Noč groze med pandemijo

Grozljivke, ki prikazujejo izbruhe epidemij, so idealni filmi za letošnjo noč čarovnic.
Fotografija: Maratonsko gledanje grozljivk na noč čarovnic je postalo tradicija. FOTO: Roslan Rahman/AFP
Odpri galerijo
Maratonsko gledanje grozljivk na noč čarovnic je postalo tradicija. FOTO: Roslan Rahman/AFP

Ker na letošnjo noč čarovnic iz epidemioloških razlogov ni tradicionalnega maratona grozljivk v Kinodvoru, onemogočene pa so tudi več ali manj vse druge oblike zabave, bo večina ljubiteljev groze noč preživela ob gledanju grozljivk iz domačega naslonjača

Situacija v kateri se nahajamo, zaprti v svoje domove ob stalno prežeči nevarnosti okužbe s še ne povsem znanim a smrtonosnim virusom, je že sama po sebi podobna grozljivki. Strah pred okužbo je verjetno ena najpogostejših tem grozljivih filmov; na njem temeljijo vsi filmi o vampirjih, volkodlakih in zlasti o zombijih. Številne grozljivke ga uprizarjajo tudi v čistejši, manj fantazijski obliki, brez rabe bajeslovnih bitjih. 

Groza pred virusom je pogosta tema znanstveno-fantastičnih filmov, srhljivk in grozljivk, pogosto z dodano klavstrofobično grozo ujetosti v brezizhodni karanteni. V času, ko smrtonosni virus in karantena nista nista zgolj fikcija temveč resničnost, ki kroji naša življenja, tovrstni filmi niso izgubili pomena. Ravno obratno; učinkujejo katarzično, saj se lahko stres in strah, ki ju doživljamo vsakodnevno, osredotočita na nevarnost v filmu in ob tem sprostita. 

Povpraševanje po filmih (in romanih) o epidemijah je ob pojavu novega koronavirusa močno naraslo. Že od pomladi so spiski epidemijskih grozljivk domala vsakdanji pojav na družbenih omrežjih in v medijih. V nekaj mesecih so tako žanrski filmi o epidemijah, denimo Kužna nevarnost (Contagion), Izbruh (Outbreak) ali Dvanajst opic, kot tudi filmske klasike, ki se dotikajo izbruhov bolezni, na primer Bergmanov Sedmi pečat, znova postali popularni. 

Za noč čarovnic v času epidemije smo pripravili nekaj priporočil prezrtih grozljivih filmov, ki se sicer na spiskih priljubljenih filmov o epidemijah ne pojavljajo, a so vsekakor še kako vredni ogleda.
 

Variola Vera


Film Gorana Markovića iz leta 1983 prikazuje epidemijo črnih koz, ki je v Jugoslaviji izbruhnila leta 1972. A dejanskih zgodovinskih dogodkov se drži le ohlapno in se raje osredotoča na grozo ujetosti v beograjski bolnišnici, zaprti v nepredušno karanteno pod vojaškim nadzorom. Pacienti in zdravniki drug za drugim zbolevajo in v umirajo v grozljivih mukah, saj država nima zadostne zaloge cepiv za domenvno že iztrebljeno bolezen. 

Variola Vera FOTO: Promocijsko gradivo
Variola Vera FOTO: Promocijsko gradivo
Morda z današnjega vidika skoraj bolj grozljivo od virusa deluje stalno spolno nadlegovanje, ki so ga bile na delovnem mestu deležne zdravnice in medicinske sestre. Praksa, ki je v filmu iz začetka osemdesetih let prikazana kot nekaj povsem običajnega in niti ne zares problematičnega. V eni glavnih vlog zdravnika, ki bi bil danes verjetno spoznan za krivega poskusov posilstva, igra Rade Šerbedžija

Variola Vera presenetljivo ostro kritizira odziv oblasti, kljub temu, da je bil izbruh izjemno uspešno zajezen, tedanje oblasti pa so se izkazale za mnogo bolj učinkovite v soočanju z epidemijo kot današnje. Jugoslovanske oblasti so 1972 odreagirale razmeroma hitro. Hotele je nemudoma zavzela vojska in vanje, v strogo varovano karanteno, zaprla 10.000 ljudi, za katere je obstajala možnost, da so bili v stiku z okuženimi. Kmalu nato je bilo proti kozam cepljenih 18 milijonov ljudi, skoraj celotno prebivalstvo Jugoslavije. V poslednjem izbruhu črnih koz v Evropi se je tako okužilo le 175 ljudi, 35 jih je zaradi bolezni umrlo.

Gotovo se v prihodnjih letih lahko nadejamo številnih filmskih uprizoritev epidemije koronavirusa, ki bodo močno spominjale na Markovićevo uprizoritev epidemije v Jugoslaviji. 


Epidemija


Drugi film slovitega režiserja Larsa von Trierja, posnet leta 1987, je verjetno njegovo najbolj po krivici prezrto delo. Delno je razlog, da je Epidemija danes domala pozabljena verjetno v tem, da je precej eksperimentalna, posneta v črno-beli barvi in v vseh pogledih kar se da daleč od hollywoodskega sloga, hkrati pa ima vendarle preveč žanrskih elementov groze in gnusa, da bi ugajal filmskim elitistom. 

Epidemija Larsa von Treierja FOTO: Promocijsko gradivo
Epidemija Larsa von Treierja FOTO: Promocijsko gradivo
Epidemija prikazuje dva režiserja (enega igra kar von Trier sam), ki snemata film o epidemiji neznane bolezni. Film v filmu govori o  zdravniku, ki se iz mesta v karanteni, napoti zdravit ljudi na okuženem podeželju. A med snemanjem se neznana kužna bolezen prične širiti tudi izven njunega filma.

V intervjuju s Stigom Björkmanom je von Trier pojasnil, da je želel posneti visokoproračunski film, a ker je na Danskem za posamični film lahko dobil le razmeroma zmerno vsoto, se je odločil najprej posneti celovečerec s kar najmanj denarja, vsa sredstva, ki jih je prejel zanj pa nameniti za načrtovani visokoproračunski film. 

Načrt se mu ni izšel in želenega visokoproračunskega filma ni nikoli posnel. Nastala je zgolj skrajno nizkoproračunska Epidemija. Kljub temu pa eksperimentalni film, ki je nekje na preseku evropskega umetniškega filma in grozljivke, predstavlja nenavadno poslastico za cinefilske sladokusce. 


 

Antiviralno


Antiviralno Brandona Cronenberga FOTO: Promocijsko gradivo
Antiviralno Brandona Cronenberga FOTO: Promocijsko gradivo
Kanadsko-francosko distopično grozljivko Antiviral je pred osmimi leti posnel Brandon Cronenberg, sin kultnega režiserja Davida Cronenberga, ki se je v prejšnjem stoletju proslavil tudi z grozljivkami o okužbah in epidemijah, kakršni sta denimo Srh (1975) in Besnilo (1977). 

Film prikazuje distopično prihodnost, v kateri je kult znanih oseb prignan onkraj vseh meja. Razvila se je celo cvetoča industrija, ki ljubiteljem in sledilcem slovitih osebnosti za velike denarje ponuja možnost, da se okužijo z virusi, ki so jih preboleli njihovi idoli. Viralnost virusov je tako odvisna od popularnosti znanih oseb, ki so se z njimi okužile. 

Ker so z virusi okužene slovite osebnosti tako donosne, konkurenčna podjetja kmalu sama začnejo razvijati nove viruse in z njimi namerno okuževati slavne. Film se stopnjuje v vse bolj temačno distopijo, ki je hkrati vrhunska gnusljivka, srhljivka in satira kulture obsedenosti s slavnimi osebami. 


 

Sindrom Ebole


Sindrom Ebole FOTO: Promocijsko gradivo
Sindrom Ebole FOTO: Promocijsko gradivo
Tretje razredni hongkonški film iz leta 1996 je gotovo najbolj žanrski in najbolj odvraten film na spisku. Ekstremna gnusljivka režiserja Hermana Yaua prikazuje v vseh pogledih nagnusnega morilca, ki pred preganjanjem v Hongkongu pobegne v Južno Afriko, kjer se zaposli v kitajski restavraciji. 

Ko v afriški vasici kupuje meso spolno občuje z zaradi ebole umirajočo žensko. Čeprav se okuži, ne kaže resnih simptomov bolezni, okužbo pa z delom v restavracijo hitro širi med prebivalstvom. 

Film je poln ekstremnih nagnusnosti od vseh mogočih telesnih izločkov, do spolnega nasilja in brutalnih umorov. Primeren je izključno za ljubitelje kar najodvratnejših grozljivk  z res dobrim želodcem. A redke filmske ekstremiste, ki so razvili okus za filme tipa »tako slabi, da so že dobri« in nenavadno hongkonško b produkcijo, bo film verjetno navdušil s svojo surovo odvratnostjo in brutalnostjo. 

Preberite še:

Komentarji: