Branje za čas karantene

Romanov o kugi, koleri, črnih kozah, sifilisu, tifusu, gripi, tuberkolozi, malariji, hivu/aidsu, eboli ne manjka.
Fotografija: V Soderberghovi Kužni nevarnosti iz leta 2011 so nastopili Matt Damon, Marion Cotillard, Kate Winslet, Gwyneth Paltrow, Jude Law in Daria Strokous (na fotografiji). Foto WB
Odpri galerijo
V Soderberghovi Kužni nevarnosti iz leta 2011 so nastopili Matt Damon, Marion Cotillard, Kate Winslet, Gwyneth Paltrow, Jude Law in Daria Strokous (na fotografiji). Foto WB

Prodaja Kuge Alberta Camusa­ se je v Italiji potrojila, britanski­ založnik hiti s ponatisom angleškega prevoda. Vsi bi se radi dokopali do izvoda strahotno aktualnega romana Deana Koontza Oči teme iz leta 1981, o »popolnem orožju wuhan-400«, založ­nik poroča, da se je prodaja e-knjige v treh tednih dvignila za 3000 odstotkov.

Nič slabše se ne godi romanu mojstra grozljivk Stephena Kinga The Stand, v katerem princ teme pride v spremstvu apokaliptične pandemije gripe, zmožne izbrisati 99,4 odstotka svetovnega prebivalstva, in romanu Dana Browna, ki je po svetovnih uspešnicah Angeli in demoni, Da Vincijeva šifra in Izgubljeni simbol pred leti ponudil Inferno, v katerem grozi z iztrebljenjem tretjine svetovnega prebivalstva pametni virus.

Nalezljive bolezni, zmožne velikih epidemij in s tem spreminjanja sveta, kakršen je bil prej, so pisatelje, kroniste, zgodovinarje in seveda tudi bralce fascinirale od nekdaj, že od glinopisnih ploščic, ki poročajo o kralju Uruka Gilgamešu. Velikokrat so poudarjale simbolni pomen pripovedovanega, zmeraj so urejeno človeško življenje zmotile sile, proti katerim človek nima moči.

Branje je mogoče začeti pri knjigi knjig: med egiptovskimi nadlogami v Stari zavezi, v Mojzesovi drugi knjigi, je opisana selektivna uporaba virusa: »Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: 'Pojdi k faraonu in mu povej: Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! Če pa ga ne boš hotel odpustiti in ga boš še zadrževal, bo prišla Gospodova roka nad tvojo živino na polju: nad konje, osle, kamele, govedo in drobnico; silno huda kuga. Gospod pa bo naredil razliko med izraelsko in egiptovsko živino; nobenemu od Izraelovih sinov ne bo ničesar poginilo.'« Gospod je določil rok in rekel: »Jutri bo Gospod to naredil v deželi.« In naslednji dan je Gospod naredil: vsa egiptovska živina je poginila, od izraelske živine pa ni poginila niti ena žival. Faraon je poslal oglednike, in glej, Izraelcem ni poginila niti ena žival. Toda faraonovo srce se je zakrknilo in ni odpustil ljudstva.

Jedkanica Jeana Charlesa Levasseurja po motivu Jules-Élieja Delaunaya Angel smrti trka na vrata med kugo v Rimu. Foto Wellcome Library, London
Jedkanica Jeana Charlesa Levasseurja po motivu Jules-Élieja Delaunaya Angel smrti trka na vrata med kugo v Rimu. Foto Wellcome Library, London

 

Z juga proti zahodu, z obale proti notranjosti?


Med prvimi natančnejšimi opisi posledic velikih izbruhov smrtonosne bolezni je poročanje grškega zgodovinarja in stratega na severnoegejskem območju Tukidida, ki je opisal epidemijo neznane bolezni proti koncu peloponeške vojne v Atenah okrog leta 430 pr. Kr.: za obzidjem atenskega polisa je strašna kuga ali kugi podobna bolezen vzela tretjino prebivalstva, tudi sam avtor je zbolel, a preživel, z njegovimi zapisi pa tudi prepričanje, da se kuga zmeraj širi z južnih predelov proti zahodu.

Po devetletni »antoninski kugi«, pandemiji črnih koz ali ošpic, ki je v rimskem cesarstvu zahtevala okrog pet milijonov žrtev, je leta 542 izbruhnila »justinijanova kuga«, bubonska kuga, ki je trajala skoraj petdeset let in vzela več kot polovico bizantinskega prebivalstva. Zgodovinar Prokopij je bil – drugače kot Tukidid – prepričan, da je v Bizanc po trgovskih in vojaških poteh prišla iz Egipta, širila pa se je zmeraj po enakem vzorcu – od obale proti notranjosti.
 

Zanesljivo znamenje bližajoče se smrti


Srednjeveške zgodbe o vampirjih in volkodlakih so se rade osredotočale na tematiko nalezljivosti in velikokrat tudi na iskanje krivca za okužbo. Z različnimi okoliščinami, povezanimi z izbruhi nevarnih nalezljivih bolezni, je v zbirki stotih novel Dekameron, v kateri si firenške mladenke in mladeniči v varnem zapiku na podeželju, daleč od strahot kuge, krajšajo čas s pripovedovanjem zgodb, postregel Giovanni Boccaccio, ni pa odveč dodati, da je delo začel pisati po izbruhu kuge, ki je prizadela Firence leta 1348.

Avtor je bil zdravniško natančen: »Ni bilo tako kakor prej na vzhodu, kjer je veljalo za očit­no znamenje neogibne smrti, če je kdo krvavel iz nosa; tokrat se je začela tako, da so prav tako pri moških kakor pri ženskah nastale v dimljah ali pod pazduhami nekakšne otekline, in mnogim med njimi so narasle do velikosti navad­nega jabolka, drugim do velikosti jajca, nekatere bolj, druge manj; preprosto ljudstvo je te otekline imenovalo bule. S prej imenovanih mest se je taka smrtonosna bula začela v kratkem širiti in prikazovati kjerkoli po telesu; nato se je kakovost te bolezni spreminjala, kazale so se črne ali modrikaste maroge in se mnogokrat širile po rokah in stegnih ter vseh drugih telesnih delih; pri teh so bile velike in redke, pri onih majhne in goste. In kakor je bila bula prvotno in tudi poslej zanesljivo znamenje bližajoče se smrti, so tudi maroge pomenile prav to pri vsakomer, ki jih je dobil« (Mladinska knjiga, 1978, prevod Andrej Budal).

O tipičnih odzivih na epidemijo govori tudi delo Daniela Defoeja Spomini na leto kuge iz leta 1722 (A Journal of the Plague Year), v katerem postreže z natančnimi opisi obnašanja, anekdotami in statistiko velikega izbruha kuge v Londonu leta 1665. Italijanski klasik Alessandro Manzoni v romanu Zaročenca (I promessi sposi) omenja kugo, »ki je pred triinpetdesetimi leti opustošila velik del Italije, predvsem pa Milansko, kjer so in ji še dandanes pravijo kuga svetega Karla« (Cankarjeva založba, 1977, prevod Jaša Zlobec), še več opisov o kugi, ki je Milano zadela med letoma 1629 in 1631, je v njegovem posthumno objavljenem delu Zgodovina ­zloglasnega stebra.

Nekaj opisov epidemij je tudi v slovenski tradiciji, med zgodnejšimi je zapis o kugi v Narodnih pripovedkah iz Mežiške doline Vinka Möderndorferja (1894): »Pred več sto leti je razsajala v Mežici kuga. Da bi se ta strašna bolezen ne razširila še po drugih krajih, je stala pri Rehtu vojaška straža, ki je morala paziti, da ni še kdo iz vasi ali pa došel kak tujec iz Pliberka v vas. Pri Kajžarjevem križu, na desnem bregu Meže, so skopali globoko jamo in zagrozili, da bodo vsakogar, ki bo prišel do te jame in hotel v vas, živega pokopali. /…/ Knjižar je imel prelepo hčerko. Ta lepotica je prišla prav do te jame in hotela v Mežico po opravkih. Vojaki so jo zgrabili in vrgli v jamo. Kljub milim prošnjam in pretresljivemu joku so jo kruti vojaki živo pokopali. Od tistega časa je kuga ponehala. Vojaki in ljudje so bili prepričani, da se je kuga spremenila v lepo Kaj­žerjevo hčer in da je samo zaradi tega ponehala moriti ljudi, ker so jo pokopali.«

V zgodovinskem romanu Vladimirja Kavčiča o posledicah tolminskega kmečkega punta (1714–1715) Pustota iz leta 1976 je opisana morija, ki jo povzroči krvava griža, v romanu Ivana Preglja Plebanus Joannes, ki je prvič izšel v Domu in svetu leta 1920, pa tolminski vikar Janez Potrebuješ ob obisku Čedada, kamor je moral na zagovor k nadrejenemu naddiakonu, vidi, da v mestu razsaja kuga, po vrnitvi domov izve tudi, da je kuga vzela vikarja Jožefa de Menezeisa, čigar hčeri je zavdal z nepremišljenimi dejanji, zato premišlja: »Kje je luč? Kje je mir? Kdaj? Sam mrak, strah, bolest! Bolest smrti in smrtnega strahu. Strah padavice in nečedne beneške bolezni – 'ognja', groza teles v grobeh, ki vstajajo. Nadloge nad nadlogo: vojska in kuga in lakota in desetina in šumenje v vetrovih in strup v urokih ...«
 

Ko pride rdeča smrt


Mitološki sumerski nočni prikazni Lilit, simbolu močne, avtoritativne, neodvisne ženske, so za prenos okužbe pripisovali spolnost, zapeljevala naj bi moške, pila njihovo kri, kogar je demonska ženska spravila v posteljo in mu naklonila ugriz, so govorile zgodbe, je čakala bolezen in neizogibna smrt. Goethe v Korintski nevesti ženski ni pripisal krvosestva ali vampirstva, tudi ne prenašanja bolezni, v precej kasnejšem kultnem romanu Brama Stokerja iz leta 1897 o transilvanskem vampirju Drakuli, ki ponoči prihaja iz groba v grajski kapeli in odhaja na krvave pohode, pa je drugače, njegov ugriz žrtev spremeni, okuži – ne začara – in tako spremeni v pošast, ki čez dan ne deluje, oživi pa ponoči.

V temačni zgodbi iz leta 1842 Maska rdeče smrti je Edgar Allan Poe kugo personificiral, v neprepustno zaprti utrjeni opatiji, kamor se je zatekel bogati princ Prospero s tisoč prijatelji, vsakršne bakanalije zmoti smrt, ki se ji ni mogoče izogniti, prinese pa jo bitje z masko, a se izkaže, da je bolj duh kot bitje:

»Postava je bila visoka in suha in od glave do nog ovita v mrtvaški prt. Maska, ki je skrivala obraz, je bila tako podobna obrazu mrtvega trupla, da bi z najnatančnejšim preiskovanjem težko odkrili to prevaro. In vendar bi družba ponorelih veseljakov vse to prenesla, če že ne bi odobravala. Postava pa se je tako spozabila, da si je nadela masko Rdeče smrti. Njena obleka je bila poškropljena s krvjo in široko čelo in vse poteze na obrazu so bile zaznamovane s škrlatno strahoto. /…/ Potegnil je bodalo, ga vzdignil in se v nagli jezi približal na tri ali štiri korake umikajoči se postavi, ki se je potem, ko je prišla v zadnjo sobo, ovešeno z žametom, nenadoma obrnila in se postavila pred zasledovalca. Bilo je slišati predirljiv krik, bodalo se je zasvetilo in padlo na temno preprogo. Nanjo pa je trenutek pozneje padel mrtev princ Prospero. /…/ In tedaj so spoznali, da je med njimi Rdeča smrt« (Karantanija, 1993, prevod Jože Udovič).
 

Resnična je samo možnost


Iskanje novih pravil v čez noč povsem spremenjenem svetu, ki mu je zavdala usodna virusna okužba, popisuje Albert Camus v romanu Kuga (La peste), kroniki o času, ko je mesto Oran na alžirski obali obvladovalo »temno božanstvo« kuga; izolirano mesto postane igrišče, na katerem morajo ujeti odigrati igro, v kateri gre za iskanje (nove) svobode, pravice, resnice in lepote.

»Dogodki v knjigi so izmišljeni. Resnična je samo možnost zanje.« Tako je v uvodni razlagi romana Steklina (Besnilo; DZS 1992, prevod Ferdinand Miklavc) iz leta 1983, veličastni zgodbi o pohodu mutiranega virusa, zapisal srbski romanopisec Borislav Pekić.
 

Kondenz človeške patologije


Mnoge zgodbe so kot najučinkovitejšo pot do veličastne epidemije oziroma pandemije izbrale okužbo s patogeni, ki se širijo po zraku, ta pot omogoča hitro širjenje, veliko okuženih in s tem več žrtev. Eno od takih filmskih zgodb so te dni omenili v New York Timesu: film Kužna nevarnost (Contagion) iz leta 2011 se vzpenja po lestvicah ­izposojenih filmov, ker govori o tem, kar svet doživlja ravnokar.
O znanstvenofantastični drami režiserja Stevena Soderbergha po scenariju Scotta Z. Burnsa je Marcel Štefančič, jr., v Mladini zapisal: »… preveč rinemo drug v drugega – preveč se dotikamo drug drugega – in preveč se dotikamo površin – kozarcev, kljuk, tipk na liftih, kreditnih kartic, denarja. Oh, in sedežev v kinu. Vsaka površina je le množica ljudi, ki so se je dotaknili – kondenz človeške patologije. Epidemiologi, doktorji Svetovne zdravstvene organizacije, Center za nadzor nad boleznimi in blogerji se prelevijo v detektive, … toda proti sebi nimajo le virusa in paranoje, ki kar tekmujeta v hitrosti širjenja, ampak tudi politiko, ki taktizira, birokracijo, ki je prepočasna, farmacevtsko industrijo, ki skuša apokalipso čim bolje unovčiti, medije, ki komaj čakajo na kaos in podobne histerične senzacije, in vojsko, ki komaj čaka, da svet spremeni v koncentracijsko taborišče, in sklade hedge, ki dobijo priložnost za šopirjenje in špekuliranje. Kužna nevarnost /…/ je klinična slika družbe, ki si lažje predstavlja konec sveta kot pa konec kapitalizma in v kateri lahko red vzpostavi le represija, kitajska verzija ­kapitalizma. Družba v Kužni nevarnosti je kaotična, zblojena, neurejena – red pozna le pandemični virus. In kapitalizem hlepi po natanko takem redu – po redu virusa, ki mu je globalizacija omogočila, da je tako svoboden in tako prost kot trg.«

Komentarji: