Knjigo je izdala hrvaška založba Fraktura, glavni urednik Seid Serdarević pa je za Delo povedal, da se je o tem z igralko pogovarjal pet let. A po njeni prezgodnji smrti, v 66. letu je umrla 20. januarja za posledicami virusa Zahodnega Nila, mu je besedilo, napisano v angleščini (Love Me More than Anything in the World), poslal njen mož, srbski režiser Goran Gajić, ki je vedel za njun dogovor. »Ta knjiga je bila za Miro zelo pomembna. Hotela je, da bi njen sin razumel domovino staršev in svet, posebej Združene države Amerike pod vladavino Donalda Trumpa, ki so se spreminjale v državo, kakršna je bila Jugoslavija konec osemdesetih in v začetku devetdesetih. Kraj, kjer se zlahka izzove množice in tudi državljansko vojno.«

Knjiga je predvsem vrhunska literatura, je poudaril Serdarević. Skozi svoje in življenje staršev – od druge svetovne vojne, Golega otoka, odraščanja v Zagrebu, študija, ljubezni, sovraštva, emigracije, igralske kariere v drugem jeziku, iskanja miru v Los Angelesu – Mira Furlan slika ne samo portret občutljive umetnice, ki zna ljubiti in hoče biti ljubljena, temveč tudi portret družbe, fresko človeške ­narave.

Urednika so pri branju najbolj presenetili avtoričin umirjen in avtentičen književni glas, glas intelektualke, odlični stavki, smisel za detajl in dramaturgijo, smisel za pripovedovanje, ki dosega največje pisatelje, pravi. »Mira Furlan je v knjigi hkrati močna in šibka, vlada sceni, a včasih ne obvlada same sebe, je naivna in nedolžna, je poštena, nepokvarjena igralska diva, kakršne nismo imeli in jo bomo težko še imeli. Vendar bi rekel, da je v tej knjigi bolj kot karkoli ženska, ki išče ljubezen in jo tudi najde. To je njeno varno zatočišče in sreča.«

Knjiga o času, ki izginja

Urednik knjige je poudaril, da je avtoričin literarni jezik natančen in hkrati zelo čustven, vendar nikoli ne zdrsne v patetiko ali samopomilovanje. »Mira Furlan s svojimi stavki gradi literaturo, ki zadeva vsakogar od nas.« In kako je z distance več desetletij avtorica opisala prelomen čas Jugoslavije in nastanek novih držav, v katerih nenadoma ni bilo več prostora zanjo?

Po urednikovih besedah bi lahko bila jezna na Hrvaško narodno gledališče (HNK) v Zagrebu, kjer so jo odpustili, na mesto Zagreb, ki ji je odvzelo stanovanje (po dolgotrajni sodni bitki so ji ga vrnili), na sodelavce in prijatelje, ki so ji obrnili hrbet bodisi neposredno bodisi z molkom. Vsi ti dogodki so v knjigi zelo podrobno opisani, toda avtorica ne govori s sovraštvom in zagrenjenostjo. Osebno zgodbo ji uspe dvigniti na univerzalno raven in pokazati, kako malo je treba v težkih časih za izdajo, in to tistih, ki so nam najbliže. »To je še ena kvaliteta in moč knjige. Toliko, kolikor je to knjiga o Miri Furlan, je tudi knjiga o času, ki ­izginja.«

Zanimanje bralcev je menda veliko v vsej regiji, dogovorjen je že prevod v srbščino, v dogovorih so tudi s slovenskimi založniki. Potem ko so smrt priljubljene igralke, ki je v »prvi karieri« posnela okrog 40 filmov in nadaljevank, med katerimi so Oče na službeni poti Emirja Kusturice, V žrelu življenja, Kiklop, Veliko mesto, Boljše življenje, mnogi na Hrvaškem sprejeli s cmokom v grlu (Mira, prosim, oprosti! je zapisal Ivica Buljan, ravnatelj HNK), tudi tokratni izid spremlja rahlo nelagodje. »Mira Furlan je boleča rana za vse nas, ki smo spadali v hrvaški gledališki krog. Nam, ki smo bili leta 1991 otroci, ne bo nikoli povsem jasno, kaj točno se je zgodilo, da je dve desetletji pozneje tako neusmiljeno eksplodiralo v obraz celotni gledališki skupnosti in široki hrvaški javnosti,« je zapisala kolumnistka Jutarnjega lista.