Leto, ki so ga zaznamovale režiserke
Ena od prioritetnih nalog reševanja filma je zagotavljanje sredstev za restavracijo in digitalizacijo starih filmskih kopij, ki neustavljivo propadajo.
Odpri galerijo
Urša Menart je s filmom Ne bom več luzerka zmagala na Festivalu slovenskega filma. FOTO: Željko Stevanić/IFP
Iztekajoče se leto je na kinematografskem področju prineslo preporod. Na Festivalu slovenskega filma je slavil mladi val. Filmarji so zasnovali nacionalni program za film ter dosegli zavezo politikov, Slovenija pa se je uradno vpisala tudi na svetovni zemljevid filmskih lokacij.
Filmsko področje je, kot kaže, trenutno eno izmed bolj povezanih umetniških področij pri nas. Boj proti skupnemu sovražniku (imenovanje Igorja Prodnika za direktorja Studia Viba film), ki je filmarje pred petimi leti povezal, je očitno stroko notranje okrepil in zedinil. Združeni v različna društva filmarji vseh generacij nastopajo složno, vključujejo interese svojih članov in skupne cilje artikulirano zastopajo tudi pred zakonodajalci. Tako je letos društvo režiserjev v občasniku Filmarija predstavilo nacionalni program za film, v katerem so podali analizo stanja, strateški načrt do leta 2023 in predloge nujnih ukrepov, ki bi slovensko kinematografijo potegnili iz dolgoletne (predvsem finančne) agonije. Program so predstavili v državnem zboru, kjer se je odbor za kulturo zavezal, da bo filmu do leta 2022 izboril povišanje proračuna z dobrih štirih na enajst milijonov evrov.
Z letošnjim letom so tuji producenti, ki so snemali filme na naših tleh, lahko prvič uveljavljali pravico do denarnega povračila v višini 25 odstotkov stroškov (post)produkcije, porabljenih pri nas. Slovenija je bila med zadnjimi evropskimi državami brez urejene tako imenovane davčne olajšave za tuje produkcije. To je spodbudilo tudi Slovenski filmski center, da je najprej v Cannesu, nato pa še v Londonu prvič promoviral Slovenijo kot filmsko destinacijo, da bi tuje producente spodbudil k snemanju pri nas. Letos so na slovenskih tleh nastali dve televizijski seriji, italijanska I Just Wanted To Be A Rock Star in srbska Sence nad Balkanom 2, ter filmi Who The Fuck You Think You Are Slavoj Žižek? angleškega in Ne boj se, če te objamem italijanskega producenta.
V Portorožu je na osrednji filmski manifestaciji slavil mladi val. S celovečernimi igranimi prvenci, v katerih sta na svež, zanimiv pa tudi samokritičen način obravnavala problematiko mlade generacije, sta izstopala Urša Menart s filmom Ne bom več luzerka in Darko Štante s Posledicami. Štantetov film je prodrl tudi na evropski in ameriški trg, kar je za slovenski film poseben uspeh. Sonja Prosenc je ustvarila še en avtorski umetniški festivalski magnet z Zgodovino ljubezni ter v Karlovih Varih prejela nagrado za izjemen umetniški dosežek, uvrstila se je tudi na ameriški festival Slamdance. Akademija za filmsko umetnost in znanost, ki podeljuje oskarje, je povabila v svoje vrste režiserko Špelo Čadež, ki je z večkrat nagrajenimi deli Boles in Nočna ptica glas o naši animaciji ponesla po svetu.
Povečalo se je tudi zanimanje za animirani film, kar se je pokazalo na festivalu Animateka, na katerem se je uvrstilo v program kar 24 domačih animiranih izdelkov. Na igralskem področju je žela sadove preteklega dela igralka Maruša Majer, ki ji je pripadla zlata puljska arena za vlogo požrtvovalne matere in emocionalno poškodovane ženske v filmu Janeza Burgerja Ivan. Ta film, ki so ga v kinih lahko gledali tudi Kitajci, je bil naš letošnji kandidat za tujejezičnega oskarja.
Mirno lahko zapišemo, da so leto 2018 v filmskem svetu posebej zaznamovale ženske ustvarjalke in tako okrepile zavest o siceršnji slabi zastopanosti žensk v filmski industriji.
Na to temo so v SFC pripravili posvet in tako podprli letošnjo Euroimagesovo iniciativo, zapisano v strategiji za enakost spolov v evropskem filmskem sektorju, katere cilj je do leta 2020 doseči razmerje 50 : 50, kar zadeva zastopanost obeh spolov na filmskem področju.
Za življenjsko delo na področju filma sta bila nagrajena režiser in direktor fotografije Karpo Godina, ki je prejel Štigličevo nagrado, ter režiser Tugo Štiglic, ki mu je pripadla Badjurova nagrada. Poslovilo se je nekaj velikih igralskih imen, Štefka Drolc in Demeter Bitenc, pa prvi Kekec Matija Barl, ki bodo skozi film za vedno zapisani v kolektivnem kulturnem spominu. Če ga bomo le ohranili, film namreč.
Zato je ena od prioritetnih nalog reševanja filma, na kar so letos posebej opozorili snovalci nacionalnega programa za film, zagotavljanje sredstev za restavracijo in digitalizacijo starih filmskih kopij, ki neustavljivo propadajo. Letos sta ubežali zobu časa dve klasiki. Kakšne so zganjali, smo se spomnili ob osveženi kopiji To so gadi, za kaj so se borili, pa ob filmu Na svoji zemlji.
Letos so se filmarji izkazali, v novem letu pa bo na vrsti predvsem politika. Leto 2019 je čas za implementiranje obljubljenih postavk, katerih dobrobit se bo pokazala šele čez nekaj let. A dolgih procesov nastajanja nečesa novega so filmarji vajeni. Da le ne bi ob čakanju izgubili kreativnega zanosa, slovenska kultura pa še ene talentirane generacije.
Filmsko področje je, kot kaže, trenutno eno izmed bolj povezanih umetniških področij pri nas. Boj proti skupnemu sovražniku (imenovanje Igorja Prodnika za direktorja Studia Viba film), ki je filmarje pred petimi leti povezal, je očitno stroko notranje okrepil in zedinil. Združeni v različna društva filmarji vseh generacij nastopajo složno, vključujejo interese svojih članov in skupne cilje artikulirano zastopajo tudi pred zakonodajalci. Tako je letos društvo režiserjev v občasniku Filmarija predstavilo nacionalni program za film, v katerem so podali analizo stanja, strateški načrt do leta 2023 in predloge nujnih ukrepov, ki bi slovensko kinematografijo potegnili iz dolgoletne (predvsem finančne) agonije. Program so predstavili v državnem zboru, kjer se je odbor za kulturo zavezal, da bo filmu do leta 2022 izboril povišanje proračuna z dobrih štirih na enajst milijonov evrov.
Z letošnjim letom so tuji producenti, ki so snemali filme na naših tleh, lahko prvič uveljavljali pravico do denarnega povračila v višini 25 odstotkov stroškov (post)produkcije, porabljenih pri nas. Slovenija je bila med zadnjimi evropskimi državami brez urejene tako imenovane davčne olajšave za tuje produkcije. To je spodbudilo tudi Slovenski filmski center, da je najprej v Cannesu, nato pa še v Londonu prvič promoviral Slovenijo kot filmsko destinacijo, da bi tuje producente spodbudil k snemanju pri nas. Letos so na slovenskih tleh nastali dve televizijski seriji, italijanska I Just Wanted To Be A Rock Star in srbska Sence nad Balkanom 2, ter filmi Who The Fuck You Think You Are Slavoj Žižek? angleškega in Ne boj se, če te objamem italijanskega producenta.
Celovečerni igrani prvenec Darka Štanteta Posledice na svež način obravnava problematiko mlade generacije. FOTO: Demiurg
Zmage doma in na tujem
V Portorožu je na osrednji filmski manifestaciji slavil mladi val. S celovečernimi igranimi prvenci, v katerih sta na svež, zanimiv pa tudi samokritičen način obravnavala problematiko mlade generacije, sta izstopala Urša Menart s filmom Ne bom več luzerka in Darko Štante s Posledicami. Štantetov film je prodrl tudi na evropski in ameriški trg, kar je za slovenski film poseben uspeh. Sonja Prosenc je ustvarila še en avtorski umetniški festivalski magnet z Zgodovino ljubezni ter v Karlovih Varih prejela nagrado za izjemen umetniški dosežek, uvrstila se je tudi na ameriški festival Slamdance. Akademija za filmsko umetnost in znanost, ki podeljuje oskarje, je povabila v svoje vrste režiserko Špelo Čadež, ki je z večkrat nagrajenimi deli Boles in Nočna ptica glas o naši animaciji ponesla po svetu.
Povečalo se je tudi zanimanje za animirani film, kar se je pokazalo na festivalu Animateka, na katerem se je uvrstilo v program kar 24 domačih animiranih izdelkov. Na igralskem področju je žela sadove preteklega dela igralka Maruša Majer, ki ji je pripadla zlata puljska arena za vlogo požrtvovalne matere in emocionalno poškodovane ženske v filmu Janeza Burgerja Ivan. Ta film, ki so ga v kinih lahko gledali tudi Kitajci, je bil naš letošnji kandidat za tujejezičnega oskarja.
Mirno lahko zapišemo, da so leto 2018 v filmskem svetu posebej zaznamovale ženske ustvarjalke in tako okrepile zavest o siceršnji slabi zastopanosti žensk v filmski industriji.
Na to temo so v SFC pripravili posvet in tako podprli letošnjo Euroimagesovo iniciativo, zapisano v strategiji za enakost spolov v evropskem filmskem sektorju, katere cilj je do leta 2020 doseči razmerje 50 : 50, kar zadeva zastopanost obeh spolov na filmskem področju.
Za kaj so se borili, nas je spomnila restavrirana kopija filma Na svoji zemlji. FOTO: promocijsko gradivo
Slovesa in obeti
Za življenjsko delo na področju filma sta bila nagrajena režiser in direktor fotografije Karpo Godina, ki je prejel Štigličevo nagrado, ter režiser Tugo Štiglic, ki mu je pripadla Badjurova nagrada. Poslovilo se je nekaj velikih igralskih imen, Štefka Drolc in Demeter Bitenc, pa prvi Kekec Matija Barl, ki bodo skozi film za vedno zapisani v kolektivnem kulturnem spominu. Če ga bomo le ohranili, film namreč.
Zato je ena od prioritetnih nalog reševanja filma, na kar so letos posebej opozorili snovalci nacionalnega programa za film, zagotavljanje sredstev za restavracijo in digitalizacijo starih filmskih kopij, ki neustavljivo propadajo. Letos sta ubežali zobu časa dve klasiki. Kakšne so zganjali, smo se spomnili ob osveženi kopiji To so gadi, za kaj so se borili, pa ob filmu Na svoji zemlji.
Letos so se filmarji izkazali, v novem letu pa bo na vrsti predvsem politika. Leto 2019 je čas za implementiranje obljubljenih postavk, katerih dobrobit se bo pokazala šele čez nekaj let. A dolgih procesov nastajanja nečesa novega so filmarji vajeni. Da le ne bi ob čakanju izgubili kreativnega zanosa, slovenska kultura pa še ene talentirane generacije.
