Najboljši album vseh časov?

Beli album skupine The Beatles praznuje petdeset let
Objavljeno
03. december 2018 12.03
Posodobljeno
04. december 2018 08.43
Legenda pravi, da je bilo ozračje v studiu slabo, a menda to ne drži. Glasba je bila na prvem mestu. Na sliki fotografija Beatlov v londonskem ­muzeju Victoria in Albert. Foto Jure Eržen
Beatli so se mi vedno zdeli popoln ustvarjalni stroj in čudež narave: srce (John), možgani (Paul), duša (George) in humor (Ringo). Kvadrat štirih, ki poganja magični krog glasbe. Njihov Beli album je kot šampanjec, ki, ko ga odpreš, z vso hitrostjo kipi iz steklenice, in zdi se, da zlate tekočine nikoli ne bo zmanjkalo.

Že dolgo ga nisem poslušala, a ko sem se pripravljala na ta zapis, so pesmi iz Belega albuma odzvanjale v stanovanju. Nenehno. Trideset jih je in vsaka je posebna, glasbeni žanri se menjavajo hitreje, kot krupje deli karte za poker. Balade, rock, country, blues, klasika, vaudeville. V pesmi Back in the U.S.S.R. se na primer spogledujejo Chuck Berry in člani skupine ­Beach Boys, Revolution 9 je osem minut in dvaindvajset sekund dolga slavnica kaosu in hrupu, predrzen avantgardni eksperiment. Nobenih omejitev ni bilo. V nekaterih pesmih odzvanja kreativno življenje studia, slišimo uglaševanje kitare, Johnov smeh. Beatli pojejo o revoluciji, mami, psu, sestri Mie Farrow, Bogu, ženski, kaosu, Sovjetski zvezi, medeni piti, črnem kosu, ljubezni, prašičkih, samomoru. Lennon nežno odpoje Julio, posvetil jo je mami, ki jo je izgubil, še ko je bil otrok, Paul kristalno čisto obljublja I Will, George Harrison se v Long, Long, Long spogleduje z Bogom, Ringo uspavanko Good Night interpretira nežno, kot gospodar sanjskega sveta. Zdi se, da je album skoraj avtobiografski.
 

Nostalgične izdaje


Ob petdeseti obletnici izdaje albuma je pred časom izšla super deluxe izdaja (cena je 129 evrov), zajeten paket s sedmimi zgoščenkami, na katerih poleg skladb z novim producentskim zvokom, ki ga je ustvaril Giles Martin, sin dolgoletnega glasbenega producenta Beatlov Georgea Martina, in številnih še nikoli slišanih posnetkov najdemo tudi plakate, portrete, zajetno knjigo ... Vse, kar se za nostalgične izdaje, ki so v svetu brez inovativnih glasbenih idej zdaj že stalnica, spodobi. Giles Martin v intervjujih rad pove, da njegov oče ni bil prav navdušen nad Belim albumom, zdel se mu je preveč kaotičen in anarhističen. »Bil je človek, ki niti martinija ni namešal brez natančnih navodil.« Ni čudno, da je z izjemno natančnostjo ustvaril domišljen album Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band​, a je Lennon kasneje priznal, da je sovražil to glasbeno dovršeno ploščo, ki je skoraj spominjala na pop, zaželel se je spet vrniti k rock'n'rollu.

Beli album je nastal takoj zatem, ko so se John, Paul in George vrnili iz Indije, kjer so sedeli ob jogijskemu guruju Maharišiju in poslušali njegove zgodbe o transcedentalni meditaciji. Ringo je zdržal le nekaj dni, potem se je vrnil v Veliko Britanijo, kot je dejal, ni prenesel preveč začinjene hrane.

V pesmi Back in the U.S.S.R. se spogledujejo Chuck Berry in skupina Beach Boys.

 


Leto dni prej je zaradi prevelikega odmerka tablet umrl njihov menedžer Brian Epstein, kar je pomenilo, da jih ne bo nihče preganjal na novo turnejo. Imeli so čas. Pri Maharišiju se je trlo znanih ljudi, med njimi je bil tudi Donovan, ki je Paula in Johna navdušil za igranje akustične kitare, ki je nista mogla več odložiti. Nastajale so pesmi. Kar sedemnajst so jih zasnovali pod vročim indijskim soncem in v vlažnem tropskem zraku. Ko so se vrnili, se je začelo snemanje.
 

Tovarišija in tekmovanje


Še danes obstajajo govorice, da je bilo ozračje v studiu zelo napeto, da sta se Paul in John veliko prepirala in da je prav zato občutljiv Ringo spet pobegnil, za nekaj dni je odpotoval na oddih na Sardinijo. A Giles Martin, ki je, ko je pripravljal novo verzijo albuma, natančno preposlušal vse posnetke s snemanja in vaj, je dejal, da je bila atmosfera prijateljska, da ni nikjer zaznal prepirov med glavnima protagonistoma. John je bil prepričan, da je po dolgem času spet ustvarjalen tako kot na začetku kariere. To je bil čas, ko se je noro zaljubil v avantgardno umetnico Yoko Ono, ki še danes velja za eno izmed najbolj osovraženih žensk v rocku, a morda je prav ona znova podžgala njegov glasbeni talent. Glavno gonilo genialnega dvojca Lennon-McCartney je bilo njuno tekmovanje in pri Belem albumu ni bilo drugače, ves čas sta odgovarjala na pesmi drug drugega: ko je John napisal angažirano pesem Revolution 1, ki je skušala ujeti nemirni čas tistega leta, je teden dni kasneje Paul prišel v studio z balado Black Bird, ki je metafora za boj za pravice temnopoltih na jugu ZDA. Na tem albumu sta včasih presenetljivo obrnila vloge: John je ustvaril nekaj nežnih balad (Julia in Good Night), žanr, ki je bil sicer značilen za Paula, Paul pa je napisal nekaj komadov z divjimi ritmi (Helter Skelter, Why Don't We Do It in the Road), ki zvenijo, kot da jih je ustvaril John. Tekmovala sta tudi v romantičnem življenju. Paulu je šlo na živce, da je Yoko ves čas v studiu. Ko je zbolela, je John celo zahteval, naj ji pripeljejo posteljo, v kateri je ležala in opazovala svojega moškega. Paula je zaradi vsega tega v studiu začela spremljati njegova nova punca, fotografinja Linda Eastman. Marca naslednje leto se je Paul poročil z njo, osem dni kasneje sta tudi John in Yoko dahnila da.

Snežno belo naslovnico tega eklektičnega albuma, nad katero bi bil ruski avantgardist Kazimir Malevič navdušen, je ustvaril angleški slikar in eden od začetnikov poparta Richard Hamilton. Na naslovnici so bile tudi serijske številke, a le nekaj časa. Prve štiri so bile seveda rezervirane za člane skupine. Enko je presenetljivo dobil Ringo. Hamilton se je kasneje pritožil, da je bil njegov honorar nizek, dobil je le 277 evrov.

Nekateri pravijo, da je Beli album eden izmed najboljših vseh časov. Jasno je, da je to eksplozija in zlitje štirih nadarjenih in legendarnih glasbenikov, ki so bili tik pred tem, da se razidejo. Ko so ga ustvarili, so bili v povprečju stari komaj 26 let.