V nadaljevanju preberite:

Če bi šlo vse po sreči, bi bila premiera filma Dedek gre na jug v Cankarjevem domu natanko ob tridesetletnici Babice gre na jug, prvega slovenskega filma po osamosvojitvi. Režiserju Vinciju Voguu Anžlovarju je očitno usojeno snemati v kriznih časih; takrat med vojno, zdaj med pandemijo, ki je njegovemu petemu celovečercu nekoliko premešala karte. Toda sedem let po nastanku scenarija je nova cestna dramedija v produkciji A Atalante vendarle tu.

Pravzaprav se dedkova zgodba začne istega leta, kot se odvije babičina. Takrat, leta 1991, je namreč mladi trobentač Boris (Boris Cavazza) spoznal ljubezen svojega življenja Nedo (Ksenija Mišić) in jo takoj spet izgubil, kar je povod za njegovo pot na jug. V resnici ga tja proti njegovi volji zvleče najboljši prijatelj Vlado (Vlado Novak), pot pa je polna nenadejanih peripetij.

Z režiserjem smo se pogovarjali o presečiščih poti Babice in Dedka, o filmskih referencah, ki jih je v novi dramediji vse polno, o svobodnemu žanru filma ceste in avtobiografskih elementih v filmu.