Nezavedni tok, ki vodi do ... filma
Filmska umetnica je posnela svoj peti celovečerec Človek s senco, ki po premieri čaka na redno kinematografsko distribucijo.
Odpri galerijo
Kamnite puščave, po katerih tava slehernik Eme Kugler, so posnete v kamnolomu Črnotiče. Prizorišče je treba pripraviti, nekje prekopati z bagri, drugje zasuti s peskom, potem pa površino ročno zgladiti. V pomanjkanju sredstev se umetnica vsega loti lastnoročno. Foto osebni arhiv
V svetu Eme Kugler je najprej beseda. Tok nezavednih misli, sanj, fantazem, večnih idej, prelitih na papir. V končni podobi njene vizije pa besede potihnejo, porazgubijo se v prostornih dvoranah med marmornatimi stebri, v slonokoščenih stolpih in postanejo meso. Meso na dobro obloženih mizah, mesenost bakanalij in ranljivo meso nebogljenega slehernika, ki izgubljen v večnosti išče smisel bivanja, ujet med simbole v kamniti pustinji svoje podzavesti.
Tudi njena najnovejša postapokaliptična, psihoznanstvenofantastična meditacija Človek s senco, z Markom Mandičem in Natašo Matjašec v glavnih vlogah, ima vse prvine simbolnega sveta umetnice, ki pravi, da že ves čas pravzaprav ustvarja en film.
Vmes sta še Za konec časa in Odmevi časa. Tematika vseh je ujetost slehernika v genetski in socialni kod, ki oblikujeta človeka po »svoji podobi«. Novorojenec kot popolnoma nemočno bitje pade v kremplje. In ti kremplji ustvarijo človeka, za katerega nekateri pravijo, da je vrhunec stvarstva. Kakšna ironija, če pomislimo, koliko zla je sposoben!
Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdno drži v svojih krempljih. Čas so si izmislili ljudje, da lahko merijo svoje delovanje v življenju, da je mogoča komunikacija med njimi in kar je najmočnejše – opominja nas na našo minljivost. Večino življenja živimo v razcepu med preteklostjo, kjer so shranjeni občutki krivde, in prihodnostjo, kjer domujejo pričakovanja, in le redki so trenutki, ko bivamo v sedanjosti. In v tej ozki reži, kar sedanjost je, vedno znova stisnjena med spomini preteklosti in iluzijami prihodnosti, je to edino mesto, kjer lahko človek vsaj za hip uresniči svojo svobodo. Meni se to zgodi v trenutkih kreacije, ko odpadejo vsi imperativi, vsi občutki manjvrednosti in si rečem: »To sem jaz« in ni prostora za: »Kaj bodo pa drugi rekli.«
V prvem je šlo bolj za razmišljanje o času kot izgubljeni priložnosti, ki se nikoli ne vrne. Lahko bi bili kaj storili, pa nismo. In od tod izvira občutek krivde, ki ga je polna krščanska civilizacija, v kateri živimo. In najlaže se mi je zdelo prikazati to s parabolo o duši in telesu, ki ju enačim z zavestnim in nezavednim in razcep njima nas določa. Pri drugem filmu pa je šlo bolj za vprašanje doseganja svobode, po kateri posameznik hlepi, a jo zelo težko doseže oziroma je nikoli ne. In kako se doseganje te »svobode« manifestira v odnosu do drugega, ki mu postavlja ogledalo njega samega.
Vse in nič. Vsi smo izgubljeni v času. Vsi nekaj iščemo, pa še sami ne vemo, kaj. Tudi sama nimam odgovora na vprašanje, kaj iščem. Če bi vedela, bi se izgubila vsa draž življenja.
Nihče ne ve, kaj ga čaka jutri. Lahko si še tako skrbno načrtuješ dan, a je to zgolj ozka rezina resničnosti, na katero smo osredotočeni. Če bi se odprli, bi lahko vzporedno živeli še veliko več življenj. A socialne strukture nas ukalupljajo in večinoma slepo sledimo tem kodom.
Ne. Niti veliki filozofi jih niso, le kako bi jih jaz. Mislim pa, da si mora vsak sam osmisliti življenje, da je znosno in da je včasih lahko tudi zanosno. O smislu življenja se ne sprašujem. Nekaj me goni, da počnem to, kar počnem. In to nekaj je moje nezavedno, ki je tisočkrat močnejše od zavestnega. In vsaka bitka z nezavednim je obsojena na poraz. Moj moto je – prepusti se toku in ta te bo vedno pripeljal na pravo mesto. Mene pelje do mojih filmov. A prepustitev ne pomeni ležernega plavanja po meandrih nezavednega. Je trdo delo, askeza v vsem svojem pomenu.
Vse je izziv. Vsak najmanjši detajl, ki ga doslej še nisem obvladala, je izziv, ker ga hočem napraviti čim bolje. Na primer za prizor v labirintu iz zadnjega filma Človek s senco je bilo treba iz nič izdelati 38 kolosalnih stebrov, mizo, kip in marmornata tla. Nisem kiparka, ampak sem se tega vseeno lotila. Stebri, ki so v filmu videti marmorni, so v resnici narejeni iz stiropora, premazanega s plastmi parafina, in zbrušeni do končnega sijaja. Metoda, ki sem si jo izmislila sama. Ker nimam denarja, da bi plačala drugim, sem tri mesece od jutra do večera to delala sama. Ko sem izdelovala talne plošče, sem vsak dan lastnoročno dvignila in prestavila okoli sedem ton materiala.
Hvala lepa. Take teksture ne dobiš z računalnikom. V dolgih kadrih se take stvari opazijo. Pa saj trud ni zaman, scenografijo lahko uporabim še pri naslednjem projektu. Temu pravim lego kocke sistem. Z leti sem se mnogo česa naučila, največ po metodi poskusov in zmot, in to v kombinaciji z vsem lepim, kar sem med doživljanjem umetnosti uskladiščila v možgane, in vsem tem, kar mi tako velikodušno daje moje nezavedno. To je najsvobodnejši in najbolj užitka poln način učenja, dela. Je pa res, da ta način ni družbeno sprejemljiv, saj ne prinaša dobička – zdaj ko je človeštvo postalo trg delovne sile. Davno je bil trg sužnjev, zdaj je trg delovne sile. »Izjemen napredek civilizacije«.
Pri devetnajstih nisem vedela, kaj bi v življenju počela. Pa sem šla na ekonomijo, ker sta moji prijateljici šli na ekonomijo. Je pa res, da me je film dobesedno zastrupil že kot majhnega otroka, ker je bilo v filmih vse mogoče – leteče preproge in take stvari. Med študijem sem bila več v Kinoteki kot na predavanjih.
Dobre. Če me že sprašujete po imenih: Kubrick, Tarkovski, Bergman, Buñuel, Bela Tarr, italijanski neorealizem, pa, pa … vrsta je dolga.
Načrtni vsekakor niso. Ko pišem, ne razmišljam. Sedem za računalnik in prsti tipkajo to, kar blodi in tava po kotih mojih možganov, in vmes se prikrade tudi tisto, kar me je nekoč davno presunilo, zaznamovalo za vedno. In ker nezavednemu ne moreš ubežati, post festum tudi sama ugotovim tesno povezavo z že videnim, a jaz to napravim po svoje. Nihče si nič novega ne izmisli. Samo v nov kontekst postavljamo že videno. In če je stvar univerzalna, lahko služi različnim kontekstom.
Bitka za orkester je bila huda in dolga, skoraj dve leti. Vodstva RTV moj film ni zanimal. Ko sem šla do vrhovne instance, mi je direktor Kadunc dejal, »to ni za naše gledalce«. Več razumevanja je pokazal odgovorni urednik radia ARS gospod Venier. Hvala mu za avtonomno odločitev, kot hvala vsem filmskim kritikom in direktorjem kulturnih institucij, ki so mi napisali pisma podpore, ki so pripomogla k temu, da smo orkester na koncu dobili.
Ker je to edino prav! To je moj etični imperativ in naj bi veljal za slehernika. Moramo se postaviti za svoje pravice, ker se namesto nas nihče ne bo postavil zanje. Ne vem, zakaj se ljudje tako bojijo izpostaviti in zahtevati to, kar jim pripada, saj so kot ljudje enaki tistim, ki določajo gabarite izkoriščanja.
Za zdaj nič! Pritožila sem se letos spomladi zaradi birokratskih nesmislov v razpisu. Mojo vlogo so zavrgli, češ da ni popolna, ker nisem priložila treh medijskih kritik prejšnjih projektov, in tako sem ostala za eno leto brez financiranja, kar ima še hujše posledice. V vsakoletnem razpisu na ministrstvu je namreč pogoj, da si v preteklih treh letih uresničil vsaj tri projekte. Zavržena vloga pomeni nič sredstev, posledično ni projekta in tako se tudi naslednje leto ne moreš prijaviti na razpis, ker ne izpolnjuješ omenjenega pogoja. Tako te izločijo in se te znebijo za vedno. Tožbo sem dobila, a na ministrstvu molčijo.
To je ključno in nujno, tako kot dihanje. Po tej plati sta znanost in umetnost primerljivi. Boš znanstvenika prisilil v to, naj od avgusta do novembra nekaj izumi? Ne gre! Lahko dam še bolj absurden primer: naj ženska porodi polno razvitega otroka v treh mesecih, da bo hitro nazaj na delu?! Gre vendar za proces, dozorevanje in razvoj ideje, ki ji sledi realizacija. Model, ki ga vsiljuje ministrstvo, je enak modelu nenehne gospodarske rasti in ima za posledico hiperprodukcijo projektov in veliko teh je zaradi pomanjkanja denarja in časa narejeno napol, ker drugače ne more biti. Zanima jih le število, in ne kakovost – in to je skrb vzbujajoče.
Velikokrat so mi v obrazložitvi zavrnitve projekta napisali, da zgodba nima jasne narativne linije in da karakterji niso jasno dramaturško izdelani. Iz perspektive klasičnega narativnega filma je to res. A jaz ne delam klasičnega narativnega filma, za takega pa je pri nas malo posluha. Na žalost.
Občutek, ko jo dobiš, je lep. Ampak življenja mi niso spremenile. Zaradi nagrad pa sem dobila distributerja v Los Angelesu za filma Za konec časa in Odmevi časa.
Narediti film s tako malo denarja. A k sreči imam vzpostavljeno zelo dobro socialno strukturo. Sodelovanja mi ljudje nikoli ne odrečejo. Igralci radi sodelujejo, prijatelji mi pomagajo. Samo z njihovo pomočjo mi je doslej uspevalo.
Tudi njena najnovejša postapokaliptična, psihoznanstvenofantastična meditacija Človek s senco, z Markom Mandičem in Natašo Matjašec v glavnih vlogah, ima vse prvine simbolnega sveta umetnice, ki pravi, da že ves čas pravzaprav ustvarja en film.
Zdi se, da ste od svojega prvega celovečerca Phantom do zadnjega Človek s senco nekako zaokrožili zgodbo. Oba filma se dokaj podobno ukvarjata z nekaterimi bivanjskimi problemi, ki vas begajo.
Vmes sta še Za konec časa in Odmevi časa. Tematika vseh je ujetost slehernika v genetski in socialni kod, ki oblikujeta človeka po »svoji podobi«. Novorojenec kot popolnoma nemočno bitje pade v kremplje. In ti kremplji ustvarijo človeka, za katerega nekateri pravijo, da je vrhunec stvarstva. Kakšna ironija, če pomislimo, koliko zla je sposoben!
Osrednje zanimanje vašega umetniškega ustvarjanja je čas. To razkrivajo že naslovi filmov. O času se da razmišljati različno. Kaj vas pri njem najbolj fascinira?
Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdno drži v svojih krempljih. Čas so si izmislili ljudje, da lahko merijo svoje delovanje v življenju, da je mogoča komunikacija med njimi in kar je najmočnejše – opominja nas na našo minljivost. Večino življenja živimo v razcepu med preteklostjo, kjer so shranjeni občutki krivde, in prihodnostjo, kjer domujejo pričakovanja, in le redki so trenutki, ko bivamo v sedanjosti. In v tej ozki reži, kar sedanjost je, vedno znova stisnjena med spomini preteklosti in iluzijami prihodnosti, je to edino mesto, kjer lahko človek vsaj za hip uresniči svojo svobodo. Meni se to zgodi v trenutkih kreacije, ko odpadejo vsi imperativi, vsi občutki manjvrednosti in si rečem: »To sem jaz« in ni prostora za: »Kaj bodo pa drugi rekli.«
Filma Za konec časa (2003) in Odmevi časa (2013) vsak po svoje tematizirata ta izmuzljivi koncept …
V prvem je šlo bolj za razmišljanje o času kot izgubljeni priložnosti, ki se nikoli ne vrne. Lahko bi bili kaj storili, pa nismo. In od tod izvira občutek krivde, ki ga je polna krščanska civilizacija, v kateri živimo. In najlaže se mi je zdelo prikazati to s parabolo o duši in telesu, ki ju enačim z zavestnim in nezavednim in razcep njima nas določa. Pri drugem filmu pa je šlo bolj za vprašanje doseganja svobode, po kateri posameznik hlepi, a jo zelo težko doseže oziroma je nikoli ne. In kako se doseganje te »svobode« manifestira v odnosu do drugega, ki mu postavlja ogledalo njega samega.
V Za konec časa se vaš junak retorično sprašuje: »Kaj je narobe s tem časom?«
Vse in nič. Vsi smo izgubljeni v času. Vsi nekaj iščemo, pa še sami ne vemo, kaj. Tudi sama nimam odgovora na vprašanje, kaj iščem. Če bi vedela, bi se izgubila vsa draž življenja.
Zato svoje junake pogosto pustite, da brezciljno tavajo po kamnitih pustinjah, kot kakšni Sizifi valijo svoje breme navkreber in ne vedo, kaj jih čaka na koncu poti?
Nihče ne ve, kaj ga čaka jutri. Lahko si še tako skrbno načrtuješ dan, a je to zgolj ozka rezina resničnosti, na katero smo osredotočeni. Če bi se odprli, bi lahko vzporedno živeli še veliko več življenj. A socialne strukture nas ukalupljajo in večinoma slepo sledimo tem kodom.
Človek s senco je peti celovečerni film Eme Kugler. Foto osebni arhiv
Ste s filmi našli vsaj kakšen odgovor na bivanjska vprašanja?
Ne. Niti veliki filozofi jih niso, le kako bi jih jaz. Mislim pa, da si mora vsak sam osmisliti življenje, da je znosno in da je včasih lahko tudi zanosno. O smislu življenja se ne sprašujem. Nekaj me goni, da počnem to, kar počnem. In to nekaj je moje nezavedno, ki je tisočkrat močnejše od zavestnega. In vsaka bitka z nezavednim je obsojena na poraz. Moj moto je – prepusti se toku in ta te bo vedno pripeljal na pravo mesto. Mene pelje do mojih filmov. A prepustitev ne pomeni ležernega plavanja po meandrih nezavednega. Je trdo delo, askeza v vsem svojem pomenu.
Znani ste po tem, da se umetnosti lotevate holistično. Sami se lotite scenarija, režije, scenografije, kostumografije, montaže … V kateri vlogi najbolj uživate?
Vse je izziv. Vsak najmanjši detajl, ki ga doslej še nisem obvladala, je izziv, ker ga hočem napraviti čim bolje. Na primer za prizor v labirintu iz zadnjega filma Človek s senco je bilo treba iz nič izdelati 38 kolosalnih stebrov, mizo, kip in marmornata tla. Nisem kiparka, ampak sem se tega vseeno lotila. Stebri, ki so v filmu videti marmorni, so v resnici narejeni iz stiropora, premazanega s plastmi parafina, in zbrušeni do končnega sijaja. Metoda, ki sem si jo izmislila sama. Ker nimam denarja, da bi plačala drugim, sem tri mesece od jutra do večera to delala sama. Ko sem izdelovala talne plošče, sem vsak dan lastnoročno dvignila in prestavila okoli sedem ton materiala.
Pa ne bi bilo laže to narediti v postprodukciji?
Hvala lepa. Take teksture ne dobiš z računalnikom. V dolgih kadrih se take stvari opazijo. Pa saj trud ni zaman, scenografijo lahko uporabim še pri naslednjem projektu. Temu pravim lego kocke sistem. Z leti sem se mnogo česa naučila, največ po metodi poskusov in zmot, in to v kombinaciji z vsem lepim, kar sem med doživljanjem umetnosti uskladiščila v možgane, in vsem tem, kar mi tako velikodušno daje moje nezavedno. To je najsvobodnejši in najbolj užitka poln način učenja, dela. Je pa res, da ta način ni družbeno sprejemljiv, saj ne prinaša dobička – zdaj ko je človeštvo postalo trg delovne sile. Davno je bil trg sužnjev, zdaj je trg delovne sile. »Izjemen napredek civilizacije«.
Ema Kugler: »Največji izziv je vedno narediti film s tako malo denarja.« Foto osebni arhiv
Diplomirali ste iz ekonomije, kako ste sploh prišli v film? Oziroma bolj logično vprašanje, zakaj ekonomija?
Pri devetnajstih nisem vedela, kaj bi v življenju počela. Pa sem šla na ekonomijo, ker sta moji prijateljici šli na ekonomijo. Je pa res, da me je film dobesedno zastrupil že kot majhnega otroka, ker je bilo v filmih vse mogoče – leteče preproge in take stvari. Med študijem sem bila več v Kinoteki kot na predavanjih.
Katere filme najraje gledate?
Dobre. Če me že sprašujete po imenih: Kubrick, Tarkovski, Bergman, Buñuel, Bela Tarr, italijanski neorealizem, pa, pa … vrsta je dolga.
V Človeku s senco so pokloni tem režiserjem dokaj očitni in načrtni torej?
Načrtni vsekakor niso. Ko pišem, ne razmišljam. Sedem za računalnik in prsti tipkajo to, kar blodi in tava po kotih mojih možganov, in vmes se prikrade tudi tisto, kar me je nekoč davno presunilo, zaznamovalo za vedno. In ker nezavednemu ne moreš ubežati, post festum tudi sama ugotovim tesno povezavo z že videnim, a jaz to napravim po svoje. Nihče si nič novega ne izmisli. Samo v nov kontekst postavljamo že videno. In če je stvar univerzalna, lahko služi različnim kontekstom.
Glasba je pomemben del vaših filmov. Tukaj ste brezkompromisni. Če si zamislite simfonični orkester RTV, ga tudi dobite.
Bitka za orkester je bila huda in dolga, skoraj dve leti. Vodstva RTV moj film ni zanimal. Ko sem šla do vrhovne instance, mi je direktor Kadunc dejal, »to ni za naše gledalce«. Več razumevanja je pokazal odgovorni urednik radia ARS gospod Venier. Hvala mu za avtonomno odločitev, kot hvala vsem filmskim kritikom in direktorjem kulturnih institucij, ki so mi napisali pisma podpore, ki so pripomogla k temu, da smo orkester na koncu dobili.
Ema Kugler: Meni se to zgodi v trenutkih kreacije, ko odpadejo vsi imperativi, vsi občutki manjvrednosti in si rečem: »To sem jaz« in ni prostora za: »Kaj bodo pa drugi rekli.« Foto osebni arhiv
Ko ste o nečem prepričani, znate vztrajati. Tudi udariti po mizi. O vas mediji pogosto pišemo v zvezi s številnimi tožbami, ki ste jih vložili na sodišču proti denacionalizacijskem postopku, ko so vas metali iz stanovanja, pa proti ministrstvu za kulturo, nazadnje v zvezi s projektom Prokrustova postelja. Umetniki se ne odločijo velikokrat, da bi se spustili v sodni boj z birokratskimi mlini. Zakaj se za to odločate vi?
Ker je to edino prav! To je moj etični imperativ in naj bi veljal za slehernika. Moramo se postaviti za svoje pravice, ker se namesto nas nihče ne bo postavil zanje. Ne vem, zakaj se ljudje tako bojijo izpostaviti in zahtevati to, kar jim pripada, saj so kot ljudje enaki tistim, ki določajo gabarite izkoriščanja.
Kaj je novega v zadevi Prokrustova postelja?
Za zdaj nič! Pritožila sem se letos spomladi zaradi birokratskih nesmislov v razpisu. Mojo vlogo so zavrgli, češ da ni popolna, ker nisem priložila treh medijskih kritik prejšnjih projektov, in tako sem ostala za eno leto brez financiranja, kar ima še hujše posledice. V vsakoletnem razpisu na ministrstvu je namreč pogoj, da si v preteklih treh letih uresničil vsaj tri projekte. Zavržena vloga pomeni nič sredstev, posledično ni projekta in tako se tudi naslednje leto ne moreš prijaviti na razpis, ker ne izpolnjuješ omenjenega pogoja. Tako te izločijo in se te znebijo za vedno. Tožbo sem dobila, a na ministrstvu molčijo.
Človek s senco je psiho-znanstvenofantastična meditacija na temo ujetosti slehernika v genetski in socialni kod. Foto osebni arhiv
Danes so razvijanje ideje, predih, razmislek … razumljeni kot odvečna faza ustvarjalnega procesa, nekonstruktivno porabljen čas, stran metanje denarja. Ustaviti se in razmisliti o nečem ali pa zgolj biti, čakati, uživati, srkati vtise je razkošje, ki si ga lahko privoščijo redki. Kako pomembna je ta faza v procesu ustvarjanja?
To je ključno in nujno, tako kot dihanje. Po tej plati sta znanost in umetnost primerljivi. Boš znanstvenika prisilil v to, naj od avgusta do novembra nekaj izumi? Ne gre! Lahko dam še bolj absurden primer: naj ženska porodi polno razvitega otroka v treh mesecih, da bo hitro nazaj na delu?! Gre vendar za proces, dozorevanje in razvoj ideje, ki ji sledi realizacija. Model, ki ga vsiljuje ministrstvo, je enak modelu nenehne gospodarske rasti in ima za posledico hiperprodukcijo projektov in veliko teh je zaradi pomanjkanja denarja in časa narejeno napol, ker drugače ne more biti. Zanima jih le število, in ne kakovost – in to je skrb vzbujajoče.
Moramo se postaviti za svoje pravice, ker se namesto nas nihče ne bo postavil zanje. Ne vem, zakaj se ljudje tako bojijo izpostaviti in zahtevati to, kar jim pripada, saj so kot ljudje enaki tistim, ki določajo gabarite izkoriščanja.
Dobili ste nagrado za scenarij v New Yorku, a na razpisih vam menda očitajo, da so vaši scenariji nejasni.
Velikokrat so mi v obrazložitvi zavrnitve projekta napisali, da zgodba nima jasne narativne linije in da karakterji niso jasno dramaturško izdelani. Iz perspektive klasičnega narativnega filma je to res. A jaz ne delam klasičnega narativnega filma, za takega pa je pri nas malo posluha. Na žalost.
Kaj vam pomenijo nagrade?
Občutek, ko jo dobiš, je lep. Ampak življenja mi niso spremenile. Zaradi nagrad pa sem dobila distributerja v Los Angelesu za filma Za konec časa in Odmevi časa.
Kaj je za vas pri delu največji izziv?
Narediti film s tako malo denarja. A k sreči imam vzpostavljeno zelo dobro socialno strukturo. Sodelovanja mi ljudje nikoli ne odrečejo. Igralci radi sodelujejo, prijatelji mi pomagajo. Samo z njihovo pomočjo mi je doslej uspevalo.
