TV namiga: Eksodus: Bogovi in kralji in Nekoč je bila dežela pridnih

Nedelja, 11. avgusta

 

Eksodus: Bogovi in kralji: Planet TV ob 22.10

Vikendova ocena: 3 (od 5)


Exodus: Gods and Kings. ZDA/koprodukcija, 2014. Režija: Ridley Scott. Igrajo: Christian Bale, Joel Edgerton, Ben Kingsley, John Turturro, Sigourney Weaver, Aaron Paul. Pustolovski film. 150 minut.

Režiser Scott je starozavezno svetopisemsko zgodbo o tem, kako je Mojzes povedel Izraelce iz egiptovskega suženjstva, posnel kot klasično pašo za oči, ki večinoma zvesto sledi biblični predlogi, a nekako ne najde pravega ritma, ki bi gledalca povsem posrkal vase.

Mojzes (Christian Bale) je vse življenje odraščal kot faraonov sin in užival v razkošju dvora, potem pa izve, da je bil v resnici rojen kot Izraelec, torej pripadnik naroda, ki ga Egipčani zasužnjujejo že stoletja. Ko mu spregovori Bog, se odloči, da bo brate Izraelce rešil suženjskih spon. 

Eksodosu so nekateri očitali, da je glavne vloge večinoma dal belcem, čeprav se film dogaja na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Scott se je branil, da brez zvenečih igralskih imen ne bi nikdar dobil denarja, potrebnega za tak film. Film je sicer posvečen Ridleyjevemu bratu, Tonyju Scottu, prav tako režiserju, ki je naredil samomor leta 2012.

 

Nekoč je bila dežela pridnih: TVS 1 ob 22.05

Slovenija, 2012. Režija: Urša Menart. Nastopajo: Marcel Štefančič, jr., Borut Mehle, Ervin Hladnik Milharčič, Igor Vidmar, Zdravko Duša. Dokumentarec. 78 minut.

Naslovna dežela pridnih je Slovenija iz obdobja osamosvajanja, na katero danes gledamo kot na »dobre stare čase«. Dokumentarec skozi intervjuje in uporabo arhivskih posnetkov predstavi ustvarjanje razmer za osamosvojitev skozi gradnjo ogrodja nacionalne identitete prek mešanice avantgardne umetnosti, panka in oglaševanja. Ta nenavadna kombinacija je vidna tudi iz sestave intervjuvancev, ki so (nekateri tudi nevede) sodelovali pri oblikovanju teh zasnov oziroma so jih opazovali.

Intervjuji so narejeni na nenavadnih, slikovitih krajih, denimo pod Triglavom, na obali Soče, sredi Poti spominov in tovarištva v Ljubljani, na tanku, s čimer avtorica doda obravnavani temi nadrealističen, skoraj mitološki pridih, ki je v zgodbi o ustvarjanju neke vrste mitologije povsem na mestu. Ta način dela hkrati poživi praviloma dolgočasen prikaz »govorečih glav«, vendar ni toliko v ospredju, da bi zameglil pogosto zelo zanimivo vsebino o (z današnje perspektive) uspešni rabi propagande.