvarjalce, Pietra Marcella, Francesca Munzija, Alice Rohrwacher, da so se med pandemijo covida-19 s kamero podali po Italiji, od Benetk do Palerma, ter mlade med 15. in 18. letom spraševali o pogledih na prihodnost. Nastal je film Futura.

Film Dan potem ... prikaže široko in kompleksno sliko sodobne družbe v Bangladešu. Foto arhiv FDF

Med aktualnimi zgodbami je tudi hrvaški film Tovarne delavcem, v katerem delavski prevzem metalurške tovarne Itas spremlja Srđan Kovačević. Itas je prvi in edini primer uspešnega delavskega prevzema tovarne v postsocialistični Evropi, kamere pa spremljajo tudi to, kako jim je uspelo preživeti v grobem kapitalističnem ustroju. Po projekciji 15. marca bodo na Inštitutu za ekonomsko demokracijo pripravili pogovor z režiserjem in aktualnim vodjem tovarne.

Na festival letos prihaja britanski režiser Matthew Somerville, ki je v meditativnem filmu Sava po reki in z naracijo pokojne Mire Furlan obiskal mesta nekdanje skupne države ter se pogovarjal s prebivalci, med drugim s Katarino Rešek - Kuklo, Martinom Strelom, ksenofobi iz Brežic, gejevskim parom iz Zagreba ter etnično mešanimi sogovorniki v bosensko-hrvaški regiji. Prav tako meditativen in vizualno hipnotičen je Temnordeči gozd kitajskega režiserja Jin Huaquinga, ki spremlja romanje tibetanskih budističnih nun.

Med bolj intimnimi zgodbami si bomo lahko ogledali portret pokojnega popotnika in kuharskega mojstra ter gurmana Anthonyja Bourdaina, ki je svet nepričakovano zapustil, ko je leta 2018 naredil samomor. V nemškem mestu Stadtallendorf je pritegnil pozornost dokumentaristke Marie Speth osnovnošolski učitelj gospod Bachmann, ki strastno, zavzeto in z glasbenimi vložki poučuje otroke priseljencev z vsega sveta. Film Odločna liderka osvetli politično kariero Julie Gillard, prve avstralske premierke v zgodovini, ki je bila deležna agresivnih seksističnih in mačističnih izpadov ter političnih obračunavanj. Britanski film Osmi potnik na odru bo z zgodbo o amaterski gledališki skupini protiutež težkim temam, ki prevladujejo na festivalu.