Dvorana je bila na nogah in z bučnim aplavzom pozdravila drobno deško postavo, ki je stopila na oder. »Vau,« je z globokim glasom izdihnila vidno ganjena, in ko so ovacije pojenjale, svoj zahvalni govor in obenem odo filmu nadaljevala v brezhibni francoščini. Na 74. canskem filmskem festivalu je ameriška igralka Jodie Foster pred dnevi prejela častno zlato palmo, ki je ovenčala njeno več kot pol stoletja dolgo kariero. V hoji, gibih, glasu, predvsem pa v iskrivem, žarečem in prodornem pogledu oseminpetdesetletne igralke je še vedno zaznati tisto ranljivo in hkrati močno dekletce, ki je pretreslo Roberta De Nira v Taksistu.



Prav Taksist jo je leta 1976 prvič popeljal v Cannes, kjer je film prejel zlato palmo, Fosterjevi pa prinesel nominacijo za oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo. Čeprav je, stara komaj 14 let, morala pred snemanjem opraviti več psiholoških testov, da je dokazala, da je dovolj zrela za tako zahtevno vlogo.

»Svojega prvega obiska v Cannesu se spominjam zelo dobro in to je boleč spomin, ker je povezan s tragičnim dogodkom. Ko sem se odpravljala na letališče, je šofer zapeljal čez mojega pasjega ljubljenčka, umrl mi je v naročju. Pretresena in okrvavljena sem se zaprla v sobo in nisem hotela nikamor. Mama me je komaj prepričala, naj greva. Kasneje, ko sem bila že na rdeči preprogi, sem pomislila, da je najbrž to eden od najbolj pomembnih trenutkov v moji karieri in zato sem pač morala žrtvovati svojega jorškirca Napoleona. Grozna zgodba, saj ne vem, zakaj vam jo sploh pripovedujem,« je v sredo na randevuju z mladimi cineasti, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano Buñuel, začela svojo pripoved – v francoščini, kakopak. Zaslužni za njeno elokventno obvladovanje tujega jezika je sedel med občestvom – presenečenje, ki so ji ga pripravili na festivalu.
Priletni profesor francoščine iz Los Angelesa je vstal in jo objel. V kratkem pozdravu sta se skupaj spomnila, da je bila v razredu prava klepetulja.



Jodie Foster je zgovorna, duhovita, zbrana, odprta in iskrena sogovornica. »Vedno in povsod iščem resnico. Tudi če gre za pravljico in se v njej pojavijo duhovi, moram sama pri sebi v to verjeti, si racionalno razložiti,« je govorila. »Če me nekaj vprašate, vam bom odgovorila iskreno, nikoli ne lažem.« Mladi Francoz je takoj izkoristil priložnost in ji ponudil v branje svoj scenarij. »Ah, kar takole ambiciozno. Tega najbrž ženska nikoli ne bi naredila na tak način,« se je namuznila in ga na hitro odpravila.

Drzna v izbiranju kompleksnih vlog

Otroška prostitutka, svojeglava najstnica, posiljeno dekle, astronomka, ki naveže stik z vesoljci, agentka FBI, mama genialnega otroka, divja ženska v gozdu, žena, ki z možem komunicira prek lutke bobra ... Nešteto obrazov, a vselej tiste oči, ki četudi prestrašeno, prebadajo sogovornika. Nikoli ni igrala ljubke punčke, punce kakega fanta, »nikoli nisem hotela, da bi me gledali samo zaradi mojih oblin. To je kot lak, ki ga igralec nato težko odstrani«. V izziv so ji kompleksni liki. »Vedno sem bila drzna in ni me bilo strah tvegati pri izbiri vlog. Lik mora biti avtentičen,« je povedala.



Dve vlogi sta ji prinesli oskarja. Agentka FBI, ki se na lovu za serijskim morilcem zanese na pomoč kanibala, v filmu Ko jagenjčki obmolknejo in vloga dekleta, ki preživi množično posilstvo, v filmu Obtožena. Srečanje z Anthonyjem Hopkinsom je v Cannesu opisala s simpatično anekdoto. »Prvič sem ga videla na bralni vaji. Bežno sva se pozdravila, potem je sedel in začel brati svoj tekst, in ko sem ga poslušala, me je postalo strah, od stresa ga, ko smo končali, nisem niti pozdravila. Drugič sva se gledala skozi rešetke na snemanju, in tam sem bila še vedno prestrašena. Po snemanju sem šla k njemu, da bi se mu opravičila za čudno vedenje in mu priznala, da se ga neskončno bojim, on pa je odvrnil, jaz pa tebe.«
Film Obtožena iz leta 1988 zanjo predstavlja zgodovinski trenutek, film o posilstvu, v katerem ženski sodni sistem ne prisluhne kot žrtvi. »To je bil čas, ko je veliko ljudi mislilo, da če dekle nosi mini krilo, pač samo prosi za to. Ta film je bil točka preobrata, spočel je diskusijo v javnosti,« je povedala igralka, ki se navsezadnje tudi zasebno zavzema za opolnomočenje žensk v filmski industriji.



Prvič je pred kamero stala pri treh letih. Spremljala je brata na avdicijo za oglas za sončno kremo in nazadnje v njem nastopila ona. »Kar že prvič sem slekla majico,« se spominja igralka, ki je najmlajša od treh otrok. Po ločitvi od njenega očeta se je mama Brandy lotila svojega projekta. Jodie je začela delati pri treh letih. Ker ji je mati vselej stala ob strani, je med redkimi otroškimi zvezdniki, ki so brez večjih travm prestopili med odrasle igralce in zgradili dostojanstveno in trdno kariero. V njenem pripovedovanju ni sledu obžalovanja, le kanček zdrave distance in zavedanja, da je v odnosu s svojo mamo ona tisti skrbni, odgovorni partner. Zato ni najbolj navdušena, da gre starejši sin po njenih stopinjah.

Ko jo iz publike vprašajo o njenih najbolj tveganih potezah v življenju, omeni študij na univerzi Yale. »Ko sem bila na enem od vrhuncev kariere, sem se odločila za študij. Mama je bila odločno proti, češ da bo to ogrozilo mojo kariero – s svojim delom sem namreč preživljala vso družino. A sem se ji uprla in za to mi ni bilo nikoli žal. Na univerzi sem se naučila brati poglobljeno, kar mi je pozneje pomagalo postati boljša igralka.« No, če ne bi bila igralka, bi si gotovo izbrala kakšen bolj intelektualen poklic, je dodala. Fosterjeva je iz književnosti diplomirala magna cum laude, med študijem pa doživela hud pretres, saj jo je že v prvem letniku začel zasledovati obnoreli oboževalec, ki je nato – da bi jo očaral, navdihnjen s filmom Taksist, poskušal narediti atentat na predsednika Regana.



Mama se ni strinjala niti z njeno drugo najbolj drzno odločitvijo, da bi postala režiserka. »Režiserski poklic me je od nekdaj fasciniral. Ko sem kot šestletna deklica igrala v neki nadaljevanki, sem videla igralca, ki je sicer igral mojega očeta, potem pa je en dan stopil za kamero in začel režirati. Zdelo se mi je nepojmljivo. Rekla sem si, to bom nekoč tudi jaz!« Njen režijski prvenec Mali mož Tate, o genialnemu otroku, ki mu mati (igra jo Fosterjeva) ne zmore in ne zna omogočiti normalnega otroštva, je zato poln avtobiografskih indicev.

Zelo občutljiva za uspeh

»Vedel sem, da je prava za vlogo znanstvenice, ki se pogovarja z vesoljci, ker Jodie v lik vnese pravo mero čustev in intelekta,« v kratkem kolažu njenih vlog, ki so ga zavrteli na otvoritveni ceremoniji letošnjega canskega festivala, izjavi Robert Zemeckis, režiser znanstvenofantastičnega trilerja Stik. »Režirati Jodie Foster je lahko, ker ima tisti redki igralski instinkt,« doda Martin Scorsese. Programski direktor festivala Thierry Frémaux pa je v utemeljitvi častne zlate palme nekoliko enigmatično pristavil: »Jodie se vedno izumlja na novo. Preizprašuje s prodornim pogledom, se uči od drugih in je za to, da izpove nove nauke, pripravljena odstopiti tudi od svojih načel.« Morda je imel v mislih njen film Bober, ki je pred leti vzbudil nemalo zgražanja (v Cannesu pa so ga leta 2011 vrteli zunaj uradnega programa). V film, ki ga je režirala in v njem igrala, je namreč povabila svojega dobrega prijatelja Mela Gibsona, ki je zaradi homofobnih, rasističnih izjav že nekaj časa v nemilosti javnosti. Toda ona mu trdno stoji ob strani. Trdno stoji tudi za zgodbami, ki se ji zdijo vredne, da jih pove, čeprav na koncu ne dosežejo želenega učinka in gledalcev. »Neuspeh filma je zame velika frustracija, zelo sem občutljiva na neuspeh,« je priznala.



A se je tudi kot producentka veliko naučila, predvsem pa ji je v veselje, da lahko tudi na ta način kreativno sodeluje z režiserji, ki jih spoštuje, in z njimi ustvarja skupno vizijo.
Med režiserje, ki jih spoštuje in se je od njih veliko naučila, prišteva Davida Fincherja, ki ju »zelo samozavesten in verjame v svojo vizijo«, Pedra Almodovarja, »pokazal mi je avtentično žensko«, Neila Jordana, ki »je poet in sledi svojemu toku zavesti«, pa tudi Spika Leeja, ki jo vedno znova očara »s pogumom in drznostjo«. »Srčno si želim kdaj sodelovati tudi s kakšnim francoskim režiserjem. Morda bi lahko v kakšnem pravem francoskem avtorskem filmu igrala Američanko,« se zasmeji.



Čeprav morda ni najbolj bogata igralka, pa ima Jodie Foster pri svojih letih gotovo eno najdaljših karier v Hollywoodu. S svojimi kariernimi potezami kot igralka, režiserka in producentka je zgodba o uspehu, ki se vedno bolj zaveda svojega vpliva na mlajše generacije, posebno filmark. »Dolgo nismo mogli slišati zgodb, ki bi jih povedale ženske, zdaj je naša priložnost,« je dejala mlademu občestvu v Cannesu in jim na koncu položila na srce: »Vprašajte se, kaj je resničnega v vas, in ne uklanjajte se željam drugih. Povejte svojo zgodbo, zdaj je pravi čas.«