Njegovo ustvarjanje je gnala nuja

Drevi bo Društvo slovenskih režiserjev v Slovenski kinoteki že sedmič podelilo nagrade Štigličev pogled za izjemno režijo posameznega avdiovizualnega dela (prejemnice in prejemnike bodo razkrili na podelitvi) in nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki bo pripadla 94-letnemu režiserju, scenaristu in ­pedagogu Maku Sajku.

»Dokumentarna kinematografija je v slovenski filmski pokrajini tudi v 21. stoletju še v povojih: zares razvili nismo ne poučevanja ne produkcije in tudi ne prikazovanja dokumentarcev. Zato je nenavadno, da vendarle imamo svoje dokumentarne klasike, čeprav pičle, pogosto kratkometražnega formata in neredko osamelce na seznamih igranih filmov,« so v Društvu slovenskih režiserjev omenili v obrazložitvi nagrade. Zato se Mako Sajko s svojim izključno kratkometražnim opusom 17 dokumentarcev uvršča med domače dokumentarne klasike.

Rojen 19. januarja 1927 v Tržiču je Sajko diplomiral na Visoki filmski šoli v Beogradu, kjer je nanj vplival profesor Slavko Vorkapić. Postal je prvi slovenski filmski režiser s formalno izobrazbo iz režije. Po študiju se je izpopolnjeval v Parizu in Münchnu, zatem pa sodeloval kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu ­Kosmaču.
 

Angažma z občutkom za človeka

Bil je izrazito socialno in politično angažirani filmar, čigar »angažma prevzema nežna, a silovita misel na človeka – naj je človek téma in snov njegovih filmov ali tisti, ki mora filme videti, začutiti, razmisliti ...« so pristavili k obrazložitvi.

Ko smo se ob 80-letnici Maka Sajka z njim pogovarjali za revijo Ekran, je povedal: »Vroče teme sem takoj zgrabil, čeprav večina ni bila filmogenična. To niso bile hvaležne teme za film. Gnala me je nuja, da s tem medijem nekaj povem, povzročim neki premik, zato sem se spuščal v tako tematiko. Vedno me je zanimal svet – tak, kot je. Ne izmišljene zgodbe, ampak realnost.«

Tako je leta 1962, ko je oblast razmišljala o preselitvi ljubljanske mestne tržnice na obrobje, s filmom Kaj za vas? opozoril na (verjetno tudi pomagal zaustaviti) nerazumen urbanistični »napredek«. V slogu cinéma vérité je posnel dokumentarni eksperiment Strupi, ki brez komentarja, a zgovorno, z močjo slike, montaže in glasbe prikaže strupeno uničevanje okolja. Leta 1967 ga je osupnil strokovni članek o tem, da je bilo v Sloveniji v šestdesetih letih več kot 700 samomorov, v večini med mladimi do 25 let. »Bil sem pripravljen storiti vse, da bi opozoril na to dejstvo,« je dejal in posnel dokumentarni film Samomorilci, pozor! (1967), ki je močno razburil tedanjo oblast, saj je bil odmevno predvajan na filmskem festivalu v Beogradu. Nekaj let pozneje je za film vseeno prejel nagrado Prešernovega sklada. Promiskuiteta (1974) je duhovit, drzen in zeitgeistovski prikaz vprašanja spolnosti v sodobnih odnosih. Slavica exception (1971) pa film o striptizeti, posnet z njenega ­zornega kota.

Filmski govorici je posvečal veliko pozornosti in jo raziskoval. Pri nekaterih filmih je pustil, da govorijo prizori, drugje je slike pospremil z neredko hudomušno in ironično, kritično tekstovno podlago. Med njimi so Narodna noša (1975) z etnografsko tematiko, do gospodarstva kritični Muzej zahteva (1967) in film o relativnosti meja Kje je železna zavesa (1961).

Sajko je leta 2009 prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Zdaj se je pridružil še dosedanjim Štigličevim nagrajencem Jožetu Pogačniku, Rajku Ranflu, Filipu Robarju Dorinu, Karpu Godini, Zdravku Barišiču in Emi Kugler. Preostali prejemniki nagrade Štigličev pogled bodo znani nocoj.