Slovenski Sundance v Kranjski Gori

Tristo ljudi, ki v mesečini sedijo na balah sena ob jezeru in gledajo projekcijo znanstvenofantastičnega filma. »Nadrealistični prizor,« je dejal srbski vizualni umetnik Lazar Bodroža, ki je v Kranjski Gori dobil nagrado za režijo znanstvenofantastične distopije Ederlezi Rising.

Morda je prava beseda za Mednarodni filmski za festival v Kranjski Gori (KGIFF) res - surrealno. Od 1. do 4. avgusta se je v Kranjski gori živelo intenzivno, živobarvno, filmske podobe, ki se mešajo z dih jemajočimi naravnimi lepotami Planice ali Vitranca, številni živobarvni svetovi, ki so jih prinesli mednarodno priznani umetniki, in ne nazadnje tudi njihove osebne zgodbe



Festival, ki sta ga soustanovila entuziasta in cineasta Miha Mohorič in Matjaž Javšnik, se je v treh letih razvil v nenavadno prireditev, ki ponuja veliko močnih, zvenečih imen, morda več kot marsikateri večji festival z veliko daljšo tradicijo. Gotovo mu je uspelo ustvariti edinstveno atmosfero, kakršne se spomnimo v začetku motovunskega ali sarajevskega festivala.


Velikodušnost, improvizacija in sproščenost festivala omogočajo intenzivnejša srečanja s tako eminentnimi gosti, kot so bili Slobodan Šijan, kritičarka Varietyja in selektorica festivala v Palm Springsu Alissa Simon ali Fridrik Thor Fridriksson, režiser in producent, ki je sodeloval z zvenečimi produkcijskimi hišami, kot sta Zentropa Larsa von Trierja in American Zoentrope Francisa Forda Coppole, tam je bil največji hrvaški izvozni artikel ta hip Goran Bogdan, številni, z mednarodnimi nagradami  nagrajeni filmski avtorji, ki so vodili kreativne delavnice in masterclasse. Veliko pove tudi to, da so v programskem odboru  festivala  KGIFF tudi imena, kot so Miro Purivatra, direktor sarajevskega filmskega festivala, Katarina Čas, Goran Bogdan in Damjan Kozole.


 

Na pragu kultnega dogodka

»Mislim, da ima ta festival velik potencial in bi lahko postal srednjeevropski poletni Sundance. Da bi to postal, se mora v naslednjih letih programsko profilirati in organizacijsko še bolj profesionalizirati,« je dejal tudi Damjan Kozole, eden izmed aktivnejših članov programskega odbora.

Nagrado za režijo je dobil avtor morda najbolj nenavadnega filma na festivalu, hibrida med znanstveno fantastiko, erotično ljubezenskim filmom in filmskim esejem Ederlezi Rising. Lazar Bodroža, sicer mednarodno priznani vizualni umetnik je za režijo prvenca dobil že kar nekaj nagrad, ne le na beograjskem Festu, tudi na ruskem filmskem festivalu Tarkovski. Film je na polovici festivalske poti, za sabo ima deset festivalov in deset nagrad, med njimi tudi nagrade za glavno vlogo Sebastianu Cavazzi, ki je po mnenju številnih avtorjev po projekciji naredil morda največjo igralsko stvaritev v karieri, kar je brez besed povedal tudi ponosen izraz očeta Borisa Cavazze med gledalci. Tudi Maruša Majer v vlogi inženirke korporacije, nekje vmes med človeškim bitjem in replikantom, je izjemna.Očitno je dobro vlogo oblikovala tudi zvezda filmov za odrasle Stoya, na katero je Lazar pravzaprav pisal ta neobičajni scenarij, o nemogoči ljubezni med astonavtom na misiji v vesolju in replikantom, robotom, ki je ustvarjena zato, da izpolnjuje njegove potrebe in želje.

»Lazarjev film je res dober, impresioniran sem,« je rekel legendarni Slobodan Šijan (Maratonci tečejo častni krog, Kdo neki tam poje, ki so bili v okviru fokusa srbskega filma prikazani pred uradnim začetkom festivala). »Vse je izpiljeno do zadnje podrobnosti in v naši srbski relativno bedni kinematografiji je res predrzno, da se sploh lotiš takšnega ambicioznega projekta.«

 Mar ni bil tudi sam takrat drzen, in s svojimi filmi ujel in predvidel duh časa, ga vprašam. »Veste kaj, nikoli nisem naše kinematografije doživljal preveč resno, zato tudi sam nisem preveč resno dojemal tega kar delam,« je stoično odvrnil legendarni avtor kultnih filmov.

»Festival je, kot sem rekel, popolnoma nadrealna izkušnja,« se je nasmehnil Lazar Bodroža. »Mislim, da smo na pragu kultnega dogodka, o katerem se bo v prihodnosti še veliko govorilo. Ne samo zaradi dobrih filmov, ampak tudi zaradi srečanj in novih projektov. Ko bom prišel v Šijanova leta, se zasmeje proti svojemu starejšemu legendarnemu kolegu, se bom gotovo spominjal tega festivala, kjer se je na jezeru prikazal moj prvi film, .


 

Velikani pod velikanko

Vrhovi gora so bili rožnato obarvani od zahajajočega sonca, na terasi novega objekta pod Planico so se z žarečimi obrazi zbirali lepo oblečeni gostje, v rokah so zacingljali kozarci napolnjeni z vrhunskim vinom iz Brd, z ravno pravšnjo mero elegance in domačnosti bi bil to lahko prizor iz  kateregakoli festivala A kategoriji, v celo lepši scenografiji. Srečali so se stari prijatelji in soustvarjalci, Milena Zupančič, režiser Dušan Jovanović, Radko Polič družili s Slobodanom Šijanom, dokler nista vstopila še Boris Cavazza in s soprogo Ksenijo Benedetti ...



Morda je bil res eden izmed najbolj ganljivih vrhuncev festivala projekcija filma Matjaža Ivanišina in Rajka Grlića Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, v katerem nastopajo trije legendarni slovenski igralci, Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza, ki jih kamera Matjaža Ivanišina spremlja med ustvarjanjem predstave Dušana Jovanovića Boris, Milena, Radko, ki je bila pred leti velika uspešnica v ljubljanski Drami.

Pogovor s protagonisti filma je bil na trenutke kot stand up, spet drugič kot knjiga spominov. Ključno vprašanje filma je, kje je meja med zasebnim in javnim, kako v času trenda samoizpovedi in razgaljanja ujeti pravo mejo, kdaj izpoved postane umetnost. Ivanišin je s kamero prodrl v najbolj intimne trenutke igralca, v njegove dvome o ustvarjanju, v ustvarjalni proces in nam prikazal tako najbolj absurdne izjave, ki jih lahko izpiše življenje, pa tudi najbolj ganljive trenutke osamljenosti in tišine v življenju igralca.

Po projekciji filma so Cavazza, Polič in Zupančičeva skupaj z Dušanom Jovanovićem še enkrat prišli na oder, kjer jih je presenetil vzhičen, čustveno nabit govor Matjaža Javšnika, ki se je zahvalil igralcem, ki so razgalili svojo dušo in nam dovolili vpogled v igralsko garderobo in za oder.

»Bilo je nekaj ganljivih trenutkov, a ta moment je bil res eden tistih, ki sem si ga res želel. To so resnično veliki igralci in veliki ljudje, dovolj veliki, da jih ni strah deliti z nami svoje najbolj intimne trenutke strahu, pričakovanj, dvomov,« je bil ganjen Javšnik.

»Tudi sam sem bil v garderobi in vem, kaj to pomeni. Garderoba je oltar za vsakega igralca. Ti se tam izprazniš in napolniš. Vse emocije, ki si jih na odru delil z ljudmi, prineseš nazaj s sabo v garderobo. To, da lahko ta intimen proces s tabo doživijo tudi gledalci filma, ni samo srčnost, je tudi pogum.«



 

Gasilska veselica, cepljena s filmskimi nagradami

V za filmski festival morda sprva nepričakovani atmosferi, z zvoki polke in galantnim vodenjem Bernarde Žarn se je podelitev nagrad odvila hitro, s pravo mero prisrčnosti in resnosti.

Nagrado za najboljši igrani film po izboru žirije (filmska kritičarka Varietyja Alissa Simon, direktor jugoslovanske kinoteke Jugoslav Pantelić ter islandski režiser in producent Fridrik Thor Fridriksson) je prejela palestinska drama Wajib režiserke Annemarie Jacir, ki smo si jo ogledali drugi festivalski dan na trgu pred cerkvijo.

Gre za nekakšen road movie očeta in sina, ki pred hčerino poroko potujeta po Jeruzalemu in se soočata z različnimi pogledi na izraelsko-palestinski konflikt. Najboljši dokumentarec je po mnenju žirije večkrat nagrajeni libanonski filmski esej o portretu sirskih delavcev Okus cementa režiserja Ziada Kalthouma.

Izrabiti tradicionalno gasilsko veselico in jo cepiti z nagradami je seveda ideja Matjaža Javšnika in simbolika je očitna. »Mislim, da smo zasadili seme in da bo zdaj zdaj vzklilo. Mislim, da lahko drugo leto pričakujemo prav toliko ali še več pomembnih gostov, nenavadnih filmskih dogodkov in predvsem različnih kreativnih delavnic,« je strastno zaključil Javšnik.

 »Naš največji kapital so prostovoljci,« je rekel tudi programski vodja KGIFF Miha Mohorič in na oder povabil ekipo mladih zaljubljencev v film in prostovoljcev, ki so skrbeli, da je nabor takšnih dogodkov, koncertov, projekcij na prostem deloval, se kdaj zataknil, in se potem zagnal v bolj nepredivljivo, a zato bolj vznemirljivo smer.

Lep primer blažilcev tresljajev je bil recimo župan občine Ruše, direktor arhitekturnega biroja Uroš Razpet, ki je za časa festivala vzel dopust, in v podporo svojemu prijatelju in sosedu iz Ruš Matjažu Javšniku priskočil na pomoč v vlogi šoferja festivalskih gostov. Ker je, kot pravi Javšnik, »šofer prvi obraz festivala«. Zato mu toliko več pomeni, da je človek, ki vozi mednarodne goste, nekdo, ki mu zaupa, ki govori jezike, ki je duhovit, inteligenten in uspešen na svojem področju.

Rdeča nit festivala, so bili torej kakovostni filmski izdelki, eminentni filmski avtorji, ki jih je bilo celo preveč, za tako majhen festival, kjer bi že takšna zvezda filmov za odrasle kot je Stoya, lahko sprožila množično evforijo selfijev. Pa je ni.

Ker to ni tak festival, je rekel Javšnik. Ne bom dovolil, da bi festival postal prevelik, neobvladljiv, tako kot sem videl, da se je dogajalo z nekaterimi festivali na tem področju, ki so s tem, ko so se širili, začeli izgubljati dušo.



»Bil sem na številnih evropskih festivalih, a tako nenavadne atmosfere, tako kakovostno izbranih filmov v kombinaciji z osupljivo naravo in odprtostjo vseh sodelujočih, tega res še nisem doživel nikjer,« je dejal Germano Macioni, režiser dokumentarnih filmov iz Bologne, ki je imel masterclass dokumentarnega filma. 

Uspešna je bila tudi petdnevna igralska delavnica režiserja, profesorja in soustanovitelja sarajevske Akademije Nenada Dizdarevića, pa delavnica Miladina Čolakovića, direktorja fotografije v Kozoletovem Nočnem življenju, scenaristiko je predaval Nicholas Martin, delavnico o castingu pa Nanci Bishop, priznana casting direktorica in avtorica dveh knjih s koristnimi nasveti za mlade igralce na avdicijah.

Mislim, da lahko drugo leto pričakujemo prav toliko ali še več pomembnih gostov, nenavadnih filmskih dogodkov in predvsem različnih kreativnih delavnic, « je strastno razlagal Javšnik, da ob tem nisme mogla kaj, da ne bi morda opozorila na celo preveliko ambicioznost festivala, iz katere lahko izhaja drobec kaotičnosti, pa tudi manjša obiskanost filmskih projekcij čez dan v Ljudskem domu.

»Zato pa imamo na projekcijah na prostem -  ob jezeru Jasna ali pod Planico - več kot tristo ljudi, je odvrnil Javšnik. 
»Se vam to zdi malo? Oba veva, da če je zunaj 34 stopinj, ljudje tu raje pobegnejo v jezero Jasna kot v kinodvorano.«

Ena od njihovih prihodnjih želja je, da bi se čimveč filmskih dogodkov in projekcij dogajalo na prostem, sta povedala Mohorič in Javšnik. Posebno poslanstvo festivala vidita prav v tem, da vzgaja mlade.

»Vsako leto pripeljemo res kakovostne profesorje iz vsega sveta, ki so pripravljeni deliti svoje znanje. Letos, recimo, smo v času otroških delavnic posneli otroški film, ki ga bomo naslednje leto predvajali kot otvoritveni film festivala.«